MARKSISTIČNI PRISTOP

Njegovo pojmovanje je izrazito sociološko, je filozofsko utemeljeno in dokaj kompleksno. Proučeval je le krščanstvo in židovstvo, ter nemške dežele ob koncu 19. Stoletja, zato njegovega dela ne smemo precenjevati.

Njegovo pojmovanje se je razvijalo pod vplivom nemških filozofov L.FEUERBACHA in HEGLA. Od Hegla je prevzel koncepcijo dialektike in pojem odtujitve ali alienacije. Feuerbach pa je nanj vplival vsebinsko, saj je F. trdil, da je krščansko pojmovani bog človekova tvorba, da je ustvarjen na podlagi projekcije človekovega razuma, ljubezni, moralitete - bog vse to uteleša.

Bil je oster kritik religije nasploh in je bil proti ontološkemu dokazu o eksistenci boga, češ, da je to le tevtologija - besedna igra.

Bistvo Marxovega pojmovanja je stališče, da so religija, družina, država, pravo, morala... le posebni načini proizvodnje. Religija je družbena tvorba, ki jo lahko razlagamo kot vsak drug družben pojav. Je sestavina družbene zavesti, ki izhaja iz razmer odtujitve. Do odtujitve prihaja zaradi delitve dela v družbi in privatne lastnine. Vrhunec odtujitve predstavlja kapitalizem, kjer človekove tvorbe pridobijo fetiški značaj. Vse človekove tvorbe pridobijo lastno življenje in se osamosvojijo, človek postane os njih odvisen. To je reifikacija ali opredmetenje. V takih razmerah človek ne more uveljaviti ustvarjalnosti, aktivnosti, vsestranskosti. Ti pogoji odtujitve proizvajajo potrebo po religiji.

Človek ustvarja religijo in ne obratno. Religija je obča teorija tega sveta, je udejanjenje človeškega bistva - je opij ljudstva.

Predhodniki soc. Religije so bili Saint-Simon, Comte, Spencer, De Tocqueville - Marx je iz različnih zornih kotov vplival na soc. religije s :

• teorijo alienacije
• vlogo religije v razredih in družbenih spopadih

mestom religije v determinizmu družbenega življenja.

 

DURKHEIMOVA SOCIOLOGISTIČNA TEORIJA

Za razumevanje njegove teorije je nujen vpogled v dela Comta, de Maistra in de Bonalda. Saint-Simon in Comte sta povdarjala pozitivno funkcijo religije v integraciji družbe. Sam je bil ateist in ustanovitelj " francoske šole".

1. O delitvi družbenega dela je njegovo prvo večje delo, kjer ugotavlja, da vpliv religije v moderni družbi upada, kar naveže na organizacijo družbe, kjer uniformnost verovanja ni več predpostavka integracije družbe.Medsebojna odvisnost posameznikov opravi to učinkoviteje.
2. Uveljavi idejo o tem, da z razvojem družbe religija postane vse bolj splošna, abstraktna in enostavna. Krščanstvo pojmuje kot najbolj idealistično religijo.
3. Korenita sprememba! Naveže se na tradicijo Saint-Simona in Comta, ki oba zavračata obstoječo religijo, ne pa tudi potrebe po njej. Religija je nujna za integracijo družbe.
4. Njegovo pojmovanje se razvije in dobi popolno obliko v delu Osnovne oblike verskega življenja.

