NICCOLO MACHIAVELLI

Moderna politična misel se začne med koncem 15. Stoletja in začetkom 16. Stoletja. Prvi vidni predstavnik je Machiavelli.
Za moderno politično življenje je tipična značilnost nacionalna država, ki je prevzela, ohranila in razvila oblike absolutistične države. Nacionalne države se pojavijo v Franciji, Španiji in Angliji. Državna oblast se je krepila, razvijala se je tudi vplivna birokracija, ki je postala neposredna podrejena vladarju in ki je nadomestila avtonomna središča oblasti. Absolutistični državi v tem času ni uspelo, da bi postala centralistična v pravem pomenu besede in da bi odpravila fevdalno dediščino (nedotakljivost privilegiranih razredov, avtonomija mest ...) Vse močneje so se identificirali pojmi narod, država in vladar. Država se je znebila cerkvenih vezi.

DELA:

1. IL PRINCIPE VLADAR posvečen enemu od Medičev.

2. POGOVORI O PRVI DEKADI TITA LIVIA

3. 7 KNJIG O UMETNOSTI VOJSKOVANJA

4. FLORENTINSKE ZGODBE

NJEGOVO BISTVO:

Razumel je, da se politika ravna po neki logiki, ki nima nič skupnega z moralo ali vero. Tako njegova dela obravnavajo vzroke za nastanek in propad držav in sredstva s katerimi jih državniki lahko ohranijo.

Proučeval je predvsem goli mehanizem državne oblasti, njegova doktrina je amoralna - brez morale. Politiko je v njej abstrahirana od drugih kategorij in jo obravnava kot, da je sama sebi namen = avtonomna sfera. Te odnose analizira kot odnose med pogojem in pogojenim, presoja jih z objektivnega in znanstvenega stališča.

Njegova formulacija ni bila dovolj jasna, zato se je pojavil nesporazum in tako so vse do Bodina mešali pojma država in vlada. Machiavelli je bil zgolj učenjak in ni bil inštruktor samodržcev.

Največje bistveno teoretično dejanje Machiavellia, da prikazuje specifične in tehnične značilnosti nove politike, ki se kaže v porajajoči se laični državi. Politika dobi veljavo umetnosti vladanja - postane tehnika oblast, ki se mora ozirati na neko objektivno nujnost, ki jo je mogoče obvladati le s tipično politično vrlino - svetovljanska usmerjenost vladarja, ki se istoveti s posvetno usodo države.

  Vladarja vrednoti, kot političnega protagonista na podlagi dveh načel:

1. Človeška narava je že v osnovi egoistična in s tem tudi gibala družbe - politično življenje se obravnava absolutno realistično.
2. Zakonodajalec ima izreden pomen za družbo - njegovi zakoni in oblast vplivajo na razvoj nacionalne značilnosti ljudstva, ki mu vlada. ( vtisne pečat svoje osebnosti tudi na moralne, verske in ekonomske institucije )
3. Tako M. dovršeno odraža proces absolutizacije, ki je značilen za moderno državo.

Svoje vere v vsemogočnega zakonodajalca ni spremenil v splošni nauk o političnem absolutizmu, kot je to pozneje storil Hobbes.

V svojih presojah je nihal med:

1. občudovanjem moči popolnega despota, ki ga je presojal po uspešnosti njegovih političnih pripomočkov
2. občudovanjem svobodnega in avtonomnega ljudstva.

Tako bi lahko rekli, da je priznaval veljavnost dveh političnih teorij: eno za revolucijo in drugo za vladajočo oblast.

Hrepenel je po moralni družbi in se zavedal politične in moralne pokvarjenosti. Usmerjen je bil k usmeritvi učinkovite državne oblasti in bil nasprotnik vseh sil, ki so zavirale ta proces. Sovražil je plemstvo, kot vzor je prikazoval mestno boržuazijo. Njegove misli so usmerjene samo v politiko, umetnost vladanja in vojskovanja. Jasno je izraženo teoretično stališče, ki je osnova moderne politične misli: avtonomija politike in politične znanosti.

“Cilj opravičuje sredstvo.” - gre za oblikovanje strategije, kako premagati posamične interese državic in jih združiti v močno enoto, kar je želel za države na Apeninskem polotoku po vzoru monarhij kot so bile Anglija, Španija...

Znal je izluščiti kot prej še nihče pojem politike kot samostojnega področja v družbenem življenju, ko še niso imeli popolne predstave o razlikovanju med družbo in državo.

FILOZOFIJA HUMANISTOV-
ERAZEM ROTTERDAMSKI

Dela:

1. KRŠČANSKA NAČELA
2. ZAVZEMAJTE SE ZA MIR
3. ADAGI
4. HVALNICA NOROSTI

Njegovo bistvo : Osnovni motiv v vseh njegovih delih je kritika zlorab, okrutnosti in norosti, ki jih počne oblast. Krščansko usmiljenje in človeška modrost zahtevata, strogo obsodbo vojne, nasilja in laži.Sprva se je pridružil Lutru, vendar mu ni sledil, ko je videl kako lahko verski razkol pripelje do vojn.

V javnem in zasebnem življenju se je treba ravnati po merilih poštenosti. Bil je proti neomajni suverenosti - vladar mora raje zapustiti prestol, kot povzročiti krivico. Podrejenost oblasti, ki je v vsakem primeru boljša od anarhije ostaja zanj pomembna vrednota.

Posebno pozornost posveča vprašanju vojne in miru. Vojna je zanj najhujše zlo tudi kadar jo sprožijo cerkveni vrhovi.
Njegov sistem je konzervativen v primerjavi z obdobjem velikih sprememb.

THOMAS MORE

Dela:

1. UTOPIJA

Njegovo bistvo: Bil je Erazmov sodobnik in prijatelj, zaradi upora proti kralju je bil obglavljen. Sodeloval je v politiki tako z dejanji kot z razmišljanjem. Boril se je proti tiraniji in bil je navdihnjen z idejami enakosti. Utopija se dviga nad druga dela,ker opredeljuje državo kot izraz vladajočega razreda.

More je zapisal: ”Kjerkoli lastnina pomeni pravico posameznika in kjerkoli je denar splošno merilo, nebo nikoli pravice in družbenega blagostanja.” Zato si je zamišljal nekakšno komunistično vladavino, ki jo je prikazal z jasnimi potezami in obdelal do najmanjše podrobnosti. To je tipično za utopistične stvaritve pri tem pa se ni skliceval na avtoritete iz evangelija, temveč le na zdrav razum. V Utopiji uveljavlja politično zakonitost in velja za enega prvih mislecev,ki se oklepa legitimizma: vztrajati pri zakonu ne glede na to,kakšen je, dokler ga ustrezna zakonodajna telesa ne zamenjajo ali spremenijo. Podobno stališče najdemo pri Kantu ”Es ist so”.

PROTESTANSKA REFORMACIJA
MARTIN LUTER

Upor Nemčije proti nadvladi rimske cerkve spada v proces narodne zavesti, ki je podlaga za nastanek moderne države. Luter je sprožil proces reformacije rimo-katoliške cerkve. Protestantizem je opozarjal ne številne probleme duhovnega, političnega in družbenega življenja. Rodila se je nova morala,bolj navdihnjena z načeli verske strpnosti in politične svobode, pospešila je nastajanje absolutistične države. Luter se je zavzemal, da je treba Božjo besedo vsakemu narodu približati v domačem jeziku, zato je treba Sveto pismo prevesti.

JEAN CALVIN

Je švicarski verski reformator, ki je v Ženevi vpeljal oster cerkveni red, pri tem so ga podpirale cerkvene oblasti.

Jedro njegovega nauka - kalvinizma je nauk o predestinaciji. Posameznik je ali ni izvoljen od Boga že od rojstva, kar se kaže v delovnih uspehih, bogastvu. Nauk je odražal rastočo moč buržoazije. Skupaj s Zwinglijem je ustanovil reformirano cerkev. Kalvinizem pa se je razširil v Francijo - Hugenoti, v Anglijo - Puritanci.

HOBBES IN DRUZBENA POGODBA

Dela:

1. ELEMENTI ZAKONODAJE
2. O DRŽAVLJANU
3. O TELESU
4. O ČLOVEKU
5. TRI RAZPRAVE - o političnih telesih in materialnih telesih
6. ELEMENTA PHILOSOPHICA
7. LEVIATHAN

Njegovo bistvo:

Hobbes je bil teoretik absolutizma, toda hkrati je bil zagovornik politike sklepanja dogovorov(kontraktualist), individualist, utilitarist in človek, ki je iskal takšno družbeno ureditev, s katero bi zagotovil varnost in mir. To ga povezuje z Lockom, teoretikom liberalizma.S Hobbsom se nadaljuje in krepi proces neodvisnosti politične misli od teoloških premis.

Jasno je ločeval:

1. pravila filozofije od
2. pravil vere,ki jih je imenoval pravila za izkazovanje Bogu pripadajoče časti.
3. Zato pravimo da je Hobbes bil prvi med velikimi filozofi, ki se je trudil, da bi politično doktrino čim tesneje povezal z nekim povsem modernim miselnim sistemom.
4. Modernemu svetu je dal laično filozofsko sintezo nove kulture, katero je utemeljil na radikalni osamosvojitvi od teologije.

Trudil se je, da bi obnovil moralna načela politike in se je tudi lotil vprašanja izvora človeške družbe. Odkril je dve nasprotujoči si težnji:

1. Vsakomur prirojeno hrepenenje, da zahteva le zase rabo navadnih stvari
2. Željo vsakogar, da bi se izognil nasilni smrti,ki je najhujše zlo narave.

V naravi se srečujeta drug ob drugem nagona nezaupanja in samoohranitve. V tisti prvobitni družbi, ki jo imenujejo “homo homini lupus” je bil človek človeku volk. Če se je človek hotel izogniti smrti, ki mu je bila v takšnih razmerah vselej za hrbtom, je iskal sožitje s sovrstniki. Tako je prišlo do sklenitve družbenega dogovora,ki je bil izvor civilizirane družbe. Šlo je za prostovoljno in umetno ustvaritev človeka, ki si je hotel zavarovati svoje najbolj dragoceno imetje - življenje.

Zaradi tega so te predpostavke vtisnile njegovemu sistemu viden pečat individualizma in utilitarizma. Z medsebojnim dogovorom posamezniki pooblastijo kralja, da jim vlada, in mu odstopijo svojo oblast, toda vedno le s predpostavko, da jim bo to dejanje zagotovilo obstoj, ne pa povzročilo izgubo svobode.

Organizem, ki izvira iz družbenega dogovora je država oziroma velika Leviathan, ki vsebuje značilnosti absolutizma. Ljudstvo je torej ustanovilo “civitas”, družbo, je preneslo svojo oblast na suverena. Oblike te družbe so lahko različne (monarhija,aristokracija,demokracija), suverenost ostane vselej enaka in je absolutna. Država je stičišče vseh oblik oblasti, tako civilnih kot cerkvenih; zato je vladar predstavnik države in cerkve. S tem sta izraženi moč in enotnost države. “Koristi vladarja in ljudstva ni mogoče ločevati”.

Ostaja dejstvo da njegova oblast predstavlja jamstvo podanikov. Če ni sposoben zagotoviti tega ali preneha biti vladar in s tem izgubi vladarsko moč, podaniki niso več vezani nanj z zvestobo, ker prenehajo biti njegovi podaniki. V Hobbsovi doktrini ni možnosti za legitimizem brez oblasti zaradi tega se je njegova teorija uporabila pri oblikovanju republikanske ali parlamentarne vladavine.

Osnovna Hobbsova zamisel je bila, da fizični in materialni svet, v katerem se odvijajo dogodki, je nekakšen mehanični sistem delovanje v njem pa je možno dokazati z geometrično točnostjo gibanja teles.Tako sta se politika in psihologija vključili v eksaktne vede.

LIBERALISTICNI, MEŠCANSKI INDIVIDUALIZEM JOHN LOCKE

Dela:

1. RAZISKOVANJE O ČLOVEŠKEM RAZUMU
2. RAZMIŠLJANJE O VZGOJI
3. LOGIKA KRŠČANSTVA
4. DVE RAZPRAVI O UPRAVLJANJU

Njegovo bistvo:
Nič ne more bolje prikazati evolucije človeškega duha v teku slabega pol stoletja kot razlike v delih Hobbsa in Locka. Dela obeh so nastala pod navdihom želje po miru in varnem življenju, vendar pri enem prevladuje prepričanje o nujnosti absolutistične oblasti, pri drugem pa parlamenta.

Z Lockom in Hobbesom se začenja dialog, ki še danes ni končan: Ali je v državi treba žrtvovati svobodo, da bi si zagotovili svobodo? Ali država lahko zagotavlja življenje samo v odvisnosti od odvzema svobode?

Hobbes je veroval v zakone države, ki lahko zagotovijo varnost in sožitja ne pa tudi svobode in lastnine. Locke pa je sodil da državo pomeni obstoj zakonov, ki izvirajo iz želje po svobodi in zaščiti lastnine.

Locke je teoretik liberalizma, oče meščanskega liberalizma. Za Locka je človek razumno bitje in svoboda mu je neločljiva od blaginje. Namen politike je isti kot pri filozofiji, to je iskanje blaginje, v miru, soglasju in varnosti. Ni blaginje brez političnih jamstev in ni politike, ki ne bi težila k razširjanju neke razumne blaginje.

V Dveh razpravah piše o:

1. V prvi razpravi spodbija teorijo o Božji naravi kraljevih pravic
2. V drugi pa je vsebovan konstruktivni, teoretični in sistematični del njegove politične misli.

Tudi Locke kot Hobbes začenja pri izvoru družbe. Naravno stanje je stanje popolnega ali vsaj relativno popolnega miru, kjer ljudje že imajo naravne neodtujljive pravice - lastninska pravica - sodi med najpomembnejše. Ta je temelj Lockove teorije.

Kadar ljudje na podlagi dogovora sklenejo da bodo prešli iz naravnega stanja v družbeno stanje, to storijo da bi si še bolj trdno zagotovili tiste pravice, ki so obstajale individualno že pred nastankom družbe.
S splošnim izrazom “lastnina” Locke označuje posameznikovo življenje, svobodo in premoženje.

Politična oblast je pooblastilo lastnikov upravljavcem ki so v službi skupnosti, njihovo poslanstvo pa je da zagotovijo s pomočjo zakonov, sodnikov in policije - blaginjo in napredek ljudi.
Glede na naravno stanje, v katerem veljajo večni, človeku že prirojeni zakoni, politična družba pa je zgolj kodifikacija teh zakonov s pomočjo državnega ustroja je teorija, ki jo imenujemo GARANTIZEM.
Locke povzema po Althusiusu teorijo o dvojnem dogovoru:

1. Po prvem dogovoru ljudje izstopijo iz naravnega stanja in sporazumno ustanovijo kulturno in politično družbo.
2. S pomočjo drugega dogovora je ustanovljena družba, ki svojo oblast izroči suvereno.

Razlike:

• Hobbesu je teorija o enotnem dogovoru rabila kot osnova pri ustanavljanju absolutističnega sistema
• pri Rousseauju pa demokratičnega
• Locke pa je na sredi med obema svojim liberalističnim sistemom

Locke loči dvoje oblasti, ki morata biti ločeni in nikdar ne smeta biti v istih rokah.

• Zakonodajna oblast in
• Izvršilna oblast

To ustreza stanju angleške ustave po revoluciji 1688-1689 z dvojnim izvorom oblasti: s parlamentom in monarhom.
Treba je poudariti da se sodna oblast zliva z zakonodajno, kar ustreza razvojni fazi konstitucionalizma in parlamentarizma (parlament je hkrati vrhovno sodišče in organ za nadzorstvo zakonodaje). Šele stoletje pozneje je Montesquieu obdelal teorijo o ločitvi sodne oblasti od zakonodajne in izvršilne.

Pravica ljudstva do upora je zamišljena kot obramba ustaljene družbene ureditve.

V Razpravi o človeškem razumu je Locke posvetil celo poglavje obsodbi verske zagretosti. Potrebno je razglašati sožitje različnih ver in medsebojno strpnost. Cerkev in država morata delovati ločeno. Vsa Lockova politična fillozofija je prežeta z laicizmom. Po Lockovi zaslugi je oblast dobila čisto zemeljske dimenzije in jo pojmuje kot stroj z natančno določenim in omejenim namenom. Tek tega stroja mora in sme uravnavati le večina.

Čeprav je Locke bil teoretik neke revolucije, pa ni bil revolucionar. Ni zaupal v suverenost ljudstva in odklanjal je monarhični absolutizem.

IZVOR RAZSVETLJENSKE FILOZOFIJE IN NJEN RAZVOJ V FRANCIJI V 18. Stoletju je bilo središče politične doktrine v Franciji. Ta dežela dotlej ni dala nič novega na političnem in družbenem področju. Njena vloga je bila omejena na matematiko, metafiziko in teologijo. Korenine prosvetljenske filozofije segajo v 17. Stoletje, ki ga je Paul Hazard opredelil, kot “krizo evropske zavesti”. Višek razvoja je gibanje doseglo med leti 1748 in 1780. Izvor francoskega prosvetljenstva je treba iskati zlasti v delih angleških piscev iz druge polovice 17. Stoletja.

• Lock je menil, da vse znanje izvira iz izkustva (empirizem), zanj je značilna tudi izredna intelektualna uravnovešenost.
• Njegove etično-politične misli so tudi imele velik vpliv, podal je tudi prvo teoretično formulacijo liberalizma.
• Odklanjal je monarhijo, doktrina o absolutni suverenosti ljudstva mu je bila še tuja.
• Poleg Locka so prosvetljenci jemali za vzor ISACA NEWTONA. Zavzemal se je za empiricizem in racionalizem. Imel je skrb, da ne bi izstopili iz okvira eksperimentalno dokazanih pojavov. Newtonovo fiziko so si prisvojili francoski prosvetljenci z Voltairjem na čelu.
• Angleški državnik SHAFTESBURY - vprašanje: Ali je morala neodvisna od vere?
• SAMUEL CLARKE- vera izhaja iz nekega višjega in večnega razuma, ki celo bogu veleva, da mora vladati svetu.
• DEIZEM - je imel velik vpliv na prosvetljenstvo; hoteli so krščansko biblijo podvreči razlagi razuma. Spor s protestanti- pravica in dolžnost, da ljudje kritično prebirajo biblijo.
• Prvi rezultat prosvetljenske kritike v sporu z uradno teologijo je v tem: ker se že mora braniti, takšna teologija postaja tehnična in izgublja neposredni stik z živo vero.
• Po Locku, ki je utrl pot deistom je vodstvo prevzel JOHN TOLAND - v evangeliju ni ničesar, kar bi nasprotovalo razumu in kar bi bilo nad njim. Vera je sama po sebi v soglasju z razumom.
• Iz vsega tega se je oblikovalo močno intelektualno in politično gibanje - razsvetljenstvo. To gibanje je pomenilo tipični moderni pojav - javno mnenje.
• V Angliji so bili bolj individualisti, pisali so zase; francoski pisatelji pa so bili prepričani, da mislijo za vse in so zavračali svojo ločitev od družbe.
• Newton, Locke in Clarke so bili v Franciji preganjani, zaprti v Rimu in sežgani v Lizboni. Kaj si lahko misliš o človeškem razumu?
• Zgodovinsko okolje v Angliji : nasprotovanje novim doktrinam ni preseglo meja intelektualnih polemik.
• Lockova filozofija o svobodi (verska stršnost=prava svoboda) in Newtonova znanstvena vizija o vesolju sta v Franciji postali instrumenta za nova odkritja razuma - nova biblija človeštva.
• Povezava med fr.prosvetljenstvom in ang.filozofijo je zaznavna v Lettres anglaises in Lettres philosophiques, ki jih je VOLTAIRE napisal v Angliji z namenom, da bi seznanil javnost in propagiral Lockove in Newtonove ideje.
• Francosko prosvetljenstvo je zagovarjalo absolutistično monarhijo v sodelovanju z intelektualci - vladala naj bi v korist tistih družbenih slojev, ki niso imeli nobenih predpravic in vodila naj bi tako politiko, ki bi zagotovila pravice za vse.

MONTESQUIEUJEV ARISTOKRATSKI RELATIVIZEM

Dela:

1. PERZIJSKA PISMA
2. RAZMIŠLJANJA O VZROKIH IN VELIČINE PROPADA RIMLJANOV
3. ESPRIT DES LOIS - DUH ZAKONOV

Esprit des lois je hkrati napredno (zahteva svoboden razvoj) in konzervativno delo (parlamenti kot obramba pribvilegijev). Ni sistematično delo. V njem obravnava dva glavna problema:

1. Sociološka razlaga oblasti in zakonov ter dokazoval, da so po svojem ustroju odvisni od okoliščin, v katerih živi neko ljudstvo. Te okolisčine obsegajo podnebje, zemljišče, stanje obrti, temperament, duševne in moralne dispozicije, politično ureditev in ljudske običaje.
1. Boril se je proti korumpacijam v tradicionalni ureditvi Francije, ki jih je zakrivila absolutistična monarhija.

ZAKONI morajo ustrezati dejanskemu stanju in ne smejo biti samovoljni. Prilagajati se morajo tistemu, kar morajo urejati. Po drugi strani pa meni, da vsebujejo neke absolutne elemente, ki jih ni moč vnašati v zakonodaje drugih narodov. Njegov zgodovinski in geografski relativizem je pomenil popoln prelom z utopičnimi in radikalističnimi teoretiki. Značaj nekega naroda (esprit general) je produkt zgodovine in izvira iz seštevka naravnih in moralnih dejavnikov, ki so skupna in neminljiva značilnost ljudstva in države. Trdil je, da so družbene in politične institucije odvisne od nespremenljivih naravnih zakonov, kot vsi naravni pojavi. Ločil je oblast, kar ustreza delitvi med sloji:

• ZAKONODAJNA -meščanstvo, ki je voljeno. - vodenje notranje politike.
• IZVRŠNA - upravlja monarh in birokracija. - vodenje zunanje politike.
• SODNA - fevdalci, ohrani se sojenje.

Menil je, da morajo te oblasti biti ločene, če si ljudje želijo zagotoviti svobodo. Pri tem gre za dvojno novost:

1. Prva novost je ločitev treh oblasti v svobodnih vladavinah, kar zagotavlja državljanske svoboščine
1. Dodal je sodno oblast, ki jo je predvidel že Locke. Obravnava jo, kot popolnoma samostojno, enako drugima dvema.

Bistvena je tudi funkcija “vmesnih teles” - parlamentov in suverenih dvorov, katerim je zaupana sodna oblast. Montesquieujevo stališče je mogoče pojasniti v dveh smereh: kot zahtevo po osvoboditvi izpod monarhičnega despotizma pa tudi kot zahtevo plemstva po privilegijih in njegov boj proti reformam, ki bi jih utegnila vsiljevati absolutistična monarhija. “Brez vladarja ni plemstva; brez plemstva ni vladarja.” Delo Esprit des lois je postalo skoraj zakonik aristokratskih in parlamentarnih reakcionarjev. Plemstvo je zahtevalo reformo institucij, hotelo doseči svobodnjaški režim, da bi ohranilo stare privilegije. Montesquieu je bil zagovornik šole zgodovinskega prava na katero so se sklicevali konzervativni krogi, na naravno pravo pa tisti, ki so zahtevali spremembe v imenu razuma. Bil je tudi glavni predstavnik aristokratskega reformizma - okrepitev vse aristokracije.

Ločil je tri tipe vladavin:

VLADAVINA	NAČELO ali ETOS	BISTVENA ZNAČILNOST
REPUBLIKA Lahko je demokratična ali aristokratična. Funkcionira lahko, če je majhna, Vsi ali manjše število državljanov upravlja z njo. Npr.Dubrovnik	KREPOST - pomeni pripravljenost na javno politično dejavnost in zagnanost za zaščito države.	ZAKONI, ki določajo volilno pravico.
MONARHIJA Oblast je v rokah ene same osebe na zakonit način. Možna je v državah srednje velikosti, kjer se združujejo lastnosti severa in juga. Ustvarja se kultura in svoboda.	ČAST Pripadnik vsakega stanu ve kako naj se vede in to se šteje v čast.	OBSTOJ TELES ali VMESNE OBLASTI
DESPOCIJA Vlada ena oseba, neomejeno in brez zakonov. Značilna za velike države na jugu - ljudje so leni, nimajo samokontrole, nujen je pritisk in absolutistična urejenost. To je inferiorni način vladanja.	STRAH	SPRETNOST ENEGA SAMEGA ČLOVEKA

DIDEROTOV DEMOKRATIČNI POPULIZEM

Prosvetljenstvo v Franciji se je začelo razvijati in razširjati sredi !8. stoletja. Enciklopedija pomeni višek fr.razsvetljenstva. Njene glavne značilnosti so:

Ideja iz želje, da bi prevedli in priredili že obstoječi angl.enciklopedični slovar, nastal pa je velikansko delo, ki obsega skoraj 20 knjig.

Delo je pomembno po svoji razsežnosti in po tem, kako so ga uresničevali.

Enotnost v zasnovi, kljub različnosti gesel.

Značilen je navdih modernosti - zajeli so vse kar je bilo najnovejšega v znanosti in umetnosti.

Vsebuje mnogo spodbud za obrtništvo in manofakture.

6. Previdnost v vseh geslih, še posebej pri občutljivih vejah znanosti (teologija, filizofija...)

7. V njej so sodelovali Voltaire, montesquieu, Rousseau, največ je bilo vredno sodelovanje z manj znanimi ljudmi; največja zasluga gre Diderotu.

8. Enciklopedija je preživela 2 krizi:

1752 - odvzeto dovoljenje za tisk, delovanje v napol ilegali

1759 - Prijavljena pariškemu parlamentu, komisija teologov in odvetnikov naj bi odkrila kaznive prispevke. Prepovedano nadaljevanje, samo Diderotova vztrajnost je premagala zaroto reakcionarjev. Vse knjige so bile objavljene 1765, tiskanje zvezkov se je zavleklo do 1772.

DENIS DIDEROT

Dela:

SPOMENICA O SVOBODI TISKA
ZAGOVOR OPATA GALIANIJA
STRANI PROTI TIRANU
ZGODOVINA DVEH INDIJ
ZAPISKI ZA KATERINO II
PISMO O ČLOVEKU

Njegovo bistvo:

Oblika vladavine je drugotnega pomena, v ospredju sta njena stabilnost in sposobnost za spodbujanje gospodarskih in obrtniških dejavnosti.

Njegovi politični spisi so bili silno nevarni, eksplozivni. Nikdar ni opravljal kakšne politične dejavnosti, za pol.zadeve se je zanimal epizodično in od daleč. Menil je, da je mogoče predelati temelje, ne da bi stavba utrpela škodo in se sesula. Če izključiš oblast, vero in družbene običaje, ni vredno jemati peresa v roke. Diderot ni ustvaril nobenega organično političnega dela - po svojem bistvu je bil književnik.

Kljub temu ni mogoče prezreti političnega pomena Enciklopedije in mesta, ki ga zavzemajo njegovi spisi.

Namen politike je zagotoviti blagostanje ljudstev.

Napisal je geslo POLITIČNA OBLAST - Narava ni nikomur podelila pravice, da bi poveljeval drugim. Svoboda je dar nebes in vsakdo ima pravico, da jo uživa.

KONTRAKTUALISTIČNA TEORIJA - 11 let pred Contrat social, obdelana je v člankih kot so naravno pravo, oblast, velesile in vladar v Enciklopediji. Vladanje velikemu narodu presega moči enega samega človeka. Vladar se mora posluževati pomoči, ki mu jo nudi javno mnenje preko svojih poslancev. Svoboda tiska je neizogiben instument. Predlaga centralizirano demokracijo monarhične oblike v kateri je javno mnenje organizirano tako, da ostane suvereno.

Navduševal se je nad fiziokratsko teorijo, a jo je opustil, zaradi njene kapitalistične narave - nastopal je proti trgovini, ki naj bi bila le instrument za bogatenje buržoazije, hkrati pa je obravnaval obogatitev obrtnika in trgovca kot znak blagostanja. Protislovje!

Prepričan je bil, da je mogoče najti resnično srečo za čl.rod samo v družbi brez cesarjev, sodnikov, mojega...

Diderotov preobrat - samo narod je resnično suveren in samo ljudstvo je resnični zakonodajalec! Ljudstvo bo spoštovalo zakone, če si jih bo ustvarilo samo.

Absolutistična vladavina je vselej škodljiva, ne glede na cilje, ki si jih zadaje. Pod imenom monarhija se ohrani despotstvo. Brez osvoboditve, brez svobode ni lastništva; brez lastništva ni kmetijstva.

Nakazal je pravico do upora (v primeru prekoračitve pravic) in jasno formuliral obsodbo absolutizma in zavrnitev dobrega vladarja. Samovoljno vladanje je vedno slabo.

Slutil je, da bo prišlo do revolucije. Od dobrega vladarja se je obrnil k ljudstvu. Narod se lahko prerodi samo v krvavi kopeli.

JEAN-JACQUES ROUSSEAU:

SUVERENOST LJUDSTVA IN NEPOSREDNA DEMOKRACIJA

Dela:
POGOVOR O ZNANOSTI IN UMETNOSTI
RAZPRAVA O VIRU NEENAKOSTI
DRUŽBENA POGODBA ...

Njegovo bistvo:

Je edini resnično sistematičen duh in pomeni izhodišče za nadaljni razvoj političnih doktrin.

Samo ljudska oblast kot temelj lahko zagotovi spoštovanje naravnih človekovih pravic. Človek se rodi svoboden, toda povsod je vklenjen v verige. Človeka je spravila v sužnost uvedba lastnine in s tem se je vse človeštvo razdelilo na družbene razrede.

Po mnogih vidikih je R.zunaj razsvetljenstva, saj se ne strinja, da lahko razum reši vse zapletene probleme.

Najprej je menil, da je vzrok v pokvarjenosti družbe v umetnosti, kulturi in književnosti, kasneje v Razpravi o neenakosti pa pravi:

“Prvi, ki je ogradil svojo zemljo, je menil: to je moje.In preprosti ljudje so mu verjeli. Ta je bil prvi ustanovitelj civilizirane družbe. .... Če boste pozabili, da je pridelek last vseh, zemlja pa od nikogar boste izgubljeni. Tistega dne se je rodila neenakost!” ( zločini, vojne, siromaštvo, despotizem )

CONTRAT SOCIAL - DRUŽBENA POGODBA je delo v katerem je sistematično prikazal svojo doktrino. Resnično civilizirana in pravična družba je lahko le rezultat družbenega dogovora, sporazuma, s katerim posameznik odtuji svojo osebnost in svoje pravice. Ne prenese jih na vladarja, temveč na celotno skupnost in se tako podredi vrhovnemu vodstvu in volji večine - splošnim pravilom. “Suveren” ne more biti en sam človek, temveč skupnost, kjer se izraža volja večine. Suverenosti ni mogoče deliti, izvaja jo neposredno ljudstvo samo. Tako se pojavi novo pojmovanje neposredne demokracije. Družbena pogodba je temelj suverenosti ljudstva in zagotavlja enakost in svobodo. Lock je povezoval svobodo z lastništvom, Rousseau jo je povezal z enakostjo, ki je pogoj za resnično svobodo.

Razglašal je pravico narodov, da se zavedajo sami sebe in svojega obstoja, tudi v primeru, ko ne živijo v lastni državi.

KANT IN PRAVNA DRŽAVA

Dela:
KRITIKA ČISTEGA UMA
KRITIKA PRAKTIČNEGA UMA
KRITIKA PRESODNOSTI
O RAZMERJU MED TEORIJO IN PRAKSO V JAVNEM PRAVU
NAČRT VEČNEGA MIRU
METAFIZIČNA NAČELA PRAVNE FILOZOFIJE
IDEJA ZA UNIVERZALNO ZGODOVINO

Njegovo bistvo:

Bil je prvi, ki je spoznal, da je fr,revolucija odprla nova družbena obzorja, njegova filozofija pa je pomemben mejnik v zg.moderne misli.

Um je pojmoval kot veliko božanstvo 18.stoletja.

Ustvaril je pojem pravne države = pečat v zg.moderne politične misli.

Od Montesquieuja je prevzel zamisel o ločitvi in uravnoteženju posameznih oblasti, od Rousseauja pa teorijo o družbenem dogovoru, ki je postala racionalni pojem, ki zakonito predstavlja zakonito osnovo državne oblasti.

PRAVO je skupek pogojev, zaradi katerih se svobodna presoja posameznika lahko usklajuje z mnenji drugih po neki splošni zakonitosti, ki zagotavlja svobodo. Človek čuti potrebo po tem, da ustvari civilizirano družbo, v kateri se pravo uveljavi vsestransko.

V središču njegovega teoretičnega sistema je kategorični imperativ. Njegova politična problematika se odvija kot funkcija tega pojma. Posameznika obravnava kot nosilca vrednot, ki mu pripadajo ab origine.

Kantova teorija o državi, ki temelji na pravni podlagi se razvija v dve smeri:

je analiza strukture odnosov med posamezniki, ki morajo vsakomur zagotoviti izvajanje lastnih pravic - vsak sme storiti le tisto, kar ne škoduje mojemu in tvojemu. V civilnem stanju je zakonito določeno, kar je lastno že v naravnem stanju

je opredelitev jamstev za neodvisnost posameznih oseb nasproti državi

Država je dobra, če ima dobro pravno ureditev. Določil je obstoj pravne države - v republikanski ureditvi. Vsak posameznik obvaruje zasebno sfero pred posegom katerekoli veje državne oblasti. Takšna ureditev je edina zakonita in sprejemljiva, odklonil pa je demokratične oblike. Odklanjal je pravico do upora, tudi v primerih, ko vladar prekorači svoje meje zakonitosti. S tem uresnčuje tip klasične liberalne države.

Kant človeka vidi kot državljana, svobodnega in neodvisnega s premoženjem, s katerim se preživlja.

Loči med dvema kategorijama državljanov:

aktivnim državljanom ima na razpolago lastna proizvodna sredstva in s tem pravico do glasovanja zakonodaji

pasivni državljani nimajo državljanske osebnosti , nimajo volilne pravice - lahko pa zahtevajo, da zakoni niso v nasprotju z naravno pravico do svobode in enakosti.

FICHTE

Značilno je povzdigovanje lastnega naroda, opiranje na zg. Prepričan, da je nemški rod večvreden. Rasizem.

HEGLOVA ETIČNA DRŽAVA

Dela:
ORIS FILOZOFIJE PRAVA
RAZPRAVA O NEMŠKI USTAVI

Njegovo bistvo:

Skupaj z Marxom simbolizira filozofijo 19.stoletja. Idealizem pri njem doseže svoj višek - ideja postane avtentična in edina objektivna stvarnost. Razvoj univerzalne ideje je zgodovina, kjer je vse realno tudi racionalno, saj ima vsaka realnost svojo pojasnitev, racionalnost. Ideja, duh se razvija po zakonih logike in dialektike. Vsakemu zanikanju sledi ponovna trditev. Zgodovina se tako odvija v nasprotjih, ki se zlivajo v sintezo in se spet razhajajo.

Posameznik nima pristopa do univerzalnega duha kot s posredovanjem neke organske celote, ki jo predstavlja narod, ki izraža svojo osebnost preko države. Zgodovina je niz nacionalnih kultur - ustvarjalci umetnosti, zakonov, morale in religije so geniji ali duh naroda. Narod in država sta resnična in edina utelešitev etike.

Država je gonilna sila in predstavlja neko fazo v zg.razvoju sveta. Svoj politični ideal je istovetil s strukturami monarhične pruske države. Razprava o nemški ustavi je njegovo prvo politično delo, ki vsebuje celotni sistem, ki ga je obdelal v zrelih letih. Rešitev za nemško državo vidi v monarhiji.

Pojem dialektike - zg.naroda je proces in prispeva k celotni človeški

civilizaciji. V tem procesu je odkril tri momente in tri stopnje dialektike:

 

obdobje naravne spontanosti, sreče in mladosti	obdobje razočaranja in samozavesti	obdobje vrnitve nazaj k sebi
TEZA	ANTITEZA	SINTEZA

Zgodovina pomeni postopna uveljavljanje uma. To pomeni, da se odvija s pomočjo pretkanosti uma. Individualna svoboda se uresničuje tako, da se konkretizira v državi. Gre za dialektičen proces, v katerem odpade obramba individualnosti.

Nemčija je želela doseči nacionalizirano in centralizirano obliko države, Francija in Anglija pa sta v centralizirani državi videli glavno oviro za razvoj. To dejstvo pojasnjuje, zakaj so se nemški misleci posvečali vprašanju države, jo poveličevali in ji pripisovali etično naravo.

Nemška fil.je prevzela vodilno vlogo - narava individualne osebnosti in njenega odnosa do družbe je postala osrednji problem družbenih ved in etike. Pomen Hegla je, da si je znal ta problem zastaviti.

Kritika teorije o naravnem pravu in individualističnega liberalizma je postavila v ospredje bistveno dejstvo, da je psihološki ustroj posameznikove osebnosti najtesneje povezan z ustrojem družbe, v kateri živi in na položaj, ki ga ima. Zakoni, običaji, institucije in moralne presoje nekega naroda odražajo njegovo miselnost in s tem njegovo zgodovino. Intelektualni in moralni razvoj posameznika je neločljiv od razvoja družbe.

Heglovi filozofi so se delili na dve miselni struje:
konzervativna in na splošno antiliberalna doktrina o državi kot o narodni sili
dialektika, ki je postala izhodišče za novi proletarski radikalizem

UTOPIČNI SOCIALIZEM IN ANARHIZEM

SAINT-SIMON

Zasnoval je doktrino - sansimonizem, ki je sorodna naukom kake verske ločine. Njene glavne značilnosti so:
pozitivizem in povzdigovanje moči znanosti
mesijanski in religiozni duh - pridige
poudarjeno, novo vrednotenje pomena industrije, nujnost industrializacije

Po kritični dobi se začenja organična doba, v novem krščanstvu pa bo ustvarjeno nebeško kraljestvo. Nova družba bo organična, hierarhična in avtoritarna, značilno bo razlikovanje med proizvajalci in neproizvajalci. Proizvajalci so ljudje, ki se posvečajo znanosti, književnosti, umetnosti in manofakturam; drugi so vsi paraziti. Veliko pozornost je posvetil pomenu industrije, zato je dobila ime doktrina proizvodnje.

Ideal njegove družbe je tehnokracija, ki ni demokratična, saj je neenakost naravna in koristna. Veroval je v vrednost elite in je celo določil hierarhično lestvico - teorija elit: oblast naj bi pripadala proizvajalcem, zato da bi čim hitreje izboljšali položaj siromašnega razreda.

CHARLES FOURIER

Demistificiral je vso meščansko mitologijo in prikazal, kakšna beda in gniloba se skrivata za njenimi formulami, institucijami, programi, moralo = kritika kapitalistične družbene ureditve.

Hudo je bil nenaklonjen industriji in trgovini, ki je iz goljufov in špekulantov sestavljeni merkantilni fevdalizem. Utopični falansterij - falanga je skupnost kakih 1600 ljudi, ki skupaj skrbijo za proizvodnjo dobrin in jih skupaj porabijo. Medsebojno zamenjujejo funkcije, da bi preprečili pretirano specializacijo, ki je lahko škodljiva. Živijo v radosti in zadovoljstvu. Organizacija družbe poteka od spodaj navzgor in ne obratno. Tako pridemo do izvora misli, ki je bila odslej vedno navzoča pri socialistih - antiavtoritativnost.

ROBERT OWEN

Dela:
KNJIGA O NOVEM MORALNEM SVETU
NOVA ZAMISEL O DRUŽBI
tednik NOVI MORALNI SVET

Njegovo bistvo:

Lastnik manofakture s 500 delavci, želel ustvariti vzorno skupnost in uresničiti reforme: skrajšanje delovnega časa, odpravo kazni, izboljšanje stanovanjskih in higjenskih razmer, ustanavljanje laičnih šol, uvedba pokojnine, pomoč za brezposelne...

Izselil se je v Zda in ustanovil naselje New Harmony; neuspel v izvajanju novih reform. Obdelal je problem proizvodnje in delavskih razmer - združil misli Sant-simona in Fourierja.

Owen je predstavnik državnega socializma, saj se zateka k ukrepom s strani države. Jedro njegove doktrine pa je, da je družbeno reformo moč uresničiti s pomočjo vzornih skupnosti, neodvisno od politične akcije.

Trojica prvih utopičnih socialistov pušča ob strani vprašanje oblasti, posveča pa se ekonomiji in družbeni organizaciji kot politiki. Angleški cartizem je dobil ime po Listini o ljudstvu (chart), vsebuje pa samo politične zahteve. To je bilo ljudsko gibanje, ki mu je bil cilj drugačen porazdelitev bogastva. Vodil ga je O’connor.

 

 

PIERRE-JOSEPH PROUDHON - ANTIETATISTICNI SOCIALIZEM

 

Dela:
>KAJ JE LASTNINA
SISTEM EKONOMSKIH PROTISLOVIJ
PRAVICA V REVOLUCIJI IN CERKVI
POLITIČNA SPOSOBNOST DELAVSKIH RAZREDOV

Njegovo bistvo:

Lastnina je tatvina!

Uprl se je sistemu privatnega lastništva in proti vsemu kar ta povzroča. Bil je proti oblasti, tudi verski, saj je bog zlo. Rešitev socialnega problema je iskal v nekakšnem družbenem kapitalizmu - izdelek za izdelek, storitev za storitev.

Zavračal je vsakršno avtoriteto in oblast, kar pomeni razkroj države in konec izkoriščanja. Državno oblast je treba ukiniti, saj je zlo razredne družbe - uvesti je treba industrijsko organizacijo, zakone bi odpravili in jih nadomestili z dogovori. Družbene razrede bi zamenjale funkcije in centralizacija bi bila ekonomska. Bogoslužje se ukine kot tudi sodstvo - uvedejo se prostovoljski pravni forumi. Samo človek ima pravico soditi samega sebe. Pravico narekuje vest, kazen je prostovoljno dejanje. Del naj bi si razdelila velika podjetja, z njimi bi upravljali delavci. Javno upravo in policijo bi vodili državljani sami, vojsko nadomesti civilna milica.

Proudhon je zagovornik antiavtoritatizma in antietatizma hkrati pa tudi skrajnega individualizma.

LUIS BLANC

V delu Organizacija dela prisoja državi, da uresniči pravo svobodo. Predvidel je družbo z močnim etatističnim povdarkom in revolucijo s pomočjo neposrednega posega države. Osamosvojitev proletariata je možna le s pomočjo vsemogočnosti države. Državne tovarne bodo konkurirale kapitalističnim podjetjem in dokazale svojo nadmoč.

Imel je utvaro, da bo boržuazna in kapitalistična država sodelovala pri lastnem uničenju.

BLANQUI

Bil je zagovornik boja brez prestanka, trajna revolucija in nasilne uporniške taktike. Edina prava pot, ki vodi k cilju je oborožen odpor.

MIHAILU BAKUNIN

Zunaj Fr.je bil največji Proudhonov zagovornik. Lastnina je državna institucija, ukinitev države bo avtomatično ukinila tudi zasebno lastnino in kapitalizem. Za dosego tega je edino pravilen socialni boj, politični pa je brez pomena. Oprijel se je kolektivizma, zato se njegova šola imenuje anarho-kolektivistična. Revolucija ne sme imeti pred seboj posameznika, ampak množico.

Njegov vpliv v I.internacionali je bil večji od Marxa.

COMTE IN POZITIVIZEM

Delo:
SISTEM POZITIVNE POLITIKE

Od Saint-Simona je podedoval težnjo po nekakšni človeški religiji, od Condorceta pa ideje o napredku. Iz tega je nastala teorija / zakon o treh obdobjih in tudi politika naj bi se ravnala po njih.

TEOLOŠKI STADIJ	METAFIZIČNI STADIJ	ZNANSTVENI/POZITIVNI STADIJ
DOKTRINA O BOŽJI PRAVICI	OBDOBJE DRUŽBENEGA DOGOVORA	ZNANSTVENO SPOZNAVANJE POGOJEV ZA NAPREDEK DRUŽBE - ZNANSTVENA SOCIOLOGIJA

Posameznik sam zase je abstrakcija, živa stvarnost pa je samo družba, ki mora biti enotna s pomočjo upoštevanja univerzalne moralne avtoritete. Odklanja svobodo vesti v zvezi s suverenostjo ljudstva. Zasebna lastnina ima neizogibno družbeno funkcijo. Industrija in znanost se združita. Ne upošteva enakosti: samo strokovnjaki za politične vede bodo smeli voditi družbo. Družina bo imela osrednjo vlogo.

Ljubezen kot načelo, red kot osnova, napredek kot namen!

KARL MARX IN ZNANSTVENI SOCIALIZEM

 

V letih 1843-44 se je zgodil temeljni preobrat v njegovi filozofski in politični usmeritvi, saj je prišel do spoznanja, da ekonomsko področje v končni posledici določa politično področje.

Marx je utemeljil komunistično teorijo, misel o ukinitvi privatne lastnine in države, nastati mora demokracija kot rezultat ukinitev razlik in razrednih mehanizmov.

V delu Nemška ideologija je razgrnil temeljna načela materialističnega pojmovanja zgodovine. Napisal je še:
BEDA FILOZOFIJE na Prodhonovo Filozofijo bede
TEZE O FEUERBACHU
MANIFEST KOMUNISTIČNE STRANKE
KAPITAL ...

Marxova doktrina se kaže kot materializem, dialektični materializem se istoveti s historičnim materializmom, ki je na zgodovino apliciran nauk, za katerega ima vse, kar je realno, tudi dialektično strukturo.

1847 - Zveza pravičnih se spremeni v Zvezo komunistov, geslo: Proletarci vsega sveta, združite se! Leto kasneje je napisal Manifest Komunistične stranke. Izdajal je Novi Renski časopis, bil izgnan iz N. In Fr., preseli se v London, kjer ostane do smrti leta 1883.

1864 - ustanovi I.Internacionalo in se sooči s Proudhonom in Bakuninom. Poglavitni nasprotnik za Marxa je kapital in ne avtoriteta, zatiralska avtokracija, država. Treba je osvojiti državo, uporabiti enotnost in vodstvo, da bi lahko napadli temeljna razmerja podrejanja in neenakosti. Končni cilj je zgraditi moderno industrijsko družbo, ki bo radikalno kolektivizirana, ki ji bo enotno vladal delavski razred. Revolucijo lahko izvede nihče drug kot delavski razred.

Marxova novost je v tem, da je postavil perspektivo graditve neke nove komunistične družbe na znanstveno analizo zg.razvoja človeštva in na njegovo postopno prehajanje v različne in višje produkcijske načine in oblike družbenega združevanja. Dokazal je tudi, da v zadnji od teh oblik kapitalistični in meščanski katere institucionalni izraz je liberalna država, produkcijski mehanizem takšen, da sam od sebe rojeva revolucionarno spreminjanje. Oblast proletariata omogoča brezrazredno in pravično družbo.

Zgodovina je predvsem zgodovina produkcijskih odnosov in vseh ostalih pojavov teh odnosov-religija, morala, kultura, pravo, ideologija, politične oblike..

Dialektični ritem zg.je v tem, da produktivne sile pogojujejo družbena razmerja, le-ta pa porajajo nove potrebe, nova sredstva, terjajo nove družbene odnose. Človekova zavest je vedno zgodovinsko odvisna od naravnih/zgodovinskih okoliščin ljudi - ni zavest tista, ki določa bit, bit je tista, ki določa zavest. Da bi de zgodila revolucija je potrebno, da produkcijski odnosi pridejo v nasprotje s produktivnimi silami = pomeni, da dani produkcijski odnosi ne omogočajo nadaljnega razvoja produktivnih sil.

Boržuazija je bila stoletja revolucionarni razred in je za človeštvo naredila velik korak naprej. Skovala je orožje, ki jo je ubilo, ampak tudi sproducirala ljudi, ki bodo to orožje tudi uporabili - proletariat.

Dopolnil je koncept permanentne revolucije - lastniški razredi morajo izginiti ne samo v eni državi, v vseh glavnih svetovnih državah. Idejo prevzame Trocki po okt.rev.

Razredni boj se vedno kaže kot politični boj (za javno oblast, državo..) Proletariat mora prevzeti politično oblast in se mora odvijati v okviru nacionalne bitke in internacionalne solidarnosti. Ni izključil nasilne rev.ne možnosti mirnega prehoda, odvisno od konkretnih okoliščin.

Prehod iz kapitalistične v socialistično družbo bo potekal skozi dve fazi:

Distribucijski komunizem, ukine se izkoriščanje človeka, ne pa tudi neenakost, ker ni ukinjena neenakost v sposobnostih in navadah - Diktatura proletariata, socializem.

Ukinitev dela, ki je temelj odtujenosti,geslo: Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah - absolutna demokracija, odmiranje države ne njenih instrumentov, komunizem.

LENIN

FAŠIZEM

Obdobje imperializma se začne z letom 1870 in traja vse do začetka 20.stoletja, WWI. Nova faza se začne s totalitarnimi režimi -fašizem in nacizem.

Na oblast sta prišla zaradi kombinacije dejavnikov:

splošno nezakonito nasilje

kompromis z vodilnimi silami gospodarske in politične zgradbe države

politična, gospodarska, socialna, diplomatska kriza

teren je pripravil nacionalizem

Viri fašizma so v nacionalizmu (nastalo vmes med literaturo in politiko), saj se je politično gibanje 1923 združilo s fašistično stranko in jo tudi ideološko in teoretično vodilo. Marinetti, futurizem.

La dottrina del fascismo trdi, da fašizem temelji na spiritualističnem, etičnem in religioznem pojmovanju sveta - življenje je kot boj, človek je posameznik, ki je narod in domovina. Je antiindividualistično pojmovanje, ki zavrača socializem. Zavrača pacifizem - samo vojna lahko do skrajnosti vtisne pečat plemenitosti in poveča človeške energije, demokratične ideologije, srečo na zemlji...

Teoretično jedro fašizma je pojem etične države po Heglu in neliberalne in avtoritarne vsebine.

Prispevek fašizma:

enopartijski sistem

korporativistični sistem = korporacije so sredstvo za usklajevanje interesov kapitala in dela - v resnici so bili to birokratski aparati, ki so združevali predstavnike delodajalcev, nikakor pa niso predstavljali delavcev.

Diktatura stranke, ki je volila samo sebe in diktatura karizmatičnega voditelja - duce. Fašizmu se ni nikoli posrečilo, da bi ustvaril resnično totalitarno državo, zaradi nedoslednosti, diletantizma...

NACIZEM

Omeniti je treba štiri imena:

Adolf Hitler

Gottfried Feder - teoretik socializma države

Karl Schmitt - najpomembnejši teoretik nacizma, fanatični rasizem pa izvira od Chamberlaina.

Alfred Rosenberg - avtor zmedenega dela Mit 20.stoletja.

Hitler je ustanovitelj in nesporni vodja nacističnega gibanja kasneje absolutni diktator tretjega rajha. V knjigi Mein Kampf je opisal vse bistvene značilnosti nacističnega creda:

enotnost naroda pod vodstvom karizmatičnega vodja - en sam narod, en sam vodja jaz obstajam v vas in vi obstajate v meni je rekel fuhrer.

totalitarizem države

mit rase in krvi - vrednote se krepijo in ustvarjajo tam ,kjer zakon krvi narekuje misli in dejanja ljudi.

država je samo sredstvo - temeljna realnost je volk, volkstaat = ideologija ljudske države - prisiljena je zahtevati zmago tistega, ki je močnejši. Temeljni zakon narave je temeljni zakon aristokracije

nacistični rasizem in brutalni antisemitizem

hirarhija ras in posameznikov: najvišje čista nordijska rasa, germanska, še posebno sovraštvo do Židov (6miljonov v taboriščih), Poljakov in Rusov.

nauk o življenskem prostoru - ekspanzija, pangermanizem

vojna je pojmovana kot najvišja instanca, ki poveličuje rasno enotnost in zasužnji/iztrebi manjvredna ljudstva.

čaščenje vodje / fuhrerprincip = je uradno pojmovan kot osnova celotne hirarhične piramide, napol božanski posameznik s preroškimi sposobnostmi

bataljoni esesovcev in SA(jurišni odredi), Rohm umerjen - noč dolgih nožev

Avtor: Marko Kovačič