a: USTAVNI RAZVOJ

Nemška zveza
    Po porazu Napoleona je bila leta 1815 na Dunajskem kongresu ustanovljena Nemška zveza. Sestavljena je bila iz 34 držav in iz 4 svobodnih mest. Po meščansko - liberalni revoluciji leta 1848 je bil v Frankfurtu (na Maini) izvoljen prvi nemški parlament. Izvoljen je bil demokratično. Ta parlament je sprejel prvo nemško ustavo. Ta je predvidevala zvezno državo s cesarjem na čelu in državni zbor (Reichstag), ki bi ga naj volili na tajnih, neposrednih in splošnih volitvah. Ker pa je pruski kralj odklonil cesarsko krono, so parlament razpustili. Tako ni bila ustava nikoli uveljavljena, združevanje Nemčije pa je ostalo nerešeno.

Severnonemška zveza
    Na inciativo Prusije se je združilo 14 severnonemških kneževin, tri svobodna mesta in kraljevina Savhsen v Severnonemško zvezo. Tako je šele Otu Bismarcku, ki je bil predsednik pruske vlade, uspelo združiti s "krvjo in železom" celotno Nemčijo brez Avstrije. Na berlinski konferenci in v državnem svetu so leta 1867 sprejeli ustavo zveze, po kateri je bil pruski kralj predsednik zveze in vrhovni komandant skupnih oboroženih sil. Po francosko - pruski vojni pa je prišlo do politične združitve Nemčije. Po frankfurtski mirovni pogodbi je morala Francija Nemčiji odstopiti Alzacijo in Loreno, ter plačati veliko vojno odškodnino. Že med vojno pa se je 18.1.1871 v Versaillestu proglasila združena Nemčija. Tako je bil končan proces nastajanja Nemčije. Obdobje, ki je trajalo do leta 1918, imenujemo nemško cesarstvo.

Nemško cesarstvo in njegova ustava
    Nemško cesarstvo je sestavljalo 26 držav, od katerih so bile štiri kraljevine, šest velikih vojvodstev, pet vojvodstev, sedem kneževin, tri svobodna mesta in cesarski pokrajini Alzacija in Lorena. V času cesarstva so se v Nemčiji začele porajati številne politične stranke, ki so izšle iz razrednega razslojevanja. Veliko strankarsko razdvojenost je povzročala tudi pruska nadvlada. Tako so nekatere stranke imele izrazito separatističen značaj. Najpomembnejše politične stranke so bile: katoliška stranka centra, socialdemokratska stranka in meščanski liberalci.
Pristojnost zvezne oblasti. Ustava Nemškega cesarstva je dala v pristojnost zvezne oblasti naslednje naloge: predpise o državljanstvu, potnih listinah, varnosti, splošna določila o bančništvu, finance, patente o izumih, zaščito intelektualne lastnine, zaščito nemške trgovine, prometne zveze, poštno - telegrafski promet, skupno zakonodajo o civilnem, trgovskem, meničnem in kazenskem pravu ter sodnih postopkih, predpise o vojski in mornarici, medije,...
Zvezni svet.Zvezni svet je štel 61 glasov, od tega je imela največ glasov Prusija (17), medtem, ko so imele druge države znatno manj glasov (npr. Bavarska 6). Zvezni svet je odločal: o odločitvah cesarske skupščine kot tudi o predlogih, ki jih je svet dajal Skupščini; o splošnih upravnih predpisih in ustanovah potrebnih za izvršitev zakona, če ni bilo z zakonom drugače določeno; o pravnih prazninah, ki so se pojavile ob izvrševanju zakona. Svet je praviloma odločal o vseh zadevah iz svoje pristojnosti z navadno večino glasov. Vsak član sveta je imel pravico, da se pojavi v cesarski skupščini in dobi besedo, da bi lahko zastopal stališča svoje vlade, in to celo takrat, ko ta stališča niso bila sprejeta od večine članov Zveznega sveta. Vendar pa nihče ni mogel biti istočasno član Zveznega sveta in Cesarske skupščine.
Pruski kralj, ki je imel kot predsednik zvezne oblasti titulo nemški cesar, je imel pravico, da v mednarodnih odnosih zastopa zvezno Nemčijo. Imel je pravico sklicevati, odpreti in zaključiti zasedanje Zveznega sveta in Cesarske skupščine.
Cesarska skupščina. Ta skupčina je predstavljala nemški narod kot celoto. Bila je voljena. Koliko predstavnikov je v njej imela posamezna država je bilo odvisno od števila prebivalcev. Za sprejem zakonov je bilo potrebno sodelovanje vsaj treh organov. Zveznega sveta, Cesarske skupščine, in cesarja. V resnici sta imela zvezno zakonodajno oblast samo Zvezni svet in Cesarska skupščina. Na področju zvezne zakonodaje je cesar sodeloval samo toliko, da je, na neki od obeh teles pravilno sprejeti zakon moral proglasiti. Cesar sicer ni imel niti pravice inciative, niti pravice veta.
Zvezno sodišče. Funkcije zveznega sodišča, ki ni obstajalo kot neka posebna ustanova, je izvrševal Zvezni svet, vendar brez obsežne pristojnosti.
Druge ustanove. Sprememba zvezne ustave se je opravljala na enak način kot sprejem navadne zakonodaje. Vsak predlog o spremembi ustavnega določila je veljal za zavrnjenega, če je bilo proti njemu 14 glasov. Glede na to, da je Prusija imela na voljo 17 glasov, je očitno, da se proti njeni volji ni mogla izvesti nobena sprememba zvezne ustave. Zvezna vojska ni obstajala, temveč so obstajale samo enote posameznih držav. Vsi vojaški stroški so šli v breme zveze.

Weimarska republika in weimarska ustava
    Zaradi poloma Nemčije v 1.svetovni vojni je prišlo do abdikacije cesarja Wilhelma II in je bila proglašena republika. Izvoljena je bila narodna skupščina, ki je dne 11.8.1919 sprejela weimarsko ustavo. Znana je po tem, da je kot prva ustava vsebovala veliko socialnih in ekonomskih pravic. Pravice državljanov so bile iz čistih političnih vzrokov razširjene tudi na socialno - ekonomsko področje; prvič v zgodovini je uveden sistem ekonomskega predstavništva; lastnina dobiva socialno funkcijo (v splošnem interesu se je lahko omejevala). Zvezne oblasti so urejale zunanje zadeve, monterni sistem, pošta, telegraf, telefon, carinski sistem, promet, civilna in kazenska zakonodaja, mediji, socialna pomoč, zaščita delavcev, red, varnost ter infrstruktura. Zvezna oblast je lahko po zakonodajni poti predpisovala načela glede pravic in dolćnosti v zvezi z veroizpovedjo, šolskim sistemom, plačevanja davkov. Po tej ustavi Prusija ni mogla preprečiti nobene ustavne spremembe več. Vojska se je iz posameznih kontingentov spremenila v čisto zvezno vojsko. Zaradi vladne krize in neširoke podpore množic je weimarska republika prišla na rob propada. leta 1933 je bila s prihodom Hitlerja na oblast weimarska ustava odpravljena. Po požigu Reichstaga se je začela diktatura tretjega Reicha, ki je trajala vse do poloma leta 1945.

b: SEDANJA NEMŠKA USTAVNA UREDITEV

Nastanek in temeljna načela ustavne ureditve
    Nastanek ZRN se zgodovinsko veže na sprejem temeljnega zakona (ustave) ZRN leta 1949. Sprejet je bil še pod okupacijo in s soglasjem treh okupacijskih sil: ZDA, Francije in Anglije. Ta temeljni zakon pa je veljal le do združitve obeh Nemčij 3.10.1990, vendar pa je postal podlaga celotne ustavne ureditve Nemčije. Temeljni zakon, daje velik poudarek spoštovanju in dostojanstvu človeka ter njegovih pravic in svoboščin. Tako prvi člen določa: Dostojanstvo človeka je nedotakljivo. Dolžnost vseh državnih organov je, da to dostojanstvo spoštujejo in varujejo. Dvajseti člen pa določa: ZRN je demokratična in socialna ter federativno urejena država. Parlament (Bundestag) je najvišji organ oblasti. Sestavljen je iz dveh zborov: iz zvezne ga zbora (Bundestag) in iz zveznega sveta (Bundesrat). Potrjuje mednarodne pogodbe, sprejema zvezni proračun, voli zveznega kanclerja in sodnike ustavnega sodišča. Volijo se za štiri leta. Zvezni svet ima manjša pooblastila od zveznega zbora, zato nekateri pravijo, da Nemčija nima pravega dvodomnega sistema. Najmočnejši stranki sta danes: krščansko - demokratska stranka z bavarsko krščansko socialno unijo, in social demokratska stranka. Tretja, ki danes tvori koalicijo je liberalna stranka.

Položaj izvršne oblasti (kanclersko načelo)
    Temeljni zakon izhaja s stališča, da je demokratična organizacija oblasti poroštvo za človekov položaj v politični ureditvi. V ta namen je temeljni zakon, čeprav je sprejel sistem delitve oblasti, skušal uvesti v strukturo organizacije oblasti neke specifične elemente. Izkušnje weimarske republike so pokazalw, da vztrajajo pri klasičnem parlamentarnem sistemu in delitev oblasti lahko vodi v zlorabo demokracije. Neprestane vladne krize so vnašale v politično življenje trajno nestabilnost in so bile eden od vzrokov za propad weimarske republike. V ta namen je temeljni zakon ojačal položaj kanclerja (predsednika vlade) v političnem sistemu. Da bi preprečili nestabilne in slabe vlade je bil v institucijo političnega življenja vnesen tip političnega sistema. To je tako imenovana institucija konstruktivne nazaupnice. Parlament namreč ne sme prej razrešiti kanclerja, dokler ne izvoli novega. Čeprav je to zapletena procedura, pa vendarle omogoča trajnejšo in stabilnejšo funkcioniranje izvršne oblasti. Zato temu sistemu tudi pravimo poseben kanclerski sistem. Nekateri pa vidijo v tem dualizem med izvršno in zakonodajno oblastjo, to je neko posebno obliko predsedniškega sistema. Zvezna vlada je sestavljena iz kanclerja in ministrov. Kanclerja izvoli zvezni zbor na predlog zveznega predsednika. Kancler pa pripravi predlog za ministre, ki jih nato imenuje zvezni predsednik.

Zvezno ustavno sodišče in neposredna uporaba temeljnih pravic in svoboščin
    Na podlagi temeljnega zakona, je bil leta 1951 sprejet poseben zakon o zveznem ustavnem sodišču. S tem zakonom, ki je natančno določal pristojnost ustavnega sodišča, je bila uvedena tudi ustavna pritožba. Tako ustavno sodišče rešuje tudi individualne upravne in sodne spore, če so z njimi kršene temeljne pravice, ki jih zagotavlja ustava. Vsak državljan ima z ustavno pritožbo pravico zahtevati od ustavnega sodišča, da zavaruje te pravice, če so bile kršene. Tako ustavno sodišče neposredno uporablja ustavo kot pravni akt, na osnovi katerega odloča neposredno. Z ustavo je dana tudi pristojnost ustavnemu sodišču, da varuje državo, če posamezniki ali politične stranke kršijo temeljna načela ustave. Temeljni zakon daje zveznemu ustavnemu sodišču pravico, da lahko odvzame naslednje pravice: svobodo izražanja, svobodo tiskanja, svobodo poučevanja, svobodo združevanja, pravico do pisemske, poštne ali drugačne tajnosti obvestil, pravico do lastnine,...

Federetivna ureditev
    Temeljni zakon določa, da je ZRN federativno urejena država. Dežele imajo svoje ustave in so organizirane podobno kot zveza. Pristojne so za vse zadeve razen tistih, ki spadajo v izrecno pristojnost zveze. Toda vse federalne enote niso sposobne same opravljati pristojnosti, ki jih imajo po ustavi, zato jih prenesejo na zvezo. Tako se je v Nemčiji razvil poseben tip federalizma, ki mu pravimo tudi kooperativni ali dogovorni federalizem. Danes lahko fovorimo, da je Nemčija samo še navidezno federativna država.

Nemčija kot socialna država
    Ustava določa, da je Nemčija socialna država. Nadrobno našteva klasične pravice in svoboščine, medtem ko se manj ukvarja s socialnimi in ekonomskimi pravicami. Temelj političnega sistema je še zasebna lastnina kakor tudi osebna inciativa. Zasebna lastnina je proglašena za temeljno človekovo pravico, zato tudi ustava prepoveduje spreminjanje družbenih odnosov, ki bi skušali odpraviti zasebno lastnino.

Avtor: Marko Kovačič