Avtor knjige Desnica in levica se že nekaj časa bojuje za to, da bi izrazu »levica« in izrazu »desnica« vrnil njuno polno politično in moralno državljansko pravico. Kajti vrednostni pomen izrazov se je spremenil. še pred desetimi leti so levico ocenjevali kot pozitivno in desnico kot negativno: dandanes je prav narobe.
Najbolj pomembno pri tem delu pa je to, ali desnica in levica še vedno obstajata? In če, kako je potem moč trditi, da sta docela izgubila pomen? če pa ga še imata, kakšen je potem? ... Zdi se, da v političnem razpravljanju ne gre brez dveh ključnih izrazov, to je »desnica« in »levica«, ki pa ju pogosto z različnimi argumenti zanikujejo: gre za dva izraza, ki sta še danes tako nabita s čustvenim nabojem, da ga vsaka od obeh strani uporablja ali za poveličanje sebe ali za psovanje nasprotnika.
Skratka, Norberto Bobbio se ne vprašuje, kdo
ima prav in kdo se moti, saj je prepričan, da bi ne bilo
nikakršne koristi od tega, če bi zgodovinsko oceno
pomešal s svojimi osebnimi pogledi, čeprav na koncu
ne skriva, kateri od obeh strani je bližji.
KAJ SPLOH POMENITA IZRAZA LEVICA IN DESNICA ?
DESNICA je sinonim
za politično in idejno, družbeno nazorsko usmerjenost
s pretežno konservativno vsebino. V desnico sodijo politične
stranke, ki imajo v nekaterih parlamentih sedeže na desni
strani - gledano od predsednika. Desničarske stranke, gibanja
in nazorske skupine v večji ali manjši meri vztrajajo
pri družbenih, še posebej pri nacionalnih ali verskih
izročilih, so torej tradicionalistične in zato sprte
z različnimi antitradicionalističnimi pozicijami
ter težnjami. V državah, ki imajo stabilen, izdiferenciran
strankarski sistem, sestavljajo desnico konzervativne, nacionalistične
in tradicionalistične stranke; tako sodijo na desno stranke,
ki se nazorsko tesno povezujejo z verskimi ustanovami in njihovimi
socialno-političnimi ter nravstvenimi pojmovanji. V posameznih
državah srečamo zelo različne desnice; desničarjev
nikjer ni mogoče metati v isti koš - še zlasti
pa ne v tako imenovanih demokracijah, v katerih so stranke programsko
in konceptualno še neizčiščene, konfuzne,
nenehno spreminjajoče se ... (v stabilnih demokracijah
lahko govorimo, kar zadeva desnico o: zmerni desnici, desnem centru,
skrajni desnici ...).
LEVICA pa je izraz, ki so ga sprejeli in uveljavili v evropskih političnih in zlasti parlamentarnih soočanjih in prerazporejanjih v Franciji. V času tretje in četrte francoske republike se je izraz dodobra ustalil kot filozofski, nazorski in politični pojem. Dandanes levica pomeni:
- politične stranke, ki imajo v parlamentu sedeže na levi strani - gledano od predsednika
- sinonim za politično in idejno usmeritev z demokratično naprednejšo vsebino
- je dokaj splošen naziv za komuniste, socialiste in socialdemokrate
- lahko pa se uporabljajo tudi naslednji pojmi: nova
levica, zmerna levica, skrajna levica ...
V svetu, ki živi z demokracijo, se ljudem ni
težko znajti, kar zadeva levico in desnico. Tudi povprečen
britanski volilec ve, da so na levi laburisti, ki se zavzemajo
predvsem za to, da bi dobičke velikih poslov ustrezno razdelil
ljudem preko vladnih socialnih programov; ve tudi, da desnico
sestavljajo predvsem konservativci, ki menijo, da mora vlada poskrbeti
za to, da se razcveto posli, ljudi pa je treba le ustrezno spodbujati,
da poskrbijo sami zase.
Vendar je stvar mnogo bolj zapletena: v desnih strankah
se pojavljajo izrazito levičarske skupine in pojmovanja.
Stranke z levičarskimi imeni in simboli, se marsikdaj poskušajo
predstaviti kot sredinske ali celo zmerno desne ... Zaradi tega
je najboljše v novih državah proučiti vsako stranko,
vsako gibanje, vsako nazorsko skupino posebej in poskušati
ugotoviti, kaj je v vsaki od njih središčno, kaj levo,
kaj desno ( npr. slovenske stranke bi bilo bolje razlikovati po
svoji vrednostni usmerjenosti liberalne in neliberalne oziroma
napredne ali konservativne ). Potrebno je vsestransko proučiti
celotno POLITIčNO in
IDEJNO strukturo, za katero gre.
DESNICA IN LEVICA
sta najsplošnejša pojma, ki kažeta
na politično opredeljevanje. Nekateri menijo, da je to
že zastarelo. Oba izraza izhajata iz tega, kako sedijo poslanci
v francoskem parlamentu. Obstaja več kriterijev, ki jim
morajo zadostiti ta gibanja, da bi lahko govorili, da pripadajo
idealnemu tipu levičarske ali desničarske organizacije.
Poznamo modele teh idealnih tipov:
ODNOS DO čASA
Desničarske organizacije jemljejo za zgled
preteklost. Tradicija je sveta. Idealizira se zgodovinska preteklost
- pri levičarskih organizacijah pa je ravno obratno. Pričakuje
se, da bo prihodnost veliko boljša od preteklosti, ki je
temna, polna predsodkov, zatiranja, nevednosti... v prihodnosti
pa bo uveljavljen razum, človekova dobrota...
ODNOS DO DRUžBENIH SKUPIN
Levice in desnice zagovarjajo interese posameznih družbenih skupin. Levica naj bi zagovarjala interese revnih, zlasti urbanih revnih, ker tudi revni kmetje so pod vplivom tradicije. Desničarske stranke imajo največjo podporo med kmetovalci. Desnica zagovarja interese bogatih ali aristokracije ali pa bogatega sloja meščanstva, ampak to ne sme biti takoj vidno, ker si stranke prizadevajo pridobiti širšo podporo od tiste, ki bi jo dobili, če bi razkrili lastne interese, ki jih zastopajo.
LIPSET trdi, da več kot karkoli drugega je borba med strankami, konflikt med razredi in tisto, kar najbolj impresionira - ko gre za strankarsko opredeljevanje, je dejstvo, da praktično v vsakem ekonomsko razvitem svetu, skupine z nižjimi dohodki glasujejo v glavnem za stranke levice, medtem ko skupine z višjimi dohodki v glavnem za stranke desnice.
Stranke levice, kot je britanska laburistična stranka, se pogosto razumejo kot stranke, katere zastopajo interese nižjih slojev, zaradi svoje očitne skrbi za pravičnejšo razdelitev bogastva in svoje angažiranosti v politiki socialnega varstva. Razdelitev na levico in desnico je površna, ker levica obsega široki obseg, od ameriške demokratske stranke, pa do britanske laburistične stranke in vse do zahodno - evropskih komunističnih partij. Za razliko od levice se desnica, katera vključuje ameriško republikansko in britansko konservativno stranko, običajno doživlja kot bolj zavzeta z obdržavanjem statusa quo in z zaščito interesov bogatih in priviligiranih.
Obnašanje na volitvah pa ni neposreden odraz
teh karakteristik - to ne odgovarja strogo razredni razdelitvi.
Na primer v Britaniji je od leta 1945 okoli 1/3
delavskega razreda glasovalo za konservativno stranko. Brez te
podpore se konservativci ne bi mogli vrniti na oblast. Mnogi sociologi
so naklonjeni predpostavki - kako podpora, katero delavski razred
daje levici, srednji razred pa desnici, ne zahteva nobenega pojasnila,
ker te partije zastopajo njihove respektivne interese. Tako, da
se raziskovanje osredotoča na navzkrižno razredno
glasovanje - na katerega pa zelo vpliva tudi pripadnost skupini
oziroma povezanost z drugimi skupinami. Odločitev za določeno
stranko je očitno pod vplivom okolja, saj so pripadniki
delavskega razreda pogosteje glasovali za desne stranke, če
so živeli v skupnosti s pripadniki srednjega razreda.
ODNOS DO ZASEBNE LASTNINE
Tukaj se je največ spremenilo. Klasično stališče je, da desničarske organizacije zagovarjajo svetost zasebne lastnine. Zasebna lastnina je sveta, saj se družba lahko organizira le s pomočjo nje. To je zagovarjal že ARISTOTEL - ki pravi, če bi prišlo do kolektivizacije lastnine, bi to povzročilo brezdelje. Družbe ni možno organizirati brez neomejene zasebne lastnine, ker je temeljni vzvod organiziranja družbe. Brez tega bi prišlo do kaosa.
Klasična levica pa zagovarja omejitev, v blažji formi, zasebne lastnine, v radikalnejši formi pa za odpravo zasebne lastnine, kot vira vseh problemov v družbi, vseh neenakosti, krivic - treba je uvesti kolektivno lastnino ( državno, družbeno ali pa kako tretjo varianto ). Levica danes ( po sesutju realsocializma ) ni organizacija, ki bi zagovarjala popolno odpravo zasebne lastnine ( v Evropi ), omejile bi jo pa. Omejitev pa se lahko uresničuje na dva načina:
- KOLIčINSKA OMEJITEV, ki jo zelo redko uresničujejo. Obstajajo velike kakovostne količinske omejitve - na določenih področjih so prepovedani monopoli.
- OMEJITEV Z DRUžBENIMI UKREPI je tam, kjer država davčno obremeni in v takem primeru se določenega premoženja ne splača imeti. Država pa lahko tudi planira svoj družbeno - ekonomski razvoj, lahko ukrepa, spodbuja in zavira ( npr. z ekološkimi predpisi - na našem posestvu ne moremo onesnaževati kolikor mi hočemo; nekateri celo pričakujejo, da bodo ekološka gibanja porodila novo levico ).
SUBJEKT V DRUžBI
Pri stari desnici so bili to stanovi. Zahtevala je,
da se ponovno uveljavi stanovska organizacija. V novejšem
obdobju desnica nima kolektivnega subjekta na katerega bi se sklicevala.
Bolj je nagnjena k individualizmu. Za staro levico pa je bilo
tipično sklicevanje na delavski razred, kot kolektivni
odrešitelj človeštva. Drugače pa se levica
sklicuje na revne, marginalne, obrobne, zatirane in zahteva odpravo
te revščine, marginalnega položaja in zatiranja.
ODNOS DO ENAKOSTI
Desnica, zlasti konservatizem trdijo, da so ljudje enostavno enaki in zato ne morejo biti enakopravni. Vedeti se mora, da obstaja aristokracija, ki mora biti oproščena dela, da bi se lahko ukvarjala z duhovnimi in političnimi dejavnostmi. Enakost je utvara modernega časa.
Levica zagovarja enakost ( ljudje so enaki in ne
samo enakopravni ), včasih zagovarja tudi distributivno
enakost - to je enakost v porazdelitvi gmotnih dobrin.
Status naravne razlike ali družbene razlike je odvisen od dejstva, da je bil posameznik rojen v takšni družini in ne v drugačni, v tem delu sveta in ne v drugem, različen od statusa, ki je odvisen od drugačnih sposobnosti, od razlik v ciljih, ki jih je treba doseči, ter od razlik v naporu, potrebnem za to, da bi jih dosegli. Iz tega sledi, da tedaj, ko pripisujemo levici bolj pretanjen občutek za zmanjševanje razlik, s tem ne mislimo, da hoče levica odpraviti vse razlike, desnica pa vse ohraniti, marveč v najboljšem primeru le, da je prva bolj egalitarna, druga pa bolj neegalitarna.
Primer za enakost:
Ljudje smo med seboj enaki in tudi različni. Ljudje smo enaki pred smrtjo, ker smo vsi smrtni, vendar pa smo različni, ko gre za način umiranja, kajti vsakdo umira na način, ki se razlikuje od umiranja drugih.
Vsi ljudje govorimo, vendar pa je tisoč različnih
jezikov.
ODNOS DO PARTIKULARNIH SKUPIN
Desnica v svojem malikovanju preteklosti malikuje
tudi narodne, v manjši meri regionalne skupine. Levica pa
je ( v idealno tipskem smislu ) internacionalistična ali
kozmopolitska. Trdi, da so narodi preseženi, da se je potrebno
povezovati v mednarodnih razsežnostih in zavračati
nacionalno identifikacijo - ni pomembno katerega izvora si, pomembno
je, da zagovarjaš delavce v svetovnem merilu.
TOREJ:
skrajna levica in skrajna desnica, obe sta totalitarni,
zato gre za tako imenovani totalitarni sistem v nasprotju z zmernim
ali demokratičnim sistemom. V obeh primerih, čeprav
ne na enak način, pripelje do skrajnosti, do absolutnega
političnega režima. Političen sistem postaja
vsemogoč in neobrzdan. Obstajajo zmerni sistemi, tam kjer
obstajajo težji in ravnovesja.
DESNICA IN LEVICA - DIADI
»Desnica« in »levica« sta antitetična izraza, ki ju uporabljajo za to, da bi opisovali soočanje ideologij in gibanj, ki se nanje na izrazito konflikten način deli vesolje politične misli in delovanja. Ker gre za antitetična izraza, sta drug do drugega izločujoča, povezana v celoto pa izčrpna: izločujoča v tem smislu, da nobena doktrina ali gibanje ne moreta biti hkrati desničarska ali levičarska; izčrpna pa zato, ker sta lahko neka doktrina ali neko gibanje samo desničarska ali levičarska. Moč antitetičnega para pa lahko uporabimo:
OPISNO zato, da podamo sintetično predstavitev obeh nasprotujočih si strani;
VREDNOSTNO zato, da lahko izrazimo sodbo o pozitivni ali negativni vrednosti enega ali drugega dela;
ZGODOVINSKO pa zato, da bi označili prehod političnega življenja naroda z ene stopnje na drugo.
Soočanje levega z desnim je značilen način razmišljanja v obliki diad. Primere za to najdemo na vseh področjih znanja. Ni panoge, ki bi je ne obvladovala kakšna vse zajemajoča diada: v sociologiji družba - skupnost; v gospodarstvu trg - načrt; v pravu zasebno - javno; v estetiki klasično - romantično; v filozofiji transcendenca - imanenca ... V politiki delitev na desnico in levico ni edina, vendar pa jo srečujemo povsod.
Pomembno je to, da oba konca diade držita pokonci drug drugega: kjer ni desnice, ni več levice in obratno. Torej: obstaja desnica, ker obstaja levica, in obstaja levica, ker obstaja desnica. Iz tega sledi, da je popolnoma odveč deliti politično vesolje z merilom nasprotujočih si ideologij, če ideologij ni več.
V paru antitetičnih izrazov oba konca nimata vedno enake moči in zato tudi ni rečeno, da je eden od obeh vedno močnejši in drugi vedno šibkejši. Relativna moč se lahko spreminja glede na gledišča in merila, s katerim jo merijo. Na primer: v italijanski zgodovini po združitvi je prevladi desnice sledila prevlada levice ( tako kot po vojni sledi mir ), vendar to še ne pomeni izločitve drugega.
V vesolju, v katerem sta nasprotni strani vzajemno
odvisni, v tem pomenu, da obstaja ena, če obstaja tudi
druga, je edini način za razvrednotenje nasprotnika v tem,
da razvrednotiš samega sebe.
DANES NI BISTVENO VSILJEVANJE TAKŠNE ALI DRUGAČNE OBLASTI, KAJTI VSE OBLASTI SO NEPOPOLNE, TISTO KAR JE NAJBOLJ NUJNO, JE REŠEVATI ŽIVLJENJE NA PLANETU IN IZOGNITI SE ZA VSAKO CENO SPOPADOM MED LJUDMI.
LITERATURA
- NORBERTO Bobbio: DESNICA IN LEVICA, Znanstveno publicistično središče, Ljubljana, 1995
2.) FLERE Sergej: SOCIOLOGIJA, Pravna fakulteta
v Mariboru, 1997
3.) SRUK Vlado: LEKSIKON POLITIKE, Ljubljana, 1996
4.) HARALAMBOS Michael, HEALD Robin: UVOD U SOCIOLOGIJU, čGP
Delo, Zagreb, 1989
AKTUALNO ( DELO: torek,
31. marca 1998 )
Avtor: Marko Kovačič
