Politični ideal liberalizma, ki se je skliceval na ameriško revolucijo in na prvo dobo francoske, je bila razumsko utemeljena pravna država, v kateri odločajo svobodni državljani. Zahtevali so svobodo pred državo, urejeno varnost pred samovoljo države in politični red, ki bi posameznemu državljanu zagotavljal možnost za neovirano gospodarsko delovanje, za razvoj njegovih talentov ter za svobodno uporabo njegovih duhovnih sil.
Z liberalno zahtevo pa se je povezala nacionalna ideja o narodni državi. Evropske države naj bi odražale narode te celine, ki se razlikujejo po jeziku, kulturi, zgodovini in politični zavesti. Državljanska svoboda in narodna enotnost ali avtonomija, to je bil program, ki so ga politično dejavni deli meščanstva skušali uveljaviti z različnim uspehom, z evolucijo ali revolucijo, proti stari državi in oblastem, ki so bile z narodnega vidika tuje.
V poteku časa je bilo 1.1830 z julijsko revolucijo v Franciji zareza, po kateri se je liberalno gibanje začelo cepiti v veliko - buržoazno - ustavno in demokratično - revolucionarno krilo.
Liberalno meščanstvo je skušalo svoje ideale znotraj države uresničiti z zahtevo po ustavi (konstituciji).
V Franciji je kralj Ludvik XVIII (1814 - 1824) spoznal, da se absolutizem ne more več obdržati in ga je presegel z oktroirano ustavo (izdal jo je brez sodelovanja ljudstva), 4. junija 1814. Ta je razdelila državno oblast med neodvisno narodno zastopstvo, ki sta ga sestavljali 2 zbornici, in eksekutivno, ki jo je vodil kralj. Tako je nastala državna oblika konstitucionalne monarhije. To je prehoden pojav med absolutno monarhijo in republiko. Sicer pa je ustroj francoske države od občin do ministrstev v bistvu ostal tak, kot so ga naredili jakobinci in Napoleon.
Sistem ustavne monarhije v Franciji pa je odpovedal, ko so liberalci skušali doseči parlamentarizacijo vlade, ultrakonzervativni vladal Karel X, (od 1824) pa se je na njihovo politiko odzval z izjemnimi odloki, nasprotnimi ustavi, s katerimi je odpravil svobodo tiska, razpustil zbornico in vpeljal novo, restrektivno volilno pravico. Poleti 1830 pa je ljudstvo odgovorilo z revolucijo.
Leta 1797 je pisatelj in politik Rene Chateabriand (1768 - 1848) v Razpravi o revoluciji napisal svojo kritiko revoluciji z gledišča pietističnega krščanstva. V njej je nastopal podobno kot nemški romantik Friedrich von Hordenbuerg, imenovan Novalis, ki je 1799 v delu Krščanstvo ali Evropa zasnoval poveličano podobo krščanske srednjeveške ureditve kot nasprotje sodobnih zmed.
Zelo jasno se je pokazalo, da je bila prav nemška romantika zlasti v političnem pogledu gibanje, ki je nasprotovalo razsvetljenskim idejam. Hrepenenje po "brezskončnosti", vzvišenosti, večnosti, se je povezovalo z mislimi na zgodovino tega, kar je obstajalo v tem času oziroma je bilo v nevarnosti, da izgine.
V tem, ko je bilo razsvetljencem za najboljšo državno ureditev, ki naj bi veljala za vsa ljudstva, se je konservativna romantika zdaj odpovedala francoskemu sistemu predstavništev in vsem "ustavnim umetelnostim" ter rajši poveličevala idealizirani srednji vek, ki da je s trdnim redom in krepkimi vezmi navezoval ljudstvo na državo. Zato se je tudi Marwitz (1777 - 1837) oklepal patriarhalno-stanovske ureditve, nasprotoval pruskim reformam, češ da razkrajajo državno v posamične interese in egoistična prizadevanja za dobiček, ter se bojeval na strani stanovsko - fevdalne reakcije, ki je določala tudi dunajski kongres.
Prus Friederich Gentz je prevajal Burkove spise ter postal konservativen mislec, prepričan, da lahko le konservatizem zagotavlja evropsko ravnotežje. Kot Metternichov zaupnik je podpiral njegovo restavracijsko politiko.
Teoretik državoslovja Adam Muler je v Prvinah državniške umetnosti govoril o nedeljivosti od boga hotene, organsko nastale krščanske stanovske države.
Švicar Karl Ludwig Haller je tako kot Friederich Julius Stahl s svojimi idejami močno vplival predvsem na konservativne kroge v Prusiji pod vodstvom pruskega prestolonaslednika Friderika Ciljema IV in bratov Gerlach. Haller je v delu Restavracija državoslovnih ved poimenoval to obdobje in poskušal dati svojo teoretično utemeljitev konservatizma: patrimonialna država ima predvsem nalogo ohraniti to, kar obstaja, in je zasebnopravna last kneza, ki je odgovoren edinole Bogu. Ta valdar mora posest, ki mui je zaupana, upravljati po najboljšem znanju in vesti v dobro politično brezpravnih, pokorščini zavezanih podložnikov, v zadevah oblasti podprt s strani cerkve.