• Sociologija naj bi se ukvarjala z religijskimi pojavi oz. Dejstvi, ki niso le družbeni, medosebni pojavi, ampak posamezniku nadrejeni in narekujejo njegovo vedenje.
• Gre za analizo verskega življenja pri aboriginih v Avstraliji. Izhaja iz predpostavke, da je njihova religija najbolj enostavna oblika religije v strukturalnem smislu. Razlaga, ki velja zanjo mora veljati tudi za vse bolj kompleksne religije.
• Totemska religija je najbolj enostavna, vsebuje pa vse sestavine in značilnosti religije nasploh. Kult prednikov naj bi bil le različica totemizma
• Razlikuje SAKRALNO-sveto in PROFANO- navadno. Svete zadeve niso fizično drugačne od navadnih, le naš odnos in predstave so drugačne. Te stvari so ločene, v opoziciji, celo v sovraštvu.
• V opredelitvi verskih pojavov transcendentno ne more biti bistveno, saj navaja, da obstaja vsaj ena svetovna religija, kjer bog ni znan- theravada budizem. Dodatna argumentacija za odpravo boga- obstajajo rituali, ki se na boga v religijah ne nanašajo.
• Ni religije, ki bi bila lažna- vse religije ustrezajo določenim pogojem človeškega obstoja in vsaka družba čuti potrebo po uveljavitvi kolektivnih sentimentov in idej, ki tvorijo enotnost
• Zavrača teoriju o animizmu. Sanje ne morejo biti izvor religije.
• Bistvo je v tem, da je njegova teorija sociocentrična- bog in družba sta eno. Bog je samo figurativen izraz za družbo, je personificirana družba. Verovanje v nesmrtnost duše je odsev večnosti življenja skupine oz. družbe.
• Delo Samomor ugotavlja vpliv veroizpovedi na stopnje samomorilnosti. Pri protestantizmu jih je več, ker je protestant sam pred bogom.

 

VLOGE IN FUNKCIJE RELIGIJE:

• integracija družbe, garant njene kohezije
• brzdanje človeka, ki je egoistične narave
• motivacija posameznika k ravnanju, ki ustreza potrebam družbe, pomembni so javni obredi, ki naredijo velik vtis.

KRITIKA DURKHEMOVIH POJMOVANJ:

• manjka zg. Analiza religije
• zanemarja vlogo šamanov
• ni uspel dokazati, da je avstralski totemizem najstarejša oblika religije, kakor tudi ni neposredno proučeval totemizma in ga je razlagal enostransko

 

WEBROVO POJMOVANJE RELIGIJE KOT AKTIVNEGA DEJAVNIKA DRUŽBENE DINAMIKE

1. VPRAŠANJE NASTANKA RELIGIJE

Prve verske dejavnosti so bile utilitarnega značaja, verska dejavnost je bila magijskega značaja, ki se je opravljala zaradi neke koristi. Versko dejavnost so izzvali tudi nenavadni dogodki, zaradi katerih se začne izvajati magijske in verske dejavnosti, ki imajo simbolni pomen. Religija je sledila neki evolutivni poti, najprej je bila vera v duhove. Ni upošteval psiholoških razlag in funkcij religije.S časom se po tej teoriji pojavijo specializirani bogovi s stalnimi značilnostmi, kar ustreza specializaciji in teritorizaciji v družbenem življenju. Racionalizacija družbenega življenja pripelje do potrebe po oblikovanju verske etike. To opravljajo preroki, ki so lahko etični- govorijo v imenu boga, Mohamed, Zaratustra in eksemplarični, ki kažejo pravilen način življenja s svojim primerom, njegovi privrženci pa tvorijo versko skupnost. Vzrok za nastanek univerzalističnega monoteizma so sestavljenj in multietične države. Weber šteje za monoteizel le judaizem in islam.Duhovniki in svečeniki prispevajo k dogmatizaciji religije.

2. RELIGIJA IN SOCIALNA STRUKTURA

Družben status predvsem pači in zavrača avtentično religioznost. Kmečka religioznost je predvsem magičnega značaja, manjkajo etično racionalne sestavine.Plemstvo, fevdalci niso nagnjeni k spejemanju verske etike. Birokracija pa je doumela koristnost religije za ukrotitev nižjih plasti družbe, zato spoštuje verske ustanove, ni intimne religioznosti.. Prvotno krščanstvo je pomenilo religijo mest in obrtnikov, drobno meščanstvo je tudi kasneje predstavljalo najpobožnejši del prebivalstva. Intelektualcem religija ne zadostuje, najbolj zatirani sloji so bili nereligiozni.

Splošna tendenca, ki jo ugotavlja Weber je, da si nižje plasti prizadevajo v religiji najti sprostitev od težav socialnih razmer, kompenzacijo, tolažbo, odrešitev, pripadniki višjih slojev pa si prizadevajo najti legitimacijo za svoj položaj.

