NAROD IN DRŽAVA

1. NACIJA, POLITIČNO TELO IN DRŽAVA
Težko je določiti meje in na racionalen način razložiti nekaj običajnih pojmov. Le ti vsebujejo dva pomena in hkrati plodne družbene, kulturne in zgodovinske implikacije.
To so trije pojmi, ki se v vsakodnevnem govoru in pravu uporabljajo v istem pomenu.
Ko pa je govor o njihovem sociološkem in POLITIČNO-teoretskem značaju, je neizbežno točno omejevanje.

1.1 SKUPNOST in DRUŽBA
Najprej je treba razlikovati skupnost od družbe. To sta dve družbeni in biološki stvarnosti.
SKUPNOST je večinoma naravna povezanost in je v ožji vezi z biološko vrsto.
DRUŽBA po je bolj razumska povezanost in je v ožji vezi s človeškim umnimi in duhovnimi sposobnostmi.

DRUŽBA		SKUPNOST
1.	ljudje se zbirajo zaradi nekega cilja	1.	ljudje se zbirajo zaradi dejstva,
2.	ustvarjajo skupne običaje	2.	cilj jim je neka dolžnost
3.	to so trgovska podjetja, sindikati, znanstvena združenja	3.	to so regionalne, etične, jezikovne skupine
4.	plod razuma	4.	plod nagona in nasledstva
5.	odnosi izhajajo iz ideje, osebna vest	5.	odnosi izhajajo iz zgodovinsko je na prvem mestu zadanih situacij, ČLOVEK je proizvod družbene skupine
6.	pritisk je izveden iz zakona	6.	pritisk je izveden iz prisile, ki ČLOVEKu narekuje oblike obnašanja

DRUŽBA povsod ustvarja skupnosti in občutek skupnosti ( v sebi ali pa okoli). Skupnost pa se nikoli ne more preobraziti v družbo.

1.2 NACIJA
Nacija je skupnost in ne DRUŽBA. To je ena od najvažnejših skupnosti, morda celo najbolj celovita in najbolj prilagodljiva skupnost v civiliziranem življenju.
Beseda nacija izhaja iz latinske besede nasci, kar pomeni rojevanje, čeprav nacija ne pomeni nekaj biološkega kot npr. rasa. To je nekaj družbenega, ljudska skupnost utemeljena na dejstvih rojevanja in porekla, kar vsebuje:

- rojevanje za razumsko življenje
- poreklo družinskih predaj
- družbeno in pravno vzgojo
- kulturno nasledstvo
- skupna razumevanja in običaje
- zgodovinske spomine, ....

Etnično skupnost lahko definiramo kot skupnost tipičnih čustvenih oz. čutnih oblik. Nacija pa postane, ko se etnična skupnost zaveda dejstva, da ona tvori skupnost tipičnih čutnih oblik oz. da ima skupno podzavestno duševnost ter, da poseduje enkratnost in individualnost, zeljo da ohrani svoje živo bitje. Zavedajo se sami sebe take kot jih je zgodovina oblikovala.
Nacija ima svojo zemljo, kar ne pomeni kot v državi teritorialno področje oblasti in uprave, ampak je to zibelka življenja, dela, bolečine in sanj. Nacija ima svoj jezik, čeprav jezikovne skupine ne odgovarjajo vsem nacionalnim skupinam. Ima pravice, ki niso nič drugega kot pravice ljudstva, ki sodelujejo v posebnih ljudskih vrednotah nacionalnega nasledstva. Kljub temu pa vseeno ni DRUŽBA, ker ne prekorači prag političnega dela. To je skupnost sestavljena iz skupnosti, ima svoje elite, nima pa glave niti usmeritvene avtoritete. Ima strukture- nima pa racionalnih oblik niti pravne organizacije. Med njenimi člani je solidarnost, verovanje, čast- ni pa mestne vzajemnosti. Ima tudi običaje in moralo- nima pa formalnih form.
Zaradi tega se ne more preobraziti v POLITIČNO telo. Nacija je odvisna od obstoja političnega telesa in ne obratno. Nacija ne nastaja z državo, ampak zahvaljujoč državi. Tako je večnacionalna federacija kot so ZDA, hkrati tudi večnacionalna nacija.