RAZLIČNOST NACIONALNE PROBLEMATIKE
Narodna razdrobljenost med več državami in integracijski procesi
Zmagovalci na Napoleonom so Italiji namenili podobno usodo kot drugim deželam, ki jih je zajela restavracija. Apeninski polotok je ostal razdeljen v vrsto držav, med katerimi je imelo le Sardinijsko karljestvo domačo - savojsko dinastijo. Obnovljeni sta bili papeška država in Neapeljsko kraljestvo, severni del Italije pa je dobila Avstrija, ki je tako močno vplivala na politično življenje v Italiji vse do leta 1848.
Poleg urejanja evropskega političnega zemljevida se je moral dunajski kongres lotiti tudi vprašanja, kaj z nasledstvom nemškega cesarstva. Na sestanek odločilnih nemških držav (Avstrija, Prusija, Bavarska, Württemberška in Hanoveranska) so razpravljali o ureditvi nemškega območja, odločitve o ozemlju pa je sprejel evropski odbor, tako da je bila razdelitev le-teh mednarodno zajamčena. Vendar pa so bili nemški domoljubi razočarani.
Namesto pričakovane močne osrednje države so zdaj dobili ohlapno zvezo držav s 35 samostojnimi knezi in 4 svobodnimi državnimi mesti. Smoter zveze je bil "ohranitev zunanje in notranje varnosti Nemčije ter neodvisnost in nedotakljivost posameznih nemških držav: Mainz, Luxemburg, Landau, Ulm in Rastatt pa so postale zvezne trdnjave.
V tej zvezi je državne oblast ostajala v rokah vladarjev, ustava je lahko zagotavljala kvečjemu stanovom, da so izvajali svoje pravice oziroma pri izvajanju sodelovali.
Zveza ni samo organizacijsko zanikala ideje nacionalne države, saj so bili v njej angleški kralj (kot hannoveranski kralj), danski kralj (kot vojvoda Holsteinske in Lauenburške) in nizozemski kralj (kot veliki vojvoda Luxemburga), ampak je po drugi strani spadalo vanjo nekaj avstrijskih ozemelj s 6 milijoni Slovanov in 500000 Italijani (Češka, Moravska, Slovenija, Trst in Tirolska (južno do Trente), Poljska, Madžarska in druga italijanska območja, ki so spadala pod Avstrijo, kakor tudi 2 pruski deželi (Z in V Prusija) in Poznan.
Biti razdeljen med več držav pomeni, da nek narod nima svoje države, temveč da posamezni deli tega naroda pripadajo različnim državam. Tako so bili npr. Poljaki razdeljeni med 3 države.
Začetek in značilnosti gibanja za gospodarsko in politično združitev Nemčije
Nemčija je iz osvobodilnega boja proti tujemu gospostvu Napoleona izšla kot skupina držav, ki jih je družila ohlapna vez Nemške zveze.
Narodno gibanje je tu nastalo, ko se je duhovni ideal nemškega ljudstva (nastal v 18. st.) povezal z narodno-demokratsko državno idejo francoske revolucije in z doživljanjem tujega gospostva Napoleona in Avstrije. Nemško gibanje za enotnost je bilo do srede stoletja v veliki meri stvar izobraženega meščanstva, medtem ko se je domoljubje kmečkega prebivalstva in malomeščanov še zmeraj obračalo predvsem ko posamični državi.
V Nemčiji so izobraženci in študentovska mladina prenesli nacionalno navdušenost osvobodilnega boja v politično vsakdanjost po letu 1815, Ji si se mladi ljudje iz razočaranja nad redom, ki ga je ustvaril dunajski kongres, organizirali v študentska društva (Deutsche Burschenschaft), da so v njih gojili narodno misel v besedi in tisku, z domoljubnimi praznovanji
in ko je radikalna skupina v tem gibanju naposled posegla po političnih akcijah proti knežji državi in njenim nosilcem (1817 K.L.Sand umori Kotzebueja), je Metternich odgovoril nanje s surovim zatiranjem , z zloglasnimi Karlovarskimi sklepi septembra 1819. Zvezna zbornica (Bundestag) kot edina skupna nemška ustanova in posebej za to ustanovljeni osrednji urad sta postala orodje za zatiranje politično - narodnostnega gibanja. To je bilo sicer tako potisnjeno v ilegalo, zveza sama pa je prišla na slab glas pri večini nemškega prebivalstva.
V času julijske revolucije v Franciji (1830) pa je iskra revolucionarnega gibanja preskočila tudi v Nemško zvezo. V njenem območju je julijska revolucija izvala novo ustavno gibanje.
Mnogi Nemci so si želeli dobiti enotno državo, proti temu pa so delovali tako deželni knezi, ki so hoteli ostati samostojni vladarji, kakor tudi druge evropske države, saj velesilam ni bilo za to, da bi sredi Evrope nastala močna država - enotna Nemčija.
Vzrok sedanjih vstaj niso bila nacionalno demokratska vprašanja, ki so ostajala zaenkrat v ozadju, temveč dejstvo, da se v zvezni listini zasidrana ustava ni še nikjer uresničila. Zato je julijska revolucija za ustava zbudila v Nemčiji zelo veliko zanimanja, še posebej v sredinskih državah na SZ Nemčije, ki so bile najbolj zaostale: v Braunschweigu, Hannovru, volilni Hasenski in Saški so nastali nemiri, ki so dosegli, da so bile izdane dogovorjene ustave po zgledu južnoameriških ustav. Leta 1832 so se zlili širni ljudski tokovi na znano slavnost v Habachu, kjer so praznovali obletnico bavarske državne ustave in poslušali revolucionarne govore, ki pa so bili idealistični in niso imeli zveze z resničnostjo. To se je jasno pokazalo leta 1833, ko je prišlo do prvega nemškega poskusa izvedbe revolucije. Takrat so študentje skupaj s simpatizerji poskušali zavzeti zvezni zbor v Frankfurtu ob Maini.
Revolucija se je ponesrečila, ker nezadovoljstvo širših množic ljudstva še ni bilo tolikšno, da bi se študentska vstaja spremenila v množično gibanje.
Po tej revoluciji je Metternic, ki je vodil Nemško zvezo, s podporo zveze posegel v dogajanja. Prepovedali so vsa politična združenja, vsa izredna ljudska zborovanja, razobešanje zastav, odpravili so svobodo tiska in začeli strogo nadzorovati univerze, ustanovili pa so tudi preiskovalno komisijo za begunce, hujskače in upornike.
S temi ukrepi so občutno skrčili deželnostanovske pravice posameznih držav v korist zvezne oblasti. Temu primerno je hannoverski nadvojvoda Ernest August poskušal zamenjati deželno ustavo za starejšo. Proti temu se je oglasilo 7 göttingenskih profesorjev, t.i. göttingenska sedmerica, vladar pa jih je odpustil in izgnal iz dežele. To je zbudilo val ogorčenja po vsej Nemčiji.
Kako zelo pa je zaživelo obče-nemško mišljenje, se je pokazalo leta 1840, ko je med bližnjevzhodno krizo Francija zahtevala mejo na Renu. Kljub vsem z bojem za ustavo povezanim simpatijam do Francije, se je v Nemčiji izoblikovala enotna nacionalna fronta, ki je vse močneje terjala vse-nemško ustavo z udeležbo ljudstva. Znotraj Nemčije je v teh okoliščinah postala posebej pomembna Prusija, ki je kot voditeljica in ustanoviteljica Nemške carinske zveze (1834), v kateri so bile gospodarsko povezane skoraj vse nemške države z izjemo Avstrije, združevala vse upe na zedinitev, saj so mnogi v njej videli državo, ki bo združila Nemčijo.
Leta 1840 je zasedel pruski prestol Friderik Ciljem IV. (1840 - 1861), od katerega so si ljudje v gibanju za združitev Nemčije veliko obetali. Bil je namreč prvi vladar, ki je čutil obče nemško. Začetek njegove vladavine je bil obetaven: sklenil je premirje s katoliško cerkvijo, tako da je bilo mogoče odpraviti napetosti, ki os zrasle iz teženj katoliške cerkve po oblasti in dosegle vrh 1737/38 s t.i. kölnskim cerkvenim sporom in številnimi aretacijami. Omilil je tudi cenzuro, razširil pravice deželnih stanov, imenoval iz njihovih vrst združene odbore v Berlinu. Patent o združenem deželnem zboru pa je izšel šele leta 1847, zaradi nasprotovanja Avstrije, Rusije in pruskega prestolonaslednika.
Ta patent pa je dajal novemu zboru zelo malo pooblastil, poleg tega je zanemaril izklicne roke, tako da je med liberalnim meščanstvom zbudil samo razočaranje.
Od tridesetih let dalje so se v Nemški zvezi izoblikovala razne stranke, ki so ustvarile vzdušje politične razdraženosti, ki so jo stopnjevale še socialne nepravilnosti. Razgibavali pa sta jo nezaverovanost nemške industrije nasproti angleški in huda lakota 1846/74.
Italijansko gibanje za osvoboditev in združitev v znamenju julijske revolucije
Odmevi francoske julijske revolucije so bili v Italiji sorazmerno pozni. Vzrok temu je predvsem bil zlom karbonarskih vaj, ki so povzročile razočaranje zaradi pomanjkanja enotnega vodstva, pa tudi dejstvo, da je Avstrija z vsemi vrstami obljub zbujala vtis manj nasilne oblasti.
Revolucija je zato izbruhnila šele leta 1831, njena nosilka pa je bila višja meščanska plast, ki so se ji pridružili enako razpoloženi plemiči. Do uporov je prišlo v srednje-italijanskih državah: Parma, Modena, Bologna in Romagna. Vsi poskusi, da bi uresničili predstavniško vlado pa so ostali neuspešni, ker ni bilo mogoče doseči sporazuma (vsaj med
srednje-italijanskimi deželami) in skupnega nastopa. Ko je Avstrija v nasprotju s svojim početjem v drugih deželah, ki jih je zajela revolucija, kljub francoskim grožnjam (ta je podpirala italijanski odpor), takoj odstopila, da bi zavarovala svoje koristi, je zlahka znova pridobila že prej zasedena ozemlja ter zavrla tudi upor, ki je izbruhnil v papeški državi proti cerkveni oblasti.
Francija, ki se je zdaj zbala za svoj vpliv v Italiji, je zdaj poskušala usmeriti razvoj v Italiji skladno s svojimi interesi. Zasedla je Ancono ter tako podprla italijansko osvobodilno gibanje. To je razjezilo evropske velesile, zato je Francija popustila.
To popuščanje pa je močno škodovalo francoskemu ugledu v Italiji. Italijanski domoljubi so se čutili izdane in so zato v naslednjem obdobju še bolj tesno strnili svoje vrste. Brezuspešni upori so jih naučili, da se brez državne enotnosti ne morejo otresti avstrijskega jarma. Tu se je zdaj pojavilo vprašanje, kako povezati veliko število malih italijanskih državic s primerno ustavo.
Postavitev takšnega cilja je spodbudil Giuseppe Mazzini, ki je na osnovi karonarskih izkušenj - tudi sam je bil član te organizacije - odvzel svojemu gibanju zznačilnosti tajne zveze. S tem je dosegel, da sta tako italijansko ljudstvo, kakor tudi tujina lahko spoznala cilje in program njegovega gibanja. Tajna je ostala edino zgradba organizacije. Duhovna osnova Mazzinijevega programa je bila zgodovinska filozofija, ki je bila usmerjena kolektivistično ter je štela za človekovo dolžnost, da se povezuje v narode s tem, da se vse človeštvo združi v federacijo republik.
Leta 1932 je Mazzini ustanovil tajno zvezo Mlada Italija (La giovane Italia), ki je delovala v tem duhu.
Zavzel se je za združitev Italije v enotno, demokratično republiko, pri tem pa menil, da je takšna združitev možna le, še bodo razpadli veliki, večnacionalni imperiji: Avstrija, Rusija in Turčija. Zato je iskal stike z različnimi evropskimi narodi in spodbujal gibanje Mlada Evropa (nastalo v Švici), ki naj bi uresničilo zamisel o Evropi svobodnih narodov. To je bila zveza, ki so ji pripadale le italijanska, nemška in poljska nacionalna zveza. Mazzinijevim načrtom je posebej nasprotovala Savojska dinastija.
Leta 1834 so hoteli teorije spremeniti v revolucionarno dejanje ter poskušali s pomočjo poljskih in nemških revolucionarjev vzburkati Savojsko kraljevino.
Ta upor se je ponesrečil, pripravljenost na revolucijo pa vseeno ni minila.
Zdaj so sodelovali v gibanju že tudi rokodelci iz mest, zlati pa italijanska mladina ter tudi številni italijanski pesniki in pisatelji, katerih literatura je od leta 1830 dalje vse bolj odsevala vprašanja neposredne sodobnosti.
Italijanski književniki so se zdaj šteli za vzgojitelje ljudstva in cilj njihovih prizadevanj je bila uresničitev ideje ponovnega preroda Italije (Risorgimento).
Italija pod vplivom revolucionarnih gibanj v Evropi
Enotno revoluciji naklonjeno gibanje v Italiji, ki se je začelo v štiridesetih letih, je zdaj vključilo tudi papeško državo, ki se kot nad-državna religiozna institucija in kot posvetna kneževina dotlej ni ujemala z nacionalno politiko Italije. S Pijem IX. (papež od 1846) pa je nastopil liberalno misleč vladar, ki si je takoj pridobil naklonjenost ljudstva. V tem, ko so upore v Kalabriji (1841), na Siciliji (1844), ponovno Kalabriji (1844) in v Riminiju (1845) še zadušili, se je že od leta 1846 pokazala bistveno večja vzajemnost med italijanskimi državami.
Toskana, Piemont in cerkvena država so se združile v carinsko zvezo, leta 1848 pa so Palermo in Toskana kot tudi Sardinija razglasili ustave, ki jih je treba šteti za prva znamenja prihajajoče enotnosti Italije. Kljub temu pa sta bili združitev naroda in odstranitev avstrijskega gospostva ta trenutek (spričo avstrijskega odpora) še neuresničljivi. Gibanje za zedinitev se je moglo znova razmahniti šele deset let kasneje.
Revolucija v Italiji
V Italiji je že januarja 1848 izbruhnila vstaja v Palermu in Neaplju. V tej vstaji je sodelovalo tako meščanstvo in plemstvo kot spodnji družbeni sloji. Burbonski vladar Ferdinand II. je moral sprejeti ustavo. Iz Sicilije pa se je revolucionarni val širil po vsej Italiji.
Februarja je sardinsko-piemontski kralj Karel Albert pozval na "sveto vojno" proti avstrijski nadvladi. Toda poleti 1848 so Avstrijci slavili zmago. V bitki pri Custozzi je avstrijski feldmaršal J.von Rodetzky porazil sardinijsko vojsko. Sklenjeno je bilo premirje. Revolucionarno gibanje v Italiji pa se je zopet zaostrilo v začetku leta 1849. V Rimu, Tokani in Benetkah so bile oklicane republike, vladarji pa so pobegnili. Sardinijski kralj je znova začel vojno proti Avstriji. Tedaj ga je Rodetzky odločilno porazil (pri Novarri). Na prestole italijanskih državic so se vrnili nekdanji vladarji, Avstrija pa je obnovila svojo prevlado na večini polotoka. Italijansko meščanstvo je bilo še preslabotno, da bi izvedlo zedinjenje Italije in se osvobodilo izpod tuje oblasti.