3. TEODICEJA

Weber je poudaril problem, da obstaja edin, moralno izpopolnjen in pravičen bog, kljub temu pa obstaja trpljenje. Religija ima bistveno funkcijo tolažbe.

Ugotavljal je obstoj teodicejskih razlag pri različnih verstvih:

• mesijanska eshatologija
• verovanje v drugi svet - sodišče, ki bo sodilo po božji pravici
• predestinacija - vse, kar se dogaja je v skladu z božjim umom
• dualizem - razen dobrega boga obstajajo še zli duhovi-večni boj.
• karma
• odrešenje in ponovno rojstvo

4. ODREŠITEV

Pri soteriologiji so lahko dejanja, ki naj bi pripeljala do odrešitve zelo različna in to so :

• izključno ritualna dejanja
• socialna dejanja, bogu všečna dejanja in tudi grehi
• samoizpopolnjevanje, metodika zveličanja
• askeza je prezahtevna, da bi postala množičen pojav

1. pasivna askeza je kontemplativna in se ne ločuje od vsakdanjega življenja
2. aktivna askeza - izbrani smo od boga, da uresničimo svoje načrte, smo njegovo

orodje,vmešavanje v vsakdanje življenjske dogodke.

5. WEBROVA HIPOTEZA

To je tista znana o izvoru kapitalizma, ki ga pojasnjuje s pojmom racionalnosti, ki vsebuje načrtovanje, usmerjenost na metodično ustvarjanje dobička, zavest o razmerju meg sredstvi in cilji in različnimi posledicami. Poklic postaja osrednji vir posameznikove identitete in njegovega družbenega položaja. V okviru protestantske etike gre za nenehno vestno in metodično opravljanje dela, ki je dojeto kot odgovor na božji klic. Še posebej kalvinizem in puritanizem zahtevata nenehno služenje bogu. Pri kalvinizmu gre tudi za nauk o predestinaciji- dolžni smo se vesti, kot, da smo med izbranimi, iskati znamenja zveličanja, odrešitve v ekonomskem uspehu in poklicni dejavnosti. To prispeva k oblikovanju kapitalizma z individualizmom in stvarnost postaja stvar mehanskih odnosov med pojavi in vse se razlaga empirično. To Weber pojmuje kot " odčaranje sveta ". Na svet se več ne deluje z magičnimi sredstvi in iracionalnimi postopki.

FENOMENOLOŠKI PRISTOP

Religija naj se dojema kot taka, kot religija. Zastopniki tega pristopa so si prizadevali oblikovati fenomenologijo religije ne kot eno izmed teorij o religiji, temveč kot poglavitno, osnovno vedo, ki proučuje religijo - opis, razvrstitve, primerjava, ugotavljanje bistva pojava. Razen fenomena, religijskega pojava, obstaja še nekaj drugega, neko notranje bistvo tega pojava. Gre za končno plast stvarnosti, the ultimate reality. Religijo je potrebno razumeti znotraj nje same, z njenimi lastnimi kriteriji. Z njo naj se ukvarjajo le tisti, ki so imeli verska, religiozna izkustva - transcendentnega, metafizičnega, absolutnega...

Predstavniki: KRISTENSEN, WACH, OTTO ...

V metodološkem pogledu poudarja zahtevo po raziskavi svetega, po njegovi operacionalizaciji in klasifikaciji, tuja pa ji je ideja o evoluciji verstev.

Fenomenologija religije je pomembna za sociologijo religije, ker verskega pojava ne želi zreducirati na sestavine družbenega značaja. Z zavračanjem načela preverljivosti spoznanja pa je sprta z osnovnimi standardi znanstvenaga raziskovanja.

RELIGIJA V SIMBOLNI INTERAKCIJI

MEAD meni, da ljudje v družbenem življenju stalno ustvarjajo simbole in komunicirajo z njihovo pomočjo. Med temi simboli je najpomembnejši jezik. Človek v življenju nujno potebuje simbole in interakcija ni navadno medsebojno delovanje, temveč proces v katerem posamezniki rešujejo svoje probleme, ki se nanašajo na smisel, reagiranje, lastno identiteto. V simbolni interakciji si človek ustvarja dve sliki :

1. izvirna podoba o sebi
2. podoba, ki jo imajo drugi o nas in jo interiorizirati

Celota vseh simbolov je kultura. LUCKMANN definira religijo, kot tisto plast simbolov, ki druge sisteme simbolov povezuje in jim podeljuje smisel, kot nekakšna najvišja in kohezivna plast stvarnosti. Meni tudi, da se človek komaj z interiorizacijo religije povzpne nad animalno raven. Religija je povezana z moralnimi, običajnimi... vrednotami in ostalimi simboli. Religijski simboli vsebujejo tudi emotivne, konativne, aksiološke komponente.

VERNON pravi, da se religija spreminja in ustvarja v procesu simbolne interakcije. Prav to dejstvo, da so religijo ustvarili ljudje in jo še ustvarjajo v medsebojni interakciji omogoča razumevanje omogoča razumevanje variacij med religijami.

PSIHOLOGISTIČNI PRISTOPI

Verski pojavi se dojemajo kot individualni pojavi, opazujemo jih na ravni posameznika, razlagamo in razumemo pa s psihološkim aparatom.

1. Teorija W. JAMESA

Religija je zanj psihološka stvarnost sui generis , v središču njegovega raziskovanja je versko izkustvo, ki je predvsem mističnega značaja in ima tri značilnosti:

1. nezmožnost izražanja in orisa občutkov


2. prehodnost - ta stanja trajajo zelo kratek čas


3. pasivnost - do mističnega stanja prihaja samodejno, ni ga mogoče izzvati ali povzročiti.

Verski pristop do stvarnosti je le " pragmatska hipoteza " za razlago, razumevanje stvarnosti.

2. Teorija S. FREUDA

Versko izkustvo je zanj izraz notranjih spopadov z očetovsko podobo, bog pa je simbol očetovske oblasti.
Izvirno so ljudje živeli v hordah, kjer je gospodaril močan in nasilen oče.
Sinovi, ki jih je oče odgnal se vrnejo in očeta ubijejo. Nato izberejo živalsko podobo, ki naj bi
simbolno predstavljala očeta. Bog je torej simbolna predstava avtoritativnega očeta, ki se ga
potomci občasno spominjajo in pojedo to simbolno žival. Z razvojem družbe so totemsko žival
zamenjali bogovi, vse do točke, ko en vsemogočen bog zamenja vse ostale.
Njegova hipoteza o nastanku religije se sklada z Durkhemovo, da je bila prvotna religija totemizem.
Religija je torej izraz človekovih frustracij, predvsem pa strahov in občutka krivde. Za Freuda
je tudi primer obsesivno-kompulsivne nervoze oz. transferenca, ki jo je treba preseči. Religija
je iluzija in bolezen, ki je nujna. Piše tudi o tem, da religija pomaga človeku pri soočanju z
organizacijo družbenega življenja. Za neizobražene množice postaja bog nujen, saj opravlja
funkcijo brzdanja človekove agresivnosti.

3. Teorija E. FROMMA

Njegovo pojmovanje religije temelji na razlikovanju med:

• AVTORITATIVNO - SUBMISIVNO RELIGIJO

Človek v taki religioznosti sam sebe poniža, si odvzame del sebe, proicira pa ga na boga. Ustvarja in doživlja boga, ki je projekcija najbolj bistvenih potez in moči človeka. S to projekcijo se človek čuti brezmočnega, ponižanega. Značilne sestavine religije so tu strah, podrejenost in ubogljivost. V zgodovini prevladuje tak tip.

• HUMANISTIČNA RELIGIJA

pomeni uveljavitev človeka in človečnosti, saj je bog simbol človekovih lastnih moči. Religiozno izkustvo pa predstavlja doživetja enotnosti s Celoto, Razumom in Ljubeznijo. Kot latentna tendenca se v večini svetovnih religij pojavljajo humanistične kompomemte.

4. Teorija K. JUNGA

Religija posamezniku pomaga pri premagovanju psihičnih težav, prispeva k prilagajanju posameznika. Ima psihoterapevtsko uporabnost in bo ostala univerzalen, predvsem psihičen pojav. Jungov pristop je zelo pozitiven za razliko od Freuda.

5. Teorija DEPRIVACIJE

Je možna kot razlaga izvora in obstoja religije. Takšne ideje najdemo pri Marx in Webru. Deprivacija je lahko individualna ali kolektivna, lahko pa se prepletata. Primer: koliko več trpimo tukaj in zdaj, toliko bolj bomo uživali na onem svetu...

V sociologiji religije enovite paradigme o religiji ni - marksizem, simbolni interakcionizem in funkcionalizem delijo prepričanje, da je po sociološki poti možno priti do razlage religije, saj gre za proizvod družbe.

 

PRIMERJAVA POJMOVANJA FUNKCIJE PRI DURKHEIMU, RADCLIFFE-BROWNU IN MALINOWSKEM!

DURKHEIM	RADCLIFFE-BROWN	MALINOWSKI
predstavnik zg. Funkcionalizma, uvede funkcionalistični zorni kot pri analizi družbe	predstavnik srtukturfunkcionalizma - ta pozicija v centralni koncepciji poleg funkcije upošteva tudi strukturo	predstavnik funkcionalizma v VB v svoji obliki funkcionalizma je temeljno proučeval odnos med deli
temeljni kriterij in element analize je funkcija, ki jo definira kot pozitivni prispevek elementa k obstoju celote (ki ga en segment družbe = kulturni element opravlja za obstoj celotne družbe. to je INTRASISTEMSKO razumevanje funkcije = proučevanje odnosa med delom in celoto torej med institucijo in kulturo ter kako institucija vpliva na kulturo. Na primer: kakšno funkcijo ima družina za kulturo.	njegova teorija temelji na Durkheimovem funkcionalizmu družbo razume kot sistem, celoto, ki je sestavljena iz delov, ki prispevajo k obstoju celote. Iz nje izloči strukturo, ki je del sistema, del konkretne družbe in zadeva tisti del sistema, ki je nujen za reprodukcijo. Struktura se ne reproducira kar tako sama po sebi, ampak obstajajo posamezni deli strukture, ki se dejansko reproducirajo. Ti deli - to so institucije, ki vršijo funkcijo reprodukcije.	za temeljni antropološki predmet pojmuje človeka, kultura pa se proučuje zato, da nam pove nekaj o človeku sleherna kultura mora zadovoljiti biološke potrebe, razlike nastopijo, ker je treba iste potrebe zadovoljiti v različnih geografskih okoljih - različne kulture nastanejo kot adaptacija različnim geografskim okoljem. če je kultura adaptivna potem lahko razumemo funkcijo na dva načina:
funkcije so temeljni kriterij za definiranje konkretne družbe	Funkcija je pozitivni prispevek kulturne institucije k reprodukciji strukture = kako funkcija kulturnega elementa vpliva na kulturo, funkcija družine na kulturo.	INTRASISTEMSKA FUNKCIJA kaj je funkcija enega kulturnega elementa za kulturo, kakšno funkcijo ima družina za kulturo. INTRA - zato ker gre za proučevanje odnosa med delom in celoto, torej med kulturo in institucijo ter kako institucija vpliva na kulturo.
iz funkcionalne odvisnosti delov izhaja organska solidarnost v modernih družbah. (segment družbe je odvisen od vseh drugih segmentov, stopnja individualnosti je visoka - gre za funkcionalno prireditev posameznika za funkcijo, ki jo opravlja.	funkcijo definira izključno INTRASISTEMSKO = znotraj sistema med deli in celoto.	INTERSISTEMSKA FUNKCIJA kakšno funkcijo ima neka institucija za zadovoljevanje človekovih bioloških potreb je medsistemska - kako elementi enega sistema (kultura) vplivajo na elemente drugega (biološke funkcije) vsaka kulturna institucija mora imeti neko funkcijo v zadovoljevanju čl.bioloških poteb