1.3 POLITIČNO TELO
Nasprotno od nacije, POLITIČNO telo in DRŽAVA pripadata družbenem redu in to družbi najpopolnejše oblike. POLITIČNO telo in državo pa je treba med seboj razlikovati.
POLITIČNO TELO je celota, DRŽAVA pa je del, glavni del te celote. Pol. telo, ki ga postavlja značaj in ustvarja razum, je najbolj popolna začasna DRUŽBA. To je konkretna in povsem ljudska stvarnost, ki teži po občem dobrem. Tezi po ljudski skupnosti, ki je svobodno ustvarjena. Živi od oddanosti ljudi, ki so pripravljeni dati svoje življenje in čast. To telo vključuje v svoje kroge družinske skupine in še druga društva, ki izhajajo iz svobodnih iniciativ in bi morale biti čimbolj samostojne.

1.4. DRŽAVA
DRŽAVA je samo tisti del pol. telesa, ki je pomemben pri vzdrževanju zakona, večanju skupnega dobička in javnega reda. To ni ne ČLOVEK ne skupina. To je skupek ustanov kombiniranih z državnim aparatom na družbenem vrhu.. Je samo organ usposobljen za uporabo oblasti in sile in jo sestavljajo strokovnjaki javnega miru in obče dobrega. To je orodje v službi ČLOVEKa. Podeljena je pol. telesu in dodeljena ji je višja oblast, ampak ne zaradi njene pravice ali pa koristi, temveč za obče dobro in v skladu s temi zahtevami. Ti teoriji lahko rečemo "instrumentalna teorija" in utemeljuje politični pojem države.
Soočeni pa smo tudi z povsem različnim pojmom države- "despotska DRŽAVA" in ta temelji na "absolutistični" teoriji.

Po tej teoriji je DRŽAVA pravni subjekt- to je moralna oseba in po tem tudi celota; torej je ali nadrejena pol. telesu ali pa absorbira to telo.Njena vrhovna oblast izhaja iz njene naravne pravice in se ustvarja zaradi lastnega interesa.

MORALNA RAST IN HKRATNA POKVARJENOST
Rast države je po sebi sestavni del napredka. Ta napredek se je povsem pokvaril v totalitarnih DRŽAVAh. Normalno se je razvijal v demokratskih DRŽAVAh, čeprav je bil tudi tu izpostavljen dostim rizikom. Kako opisati pokvarjenost_
Pokvarjenost se dogaja, ko se DRŽAVA nepravilno smatra za celoto, celoto politične družbe, in ko prevzema funkcije in dolžnosti, ki normalno pripadajo pol. telesu in njegovim različnim organom. V tem primeru lahko rečemo namesto "nacionalizacija"- "etatizacija". Torej, ko DRŽAVA postane totalitarna, mora zaradi delotvorne in uspešne uprave posegati s strahovlado in sumničenjem.

1.5. NAROD
Narod ni suveren v pravem pomenu besede. Narod ima naravno pravico na popolno samostojnost oz. da opravlja sam s sabo. V imenu te pravice pa nadzira državo in njene uslužbence. Narod je množica ljudi, ki ga zedinjenje pod pravnimi zakoni, vzajemna solidarnost zaradi obče dobrega, tvori POLITIČNO telo. Glede na to, da narod sestavljajo ljudje, ki ne tvorijo samo pol. telo, ampak ima vsak od njih duhovno dušo in usodo, je pojem narod višji od ostalih temeljnih pojmov. Narod je substanca, svobodna in živa substanca pol. telesa.
Narod je nad državo, ni zaradi države, DRŽAVA je zaradi naroda.

PROBLEM SREDSTEV

1. CILJI IN SREDSTVA
Glavna dolžnost "pol. telesa" in naloga politike je civilizacijska in kulturna ter pomoč ČLOVEKu, da doseže svojo popolnost in samostojnost, kot pravi John Nef:
" vera, pravičnost, modrost in lepota naj postanejo civilizacijski cilji."

Sredstva morajo biti zmerna in primerna cilju, saj so na nek način pot do vrha in vrh v nastajanju. Zato je nesmiselno uporabljati zla sredstva za dosego dobrega cilja. Tu pa se srečamo s problemom racionalizacije političnega življenja.
Obstajata dva načina racionalizacije:
1. najlažji je tehnični, ampak ne vodi do dobrega cilja
2. najtežji pa je "mnogovrstni"

1.1 TEHNICNA RACIONALIZACIJA
Machiavelli nam je v svojem Vladarju predložil cisto filozofijo the. racionalizacije.
Dobra politika je po definiciji postala uspešna amoralna politika. To pomeni zmožnost, da se pridobi in zadrži oblast ne glede na sredstva, pod pogojem, da zagotavljajo uspeh. Moc machiavelizma se črpa iz zmage velikokrat dobljenih zlo sredstev človeštva in iz ideje, da v primeru, če vladar ali narod spoštujejo pravičnost, bodo postali žrtve drugih vladarjev ali narodov, ki verujejo samo v moc, nasilje in nebrzdano hrepenenje po oblasti.
Zendar machiavelizem ne dosega uspeha, ker je moc zla pravzaprav le moc razpadanja.

1.2. MNOGOVRSTNA RACIONALIZACIJA
Temelji na priznavanju človeških ciljev pol. življenja.
To so:
- pravičnost
- zakon
- vzajemno upoštevanje

To vrsto racionalizacije je začrtal Aristotel in ostali antični filozofi, kasneje pa še srednjeveški misleci.
Ta racionalizacija se lahko ustvarja edino v demokraciji, ker je demokracija racionalna organizacija svobode na temelju zakona. Lahko je nespretna, nedosledna, ampak je edina pot, po kateri gredo napredne moči in človeštvo. Cilj demokracije je pravica in svoboda- istočasno.

2. VPRAŠANJE SREDSTEV V DEMOKRATSKI DRZAVI

1.SKLOP
Tu je pomemben problem sredstev s katerimi narod nadzira državo

1.	nadziranje države s strani naroda je napisano z načeli in v ustavnem ustroju pol. telesa- zakonska sredstva za nadzor
2.	narod razpolaga s tiskom, radijem in z drugimi sredstvi javnega obveščana
3.	obstajajo skupine pritiska in drugi neistitucionalni postopki. To so sredstva propagande, pritiska in prisile

2. SKLOP
pa so duhovna sredstva. Lep primer je Gandhijeva SATZAGRAHA, kar pomeni moc resnice, moc ljubezni, kot orožje ali sredstvo političnega in družbenega delovanja, s tem da je orožje najmočnejših strpnost in dobrovoljno prenašanje bolečine in ne, da bolečino in trpljenje prenašamo na druge. Gandhi loči dve vrsti moči in hrabrosti:
1. hrabrost, da se napade
2. hrabrost, da se prenese
To sta dve različni klaviaturi, ki pripadata dvema stranema človeške narave, čeprav se neprestano mešata.

1.	borba proti zlo napadom in prisilam, kar pripelje do obtožbe drugih
2.	borba proti zlo prenašanju bolečine in trpljenja, kar pa pripelje do žrtvovanja lastnega življenja

Sredstva duhovne borbe pripadajo drugi klaviaturi.

3. VPRAŠANJE SREDSTEV V TOTALITARNI DRZAVI
Po svoji naravi totalitarna DRŽAVA odvzame narodu vsako sredstvo, s katerim bi jo lahko nadzoroval. V taki državi je življenje, življenje v koncentracijskem taborišču. To je DRUŽBA, kjer je borba za oblast bila vprašanje smrti in življenja.
ČLOVEK se tu lahko odloči le za dve stvari:

1.	ali je dvoumen- ne odloči se za nobeno POLITIČNO delovanje, ker se sredstva ne skladajo z zakonom *prevara, izdaja)
2.	lahko pa je slab- tu se predpostavlja, da cilj opravičuje sredstva in Bog ne obstaja

Prvi odnos se ne priporoča, drugi pa je slab že sam po sebi. Sledi , da se mnogovrstnemu zakonu ne smemo nikoli odreci, lahko pa se spremeni glede na trenutno situacijo.

ČLOVEŠKE PRAVICE

To so praktične resnice, odvisne od ideološke pripadnosti, filozofske in religiozno tradicije, kulture in zgodovine. Napisane so v Deklaraciji o človeških pravicah iz leta 1948. Ni lahko, vendar je možno sestaviti popis različnih pravic, ki jih ČLOVEK poseduje v svojem posamičnem in družbenem obstajanju. Vendar se tu soočimo s paradoksom: razumsko so obrazložene kot nujne, istočasno pa so nemočne, da prisilijo ljudi, da se z njimi strinjajo.
NUJNE so, ker vsak nagonsko verjame v resnice,
NEMOCNE pa, ker se med seboj temeljito razlikujejo.
Vse dokler ne bo verske in filozofske enakosti v človeškem duhu, bo obrazloževanje v medsebojni borbi.
Nasprotno pa je na področju prakse možno se dogovoriti o skupni izjavi. K temu prispeva kolektivno nastajanje predloženih tekstov, ki bi bili sprejemljivi vsem, kot skupno, praktično izhodišče, ne glede na teoretične razlike.

1. NARAVNI ZAKON
Avtetična ideja naravnega zakona je zapuščina grške in krščanske miselnosti. Še prej srečamo idejo pri Tomažu Akvinskemu, ki je edini dal temu predmetu povsem celovit nauk. Ideja je bila poznana svetemu Augustinu in cerkvenim očetom in sv. Pavlu. srečamo jo tudi pri Ciceru, velikih antičnih moralistih in pesnikih, posebno pri Sofoklu.
Kršitev naravnega zakona, ki je zato tudi satira, je Antigona, in s tem večna junakinja naravnega zakona. Ti nepisani zakoni- kot pravi ona- niso nastali po nikogaršnji volji ne včeraj ne danes in nihče ne ve, kdaj so se pojavili.

V 17. stoletju sta se Narava in Razum začela razumeti kot abstraktni božanstvi. Bog ima 3-delni samostojni absolut- Narave, Razuma in naravnega zakona- in ta zakon bi, tudi če Boga ni bi bilo, zadržal nad ljudmi svojo oblast. Pravice ljudstva najdejo svoje zavetje v trditvi, da je ČLOVEK podrejen samo zakonu svoje volje in svobode.
Naravni zakon ima dve sestavini:

1.1 ONTOLOŠKA SESTAVINA
obče sprejeto je, da obstaja človeška narava, in da je le-ta ista v vseh ljudeh. ČLOVEK je obdarjen z umom in ga v njegovem delovanju vodi misel o tistem kar dela. In ravno zaradi obstoja človeške narave obstaja red, ki ga človeški razum lahko odkrije in proti kateremu mora človeška volja delovati, da bi se uskladila s pomembnimi in nujnimi cilji ČLOVEKa. Vsako bitje ima svoj naravni zakon in pravila funkcioniranja. Naravni zakon mu je mnogovrstni zakon, ker ga sprejema ali ne-sprejema svobodno in ne zaradi potrebe.

Ontološka sestavina je pravilnost obnašanja utemeljena na bit ČLOVEKa. Naravni zakon je idealni obrazec razvoja ČLOVEKa.

Naravni zakon je istočasno ontološke in idealne narave:

-	IDEALEN je, ker temelji ne ČLOVEKovem bitu in njegovem nespremenjenem ustroju in na nujnosti, ki jih ima
-	ONTOLOŠKI pa je, ker je ČLOVEKova bit ontološka resnica, ne obstaja razdvojeno, ampak v vsakem ČLOVEKu

1.2. GNOSEOLOŠKA SESTAVINA
Zakon ima svojo moc le takrat, ko je proglašen. Naravni zakon je spoznaven in izrazen v trditvah praktičnega uma. Ljudski razum ne odkriva ureditve naravnega zakona na abstrakten ali teoretični način. SAM način na katerem razum spoznava naravni zakon ni racionalen, ampak je to spoznanje po naklonjenosti. Naravni zakon pokriva samo polje etičnih ureditev.

2. OBČE ČLOVEŠKE PRAVICE

Razlikujemo naravni zakon od pozitivnega

2.1 NARAVNI ZAKON
se nanaša na pravice in dolžnosti, ki so v nujni zvezi s temeljnim načelom:
" Delati dobro in izmikovati zlo"
Zato so ureditve nepisanega zakona po sebi ali svoji naravi vseobče in nespremenljive.
Mednarodno pravo je Težko definirati, ker se nahaja med naravnim in pozitivnim zakonom. Od naravnega zakona se razlikuje, ker ni spoznan po naklonjenosti, ampak z razumskim pojmovanjem ali racionalnim spoznanjem.

2.2 POZITIVNI ZAKON
je skupek zakonov v neko družbeni skupini. To so lahko običajne ureditve, zakoni, ki jih je prinesla zakonodajna oblast. Ta zakon se nanaša na pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz temeljnega mnogovrstnega načela, vendar je odvisen od okoliščin.

3. POSEBNE ČLOVEKOVE PRAVICE

V človeški zgodovini ni niti ena "novo" pravica bila sprejeta brez borbe. Največkrat se borijo proti starim pravicam in se s tem slednje včasih nepravično pozabijo.
Problem pa nastane, ko se z ene strani tičejo pravice družinske družbe, z druge strani pa pravice človeškega bitja v njegovi delovni vlogi. Tu se misli na:
- pravica do dela
- pravica do svobodne izbire poklica
- pravica gospodarskih in drugih družbenih skupin
- pravica do svobode in samostojnosti
- pravica do pravične plače

Ti dve kategoriji pravic izgledata nepomirljive zaradi borbe med dvema ideologijama. Vseobča Deklaracija o čl. pravicah, ki so jo osvojili in proglasili Zdruzeni narodi l. 1948, nudi mesto starim in novim pravicam.

PROBLEM POLITIČNEGA ZDRUŽEVANJA SVETA

MORTIMER ADLER je obrazložil, da je POLITIČNO združevanje oz. osnovanje svetovne oblasti edino sredstvo zagotavljanja miru. Problem svetovne oblasti ni nič drugega kot problem trajnega in neprestanega miru. Danes je človeštvo soočeno z dvema možnostima:
- ali trajen mir
- ali riziko popolnega uničenja

Odvisnost med nacijami je temeljno in nesporno dejstvo, vendar ne zaradi miru, temveč zaradi vojne.
Obstajata dve glavni prepreki za vzpostavljanje trajnega miru:
1. dozdevna absolutna suverenost novodobnih držav
2. učinek gospodarske odvisnosti med nacijami na današnjo iracionalno fazo političnega razvoja, kjer nobena svetovna politična organizacija ne odgovarja materialnemu svetovnemu združenju. Razlikujoč različne vzroke za vojno, Adler trdi, da je anarhija edini vzrok- to je "stanje tistih, ki želijo živeti skupaj brez oblasti in vlade"
če bo nekega dne vojna nemogoča, bo zato, ker bo vzpostavljena svetovna oblast. V "popolni družbi" je lasten mir prva stvar, ki ga zagotavlja popolna DRUŽBA. Konstituirati se mora neka širša DRUŽBA, ki lahko doseže samozadostnost in mir- POLITIČNO organizirana mednarodna skupnost.

Ločimo dve teoriji:
1. UPRAVNA TEORIJA
ki razume celoto z zornega kota države in vlade, ločeno od pol. telesa. Svetovna vlada bi bila neka absolutistična nadDRŽAVA. Ta teorija bi se napotila po krivi poti, ker bi od samega začetka sledila analogiji
- DRŽAVA v odnosu do posameznika
- DRŽAVA v odnosu do posameznih držav
z gledišča vrhovne oblasti

2. CELOVITA POLITICNA TEORIJA
gre po pravi poti, ker sledi analogiji z gledišča temeljnih zahtev političnega življenja in svobode. Svetovna politika bo nastala le s sredstvi, ki izhajajo iz svobode. Narodi bodo soglašali, da živijo skupaj in sodelujejo v skupnih problemih in dolžnostih. Razlog za skupno življenje je pozitiven, zaradi doseganja svobode.

NADNACIONALNI ZBOR

Avtor doda še svoj predlog:
države bi sprejele nek nov višji organ, ki bi posedoval nesporno moralno avtoriteto. To bi bil svetovni zbor, katerega bi bila vloga le vloga etične in politične modrosti in bi bil sestavljen samo s strokovnjaki. Nobena vlada se ne bi mogla sklicevat na njih pri sprejemanju odločitev, ne bi imeli nobene pravne veze z Združenimi narodi, oni bi enostavno bili svobodni, da povedo narodom in vladam tisto, kar smatrajo pravično.

če bi ta zbor modrecev obstajal, bi bila to možnost, da se doseže nadnacionalno organiziranje sveta.

Avtor: Marko Kovačič