V zgodovini se je ta izraz uporabil v 17. in 18. stoletju, ko se je govorilo o sekularizaciji cerkvenega imetja. V zadnjih desetletjih se je uveljavil kot oznaka za celoto procesov in učinkov modernizacije na religijskem področju.
OPREDELITEV IN RAZČLENITEV POJMA
Sama sekularizacijska teza je odvisna od razumevanja razmerja med moderno družbo in religijo. Pri sekularizaciji gre za proces zmanjšanja družbenega pomena religije kot posledice modernizacije. Bolj razčlenjeno pa gre za:
- zmanjševanje ali celo izginjanje nekdaj odločilnega vpliva religioznih institucij (ločitev cerkve in države, laizacija šole...)
- zmanjševanje navezanosti posameznika na cerkve in verske institucije (o tem govorijo predvsem podatki o manjši udeležbi pri cerkvenih obredih)
- izrecno zavračanje ali nesprejemanje tradicionalnih verskih predstav in naukov (empirične raziskave kažejo na redukcijo in selekcijo, ter kombinacijo različnih verovanj)
- spreminjanje samih cerkva (v smislu prilagajanja vsebine in načina delovanja, opuščanje posebnih religioznih dejavnosti - upad števila duhovnikov in redovnic, učenje o peklu in hudiču se postavlja v ozadje)
Spremembe so lahko dogajajo:
- na ravni družbene strukture; gre za samoosvajanje različnih področij in ustanov nasproti cerkvi, kar je izraz širšega procesa avtomatizacije
- na ravni odnosov med posameznikom in religioznimi institucijami. Spremembe so izraz večje avtonomije posameznikov, ki so zdaj veliko svobodnejši nasproti verskim institucijam
- na ravni družbene zavesti oz kulture. Posameznik izbira, selekcionizira ponudbo religioznih ustanov v skladu s svojimi potrebami in zmožnostmi, kar je odvisno tudi od primarne in sekundarne socializacije.
- znotraj cerkve in cerkvenih institucij - prilagajanje položaju
KLJUČNE KARAKTERISTIKE SEKULARIZIRANIH DRUŽB
- Diferenciacija in avtonomizacija družbenih sfer
- Samozavest svobodnega, avtonomnega posameznika
- Procesi "societalizacije" (podružabljanja)
Pomeni prehajanje iz stanja skupnosti v odprto in kompleksno družbo. To je še posebej poudaril Wilson. Življenje posameznika je v veliki meri določajo birokratska brezosebna država, velika industrija in trgovina.
Po Webru je proces modernizacije proces širjenja področja racionalnega delovanja, ki je lahko smotrno racionalno ali formalno in vrednostno racionalno, vsebinsko. èirjenje racionalnega delovanja v družbi pomeni tudi širjenje napetosti in konfliktov med posameznimi področji in njihovimi nosilci. Odrešilne religije v načelu omogočajo racionalnost celotnega življenja posameznika, usmerjenost k enemu samemu cilju. Pogoj za hitrejšo racionalizacijo in s tem modernizacijo je odstranitev medsebojne konkurence in blokade med religiozno racionalnostjo in racionalnostjo drugih področij ter uveljavitev celovitega racionalnega življenjskega sloga v širšem sloju ljudi.
Pojem in proces racionalizacije po Webru ne pomeni izginjanja verske religioznosti; tudi religija sama je lahko področje, izvor ali spodbuda racionalizacije. Weber je tako osmislil razmerje med posameznikom in družbo, med racionalnim življenjskim slogom in racionalnostjo posameznih družbenih sfer v procesu nastajanja moderne družbe.
Proces sekularizacije je po Webru posledica specifične religiozne racionalizacije, specifičnega načina in interpretacije krščanske vere.
DIFERENCIACIJA / AVTOMATIZACIJA
Razvoj družbe in proces racionalizacije že sama pogojujeta, sokunstruirata proces diferenciacije in avtomatizacije v modernih družbah. Naraščujoča delitev dela je omogočila razvoj takšnih procesov in je bila povezana z razvojem industrializacije, urbanizacije, birokratizacije...
Sekularizacijsko dogajanje se v okviru moderne družbe pokaže le kot poseben vidik širšega procesa diferenciacije, avtomatizacije in dehierarhizacije družbenih sfer.
DURKHEIM ugotavlja, da imajo v družbah z visoko stopnjo delitve dela kolektivne predstave manjši pomen za organsko družbeno solidarnost, pri mehanski imajo večjo, saj kolektivne predstave in obredi povezujejo ljudi.
PARSONS vidi v naraščajoči diferenciaciji in avtomatizaciji naraščanje potreb in možnosti za integracije po religioznih skupinah in simbolih.
SEKULARIZACIJA - MIT ? UPORABE IN ZLORABE POJMA
Izraz so zavračali avtorji, ki so religijo pojmovali funkcionalistično, kjer je mogoče govoriti o spreminjanju vsebin in načinov religije, nikakor pa ne o izginjanju družbenih funkcij religije.
Posebno dvorezno je o sekularizaciji govoriti kot o dekristjanizaciji. Zlasti WEBER je prikazoval krščanstvo, kot eno od korenin moderne družbe in njeno sestavino, ne pa nekaj, kar bi bilo v obratnem sorazmerju z njo. PARSONS je v moderni družbi videl način uresničevanja krščanskih načel in vrednot. V tem smislu procesa modernizacije ni mogoče imeti za procese dekristjanizacije.
Med katoliškimi in protestantskimi teologi se je uveljavilo razlikovanje med sekularizacijo in sekularizmom - to je ideologija, ki spreminja sekularizacijo iz hipoteze v normo, zahteva odpravo religioznega vpliva na družbeno življenje in praktični ateizem.