ZDRUŽITEV ITALIJE
Camille Cavour je kot prvi minister Piemonta leta 1852 zgradil svojo državo kot magnet, ki naj bi pritegoval tudi vso preostalo Italijo. Usposobil je novo parlamentarno demokracijo za delo, spodbujal je moderno kmetijstvo in industrijo ter povezal piemontsko gospodarstvo z gospodarstvom Evrope s pomočjo železniškega omrežja in posodobljenega genovskega pristanišča. Uvedel je pravičen pravni sistem in uspešen upravni aparat ter postavil na noge sposobno armado. S kraljem Viktorjem Emanuelom (182-73), ki je slovel kot pravi italijanski rodoljub, je postal Piemont žarišče narodnega upanja.
S tem, da se je njegova dežela udeležila krimske vojne in pariškega kongresa, se mu je posrečilo italijansko vprašanje narediti za stvar evropske diplomacije.
Za izgon Avstrijcev pa je Cavour potreboval zunanjo pomoč. S pogodbo v Plombieresu (1858) mu je Ludvig Napoleon, francoski cesar Napoleon III. (1803-73), obljubil pomoč v naslednji vojni. Cesar si je pri tem poleg pridobitve ozemlja obetal politično nadzorstvo na italijansko konfederacijo.
Cavour je leta 1859 s spletkami dosegel, da je Avstrija napadla Piemont, in Francija mu je poslala svoje čete.
Ko je bila cesarjeva omenjena zamisel ogrožena (po avstrijskih porazih v vojni 1859), ker je narodno gibanje doseglo tudi Srednjo Italijo in Cerkveno državo (po zmagah pri Magenti in Solferinu) ter zahtevalo pripojitev Piemontu-Sardiniji, pa si je Napoleon premislil in Cavorju odtegnil podporo.
Italijanskega narodnega gibanje pa izid ni zadovoljil. Dobljena je bila Lombardija in kljub nasprotnim določilom züriškega miru so Toskana, Modena, Parma in Emilija zahtevale združitev s Piemontom. V povračitev za priključitev Nice in Savoje je Napoleon podprl plebiscita v Žemiliji in Toskani in Cavourju pomagal do prepričljive zmage. Avstrija pa je obdržala Benečijo. Od piemontske države, ki so jo vezale pogodbe, je pobuda že 1860 prešla k revolucionarnim prostovoljcem italijanskega narodnega junaka Giuseppa Garibaldija
(1807-82). Ko so se Siciljanci leta 1860 uprli Neaplju, ji je Garibaldi s 1000 možmi prihitel na pomoč. S tajno Cavourjevo podporo je v naglem pohodu s Sicilije proti severu končal gospostvo tujerodnih Burbonov v kraljevini Neapelj. Pripravljal se je, da bi na podoben način po revolucionarni poti dosegel narodno združitev še v Cerkveni državi. Takrat pa bi se utegnili vmešati še Francija in Avstrija, da bi branili papeža. Takrat pa je Cavour dobil Napoleonovo privolitev v piemontsko intervencijo. Revolucionar je moral dokončanje dela prepustiti ministru severno italijanske kneževine.
Garibaldi pa je z dramatično kretnjo prepustil jug Piemontu. Na zgodovinskem sestanku let 1860 na neapeljski cesti je Garibaldi kralju Viktoriju Emanuelu zares podaril združen narod - v zameno pa je vzel vrečo semenskega žita.
Z združitvijo Sicilije in Neaplja s kraljevino Piemont - Sardinijo, ki jo je legitimiralo ljudsko glasovanje, je slednja 1861 postala kraljevina Italija. Nova država je bila urejena kot ustavna monarhija s centralistično upravo p francoskem zgledu in je bila že od začetka obremenjena s finančnimi težavami, z velikimi kulturnimi in gospodarskimi razlikami me Severom in Jugom, iz katerih je izvirala politično-družbena premo Piemonta ter z benečijskimi in rimskim vprašanjem.
Benečija je bila namreč še v avstrijskih rokah, Rim in okoliško ozemlje pa sta imela v rokah papež in garnizija francoske vojske. Viktor Emanuel se je leta 1866 pridružil Prusiji v avstrijsko-pruski vojni, in je zato dobil Benečijo, spet s posredništvom Napoleona III.
Cerkveno državo pa je bilo mogoče dokončno zasesti šele jeseni 1870, potem ko je njen varuh Napoleon izginil s političnega odra in so se francoske čete umaknile iz Rima. Šele zdaj je postal Rim glavno mesto italijanske narodne države, papeževa oblast pa je bila maja 1871 s poroštvenim, ki ga papež ni priznaval, omejena na Petrovo cerkev ter vatikansko in lateransko palačo.
Viktor Emanuel pa je postal kralj združene Italije.
ZDRUŽITEV NEMČIJE V NARODNO DRŽAVO
Ustanovitev narodne države v Nemčiji je bila po neuspehu revolucije 1848/49 bolj zapleteno vprašanje kot italijanska združitev. V Nemčiji je moral vsak poskus združevanja, ki je prizadeval pravice posameznih držav, računati z odporom ustavno vladajočih nemških knezov, ki so se morali opirati na deželno domoljubje svojih podložnikov. Saj je bila takrat večini Nemcev blizu le rojstna pokrajina in njena kulturna tradicija. Tak poskus se je moral neogibno spoprijeti z zgodovinsko in idejno obremenjenim vprašanjem prusko-avstrijskega dualizma in z vprašanjem določitve mej nemški državi, ki bi s svojim nastankom v vsakem primeru občutno zmotila ravnotežje evropskih sil.
V Nemški zvezi sta bili po letu 1849 najmočnejši sili in obenem konkurentki za prvenstveno vlogo Avstrija in Prusija. Prusija se je sredi 19 st. industrializirala, povezala nemške državice v carinsko zvezo in mrežo železnic ter zgradila svoj vodstveni položaj v Nemčiji. Zaradi hitrega gospodarskega vzpona se je okrepilo prusko meščanstvo. V začetku šestdesetih let je po prehodni liberalizaciji zaradi reforme vojske Prusija prišla v hud ustavni spor z večinsko liberalnim parlamentom. Da bi se ta spor rešil v konservativnem duhu, je bil 1862 za ministrskega predsednika postavljen Otto von Bismarck. On je bil prepričan, da ima Prusija pravico do vodstva v Nemčiji. Nemška zveza, ki so jo obnovili 1850, ni bila zmožna delovanja, ni je bilo mogoče reformirati tako, da bi bilo enako zadovoljivo ustreženo koristim Prusije in Avstrije.
Bismarck se je zato odločil, da bo izločil avstrijski vpliv in združil Nemčijo, ter kljub nasprotovanju katoliškega juga in prevladi protestantske Prusije mu je to v treh vojnah tudi uspelo.
Bismarck, zelo sposoben diplomat, je pazil, da je vsako vojno bojeval proti osamljenemu nasprotniku. V danski vojni leta 1864 se je navidez bojeval za osvoboditev dveh nemško govorečih vojvodstev, Schleswiga in Holsteina, izpod danske oblasti. Toda s tem, da je vzpostavil nadzorstvo nad obema vojvodstvoma skupaj z Avstrijo, poglavitno nasprotnico nemške združitve, je ustvaril idealen položaj za začetek spora z njo.
Po skrbni diplomatski pripravi, ki mu je zagotovila nevtralnost Rusije in Francije ter pomoč Italije, je prišel poleti 1866 z revolucionarnim predlogom, naj se zveza reorganizira na narodni podlagi brez Avstrije in s parlamentom, ki bi izšel iz splošnih volitev: tako se je razšel z Dunajem in z večino posameznih nemških držav. V vojni, ki je trajala samo 7 tednov, je bila avstrijska armada poražena pri Sadowi.
Pruska zmaga 1866 je utrla pot dokončni rešitvi nemškega vprašanja.
Razpust Nemške zveze in izločitev Avstrije sta omogočila čvrstejšo državno ureditev Nemčije brez Avstrije, ki pa se je seveda zavlekla zaradi odpora Napoleona III. S pripojitvami v severni in srednjezahodni Nemčiji se je prusko državno ozemlje tudi prostorsko povezalo, Prusija je postala zdaleč najmočnejša posamična nemška država.
L. 1867 je Prusija prevzela vodilno vlogo v Severnonemški Zvezi. Ustanovljena je bila tudi Južnonemška zveza, vendar brez Avstrije. Narodna povezava Severa z južnonemškimi državami se je začela uresničevati, ko so se te države - najprej s pogodbami za obrambo in vojaški napad in leta 1867 z obnovitvijo carinske zveze, dopolnjene s carinskim palamentom, še gospodarsko - zvezale s Prusijo in Severno Nemčijo.
Francija se je prepozno zavedela nevarnosti, ki se je pojavila na njeni vzhodni meji. Nujno potrebne reforme v njeni armadi so prišle prepozno in Bismarck je Ludvika Napoleona izigral v diplomatski igri okoli rivalskih kandidatov za španski prestol.
Histerična reakcija v obeh deželah glede kandidature nečaka hohenzollernskega pruskega kralja je izzvala Francijo, da je julija 1870 napovedala Prusiji vojno. Prvega septembra pa je francoska vojska že kapitulirala pri Sedanu. Nacionalistično vojno navdušenje je premagalo notranje odpore. Po pogodbah s posamičnimi južnonemškimi državami, ki jim je Bismarck popustil in jim dal posebne pravice, je nastalo drugo nemško cesarstvo.
18. januarja 1871 je bil pruski kralj Viljem I. razglašen za nemškega cesarja. Sam je temu rekel "najsrečnejši dan v mojem življenju". Želel si je namreč manj demokratični naziv: "cesar Nemčije".
To cesarstvo je bilo formalno sicer zveza nemških vladarjev, vendar je imelo narodni značaj, ker je prevzelo pojma cesarja in cesarstva, ker je imelo skupen nemški parlament in posebne pravice državne oblasti, ki jih je obvladovala Prusija in jih je bilo mogoče še razširiti.
Nemška država je bila ustavna monarhija, skrojena po osebni meri državnega kanclerja Bismarcka, državna oblast, ki ni bila nikomur odgovorna, je imela v njej velike pravice, ljudstvo, zastopano v prlamentu, pa manjše možnosti kot v zahodnoevropskih narodnih državah.
Že od nastanka je bila obremenjena s številnimi dvomljivimi kompromisi med monarhično avtoriteto s silami birokracije, plemstva in vojske, ki so jo nosile, na eni in meščansko družbo na drugi strani, povrhu pa še s sovražnostjo francoskega ljudstva, ki jo je poglobila aneksija Alzacije in Lorene.
NEMČIJA V ZNAMENJU REVOLUCIJE 1848/49
V Nemčiji se je revolucija leta 1848 vžgala predvsem ob narodnostnem vprašanju, ki ga je vzburkalo še vprašanje Schleswig-Holsteina. Leta 1848 je namreč danski kralj Kristijah VIII. v Odprtem pismu izjavil, da je zaradi varnosti danske dežele ta država poslej neločljivo povezana z Dansko. Vojvodstvi sta z nemško pomočjo ugovarjali ter si 1848 postavili začasno vlado, ki se je potegovala za obveljavitev prvotnih deželnih pravic in za nemško zedinitveno in osvobodilno gibanje. Nemški zvezni zbor je priznal to vlado in sklenil, da je treba Schleswig-Holstein združiti z Nemško zvezo. Zato je Prusija vkorakala na polotok, vendar so jo evropske velesile prisilile, da se je umaknila in privolila v Malmöjsko premirje, s katerim je bila začasna vlada v vojvodstvih odstavljena. Schleswig-Holsteinsko vprašanje je v Nemčiji močno vznemirilo nacionalna čustva. Na ljudskih zborovanjih so Nemci terjali tudi ureditev notranjih nacionalnih vprašanj. Ko je leta 1848 takšno zborovanje v bližini Mannheima odločno zahtevalo svobodo tiska, porotna sodišča, pravico do ustanavljanja društev, ljudsko oborožitev in nemški parlament, je bodenska vlada, ki je imela tik pred očmi dogajanja v Franciji takoj popustila, čemur so brž sledili še v drugih nemških državah.
Občasno je prišlo tudi do spopadov z vladami, ki so pa vendarle popuščale, in 9. marca 1848 je zvezni zbor v Frankfurtu odpravil cenzuro tiska, razglasil cesarskega orla za zvezni grb in dotlej prepovedano tribarvinco (črno-rdeče-zlato) za zvezno zastavo.
18. marca pa je v Berlinu prišlo do demonstracij. Ko je pruski kralj hotel z vojsko razgnati demonstrante je prišlo do oboroženega spopada. Kralj je moral popustiti. Umaknil je čete iz mesta, novoustanovljena narodna garda pa je prevzela zaščito miru in reda. Imenovana je bila liberalna vlada in obljubljena ustava.
Tudi v drugih nemških državicah so knezi morali imenovati liberalne vlade, obljubiti ustavo in odpravo podložništva.
Med splošno nemško vstajo meseca maja so se v Frankfurtu ob Maini zbrali poslanci vseh nemških držav, da bi vzpostavili enotno nemško državo in zanjo izdelali ustavo. Po vsej Nemčiji so bile volitve. 18. maja 1848 se je prvič v zgodovini sestala vsenemška narodna skupščina. Na sejah skupščine so se že od vsega začetka kazale razlike med konzervativnimi, liberalnimi in radikalno-demokratičnimi skupinami. Konservativci in liberalci, ki so imeli v skupščini večino, so zahtevali združeno Nemčijo kot dedno monarhijo pod vodstvom Avstrije ali Prusije. Radikalna levica pa je hotela republiko, odpravo plemstva in knezov, uvesti pa je hotela popolno svobodo in enakopravnost.
Po večmesečnem prerekanju se nemški parlament ni mogel dogovoriti za enotne sklepe. Končno so kljub protestu radikalne struje ustanovili centralno oblast in za državnega upravitelja izvolili avstrijskega prestolonaslednika Johanna, ki je bil znan po svoji liberalni usmerjenosti. V jeseni je parlament sprejel ustavo po kateri naj bi Nemčija postala ustavna monarhija, vlada pa odgovorna parlamentu.
Vprašanje nemškega zedinjenja je ostalo nerešeno. Odločilno vprašanje, kakšna naj bo nova nemška država pa do jeseni 1848 ni bilo razjasnjeno.
Večina se je odločila za dedno monarhijo. Številni poslanci so zahtevali enotno velikonemško državo, v kateri bi bili tudi nemško govoreči deli Avstrije, Habsburžani pa bi bili nemški cesarji. Ker bi morala Avstrija žrtvovati svojo enotnost, če bi hotela vstopiti v združeno Nemčijo, je dunajska vlada to rešitev odklonila. To je tem laže storila tudi zato, ker so medtem na Dunaju že zmagali nasprotniki revolucije.
Zaradi odklonilnega stališča Avstrije so frankfurtski poslanci potrdili malonemško rešitev (brez Avstrije), nemško cesarsko krono pa ponudili pruskemu kralju. Toda tudi v Berlinu je medtem mesto zasedla vojska, parlament je bil razpuščen in kraljeva stara oblast obnovljena. Pruski kralj Friderik Viljem IV. je nemško cesarsko krono odklonil, češ da je ne more sprejeti "iz blata", torej razvrednotene zaradi ljudskega izvora.
Avstrija je v odgovor na malonemško rešitev nemškega vprašanja odpoklicala svoje poslance iz Frankfurta. Isto je storil tudi pruski kralj, potem ko je odklonil krono.
Razbiti nemški parlament se je umaknil v Stuttgart, kjer ga je kmalu razgnala vojska.
Habsburška monarhija je bila multinacionalna država, kar je pomenilo, da je združevala veliko število narodov, ki pa niso smeli čutiti pripadnosti le-temu in tudi ne uporabljati svojega jezika, saj je bil uradni jezik nemščina.
Zato se pojavijo različni poizkusi ukrepanja proti takšni politiki:
ILIRIZEM
Že ob začetku nacionalnega prebujenja pri avstrijskih slovanskih narodih, ki so se znašli pred mnogo močnejšim in trdnejšim sovražnikom, je igrala veliko vlogo zavest o številčnosti Slovanov in o potrebi povezave njihovega boja. Zaradi začetne šibkosti in nerazvitosti so mnogi videli edino rešilno pot v združitvi vseh ali začasno vsaj posameznih skupin slovanskih narodov v en narod z enim jezikom. Tako je nastala tudi Kollarjeva teorija o štirih velikih slovanskih narodih: ruskem, poljskem, češkem in ilirskem. Njim v korist naj bi se manjši narodi brez bodočnosti odpovedali svoji individualnosti in lastnemu knjižnemu jeziku.
Ilirizem je izhajal iz ideje, da so vsi Južni Slovani od Beljaka do Skadra in Varne en sam narod z enim knjižnim jezikom.
Ilirizem ali hrvatski narodni preporod se je začel v 30. in 40. letih 19. stoletja. To je bila kulturna in politična akcija, katere nosilci so bili nastajajoča trgovska buržoazija in inteligenca. V svojem minimalnem programu je ilirstvo skušalo zavrniti madžarizacijo in ohraniti nacionalni teritorij Hrvaške v sklopu avstrijske monarhije. Maksimalni program ilirskega gibanja, ki se je zatezalo tudi med Slovence in Srbe, vendar je imelo znatno manjši vpliv kot na Hrvaškem, pa je bila združitve vseh južnih Slovanov v skupni neodvisni državi.
Z zmago reakcije v revoluciji 1848 je bilo poraženo tudi to prvo vse-jugoslovansko gibanje in je ponovno oživelo šele ve šestdesetih letih 19.stoletja.
Avstrija je dotlej obstajala v svoji politični strukturi legitimistično konservativna. Posebej ostro pa so proti temu nastopili meščani in študentje, ki so bili 13. marca 1848 poglavitni udeleženci upora na Dunaju. Revolucija se je končala z Metterinchovim padcem: predstavnik starega režima je moral iti in vlada je obljubila ustavo kot tudi sklic državnega zbora, ki naj bi bil poslej trajna institucija. Vendar se je začel majati ves sestav donavske monarhije, zakaj Madžari so dosegli neodvisnost svojega ministrstva, ki naj bi odgovarjal samo zveznemu zboru, Benečija in Lombardija sta se odtrgali, Čehi so dobili svojo lastno upravo in ljudsko predstavništvo za Češko.
Do nemirov je prišlo tudi v slovenskih in hrvaških deželah. V Zagrebu je ljudska skupščina 25.marca proglasila združitev vseh hrvaških dežel, Hrvaške, Slavonije in Dalmacije, dvor je potrdil graničnega polkovnika Josipa Jelačiča za hrvaškega bana, vendar madžarska revolucionarna vlada Lajoša Košuta ni pristala na samostojnost Hrvaške. V Vojvodini se je cerkveni zbor v maju 1848 proglasil za narodno skupščino, ki je razglasila svobodo srbskega naroda v Vojvodini, česar Madžari prav tako niso priznali. Zato je že čez mesec dni prišlo do spopadov med Srbi in Madžari, kar je slabilo revolucionarne sile v monarhiji. Dunajska vlada je - hoteč doseči mir vsaj v jedru države - objavila ustavo, ki je bila razglašena za pravno veljavno. Ta ustava je bila oktroirana. Tako so postavili ljudstvo pred izvršno dejstvo, proti čemur je to silovito protestiralo. Vlada je zato spet vse umaknila. Sočasno so izbruhnili nemiri v Pragi, kjer se je bil 31.5.1848 sestal vse-slovanski kongres. Ta kongres je naletel na odpor Nemcev in Madžarov zaradi zahteve, naj se Avstrija preuredi v zvezo enakopravnih narodov. Na kongresu pa so kmalu prevladali pristaši gibanja za združitev vseh Slovanov. Ko so v Pragi sestavili osnutek češke ustave ga je cesar odklonil. