V družboslovju je največ uresničila lingvistika. Ta naj bo zgled ostalemu družboslovju, zlasti pa je lingvistika zgled, ker je uresničila - je jasno in natančno definirala svoje pojme in prišla do enostavnih splošnih ugotovitev oz. zakonitosti (pozitivistični pogledi). V jeziku na katerega se lingvistika nanaša se kažejo splošne mentalne strukture, ki determinirajo družbeno življenje. Ko gre za družbeno življenje gre predvsem za ugotovitev določenega reda. Znanost mora v kaosu ugotoviti določeno globinski raven, kjer obstaja red, struktura. Ra struktura ja določena s človekovimi podzavestnim, mentalnimi, psihičnimi sposobnostmi. Strauss upošteva Freuda - po njem si je Freud prizadeval ugotoviti nekakšno podzavestno gramatiko sistem pravil. Po Lévi-Straussu je ta sistem pravil logično urejen. Pri Freudu je šlo za iracionalne nagone, po Lévi-Straussu pa gre za določene logične pravilnosti.
Razhajanje med C. Lévi-Straussom in Levy-Bruhlom, ki je bil dve generaciji starejši. Okoli leta 1900 je napisal knjigo v kateri je trdil, da obstaja bistveno razhajanje med primitivnim človekom, med načinom na katerem misli primitivni človek in civiliziranim človekom, ki pozna pojme vzročnosti, oz. da obstaja med primitivnim in modernim človekom bistveno psihično razhajanje. S tem je poudaril razliko med primitivno in moderno miselnostjo. V pismih je pisal, da vse religije sodijo v primitivno miselnost. Lévi-Strauss se temu upira enako kot so se upirali številni t.i. napredni misleci, ki so zavračali te razlike v mentalnih sposobnostih in so priznavali samo razlike v kulturi. Lévi-Straussu pravi, da obstaja psihična enotnost človeštva in da ta determinira tako kulturo kot organizacijo družbe. Naloga družboslovja je ugotoviti te osnovne strukture oz. pravila. Vzor naj bo lingvistika, ki je na tem področju dosegla največ. Te strukture so enostavne zadeve. Razmerja, pravilnosti so zelo enostavne. Med pojavi obstajata samo dve vrtsi odnosov:
- odnosi strinjanja ali korelacije;
- odnosi zoperstavljanja oz. opozicije.
Pojavi se lahko najdejo v nizu zoperstavljanj ali pa v nizu strinjanj. Z ugotavljanjem takšnih struktur, torej nizov pojavov (strinjanja ali ne strinjanja) znanstvenik prihaja do spoznanja o strukturah. Ta metoda je uveljavljena že v fonologiji (veja lingvistike), naša naloga pa je, uveljaviti jo v analizi kulturne in analizi organizacije družbe. Ugotavljamo ta red, na površju družbe lahko izgleda, da gre za nered, netrajen, trajen pa je red, ki ga ugotavljamo.
Primer Lévi-Strauss-ove analize je med tradicionalnima družbama Indije in Avstralije, kjer obstaja primer opozicije, zoprestavljenosti. Osnovna družbena enota je v Avstraliji horda, ki je eksogamna, v Indiji kasta, ki je indogamna v Avstraliji so totemske skupine, totemi so kategorije narave, v Indiji se kaste razlikujejo po poklicih - kategorije družbe. V Avstraliji so dejavnosti sankcionirana z miti, v Indiji pa z resničnimi stanji. Kar se tiče menjave hrane in žensk: v Avstraliji temelji na veri, v Indiji je menjava med kastami prepovedana (glej: Sergej Flere, Sociologija, str. 70).
Pri Lévi-Straussu je pomembno stališče družbenih sprememb. Pravi, da ga spremembe ne zanimajo, da ne morejo biti pomembni in da imajo kalldeokopski značaj. Strukturalisti menijo, da je možnost, da se spreminjajo razmerja med pojavi, to pa niso bistvene spremembe, kajti ti trdijo, da vsebina ni pomembna, pomembna so razmerja med elementi. Ta pa so lahko opozicijska ali korelacijska.
Lévi-Strauss je vplival na sociologija na ta način, da si tudi sami prizadevamo ugotoviti takšno strukturo, kjer so vrste elementov v enakem razmerju med seboj.
Strukturalisti menijo, da celota obvlada dele. Deli so nesamostojni, neavtonomni. Mi proučujemo celoto družbe, kulture.
| Avtor: Marko Kovačič |
|
|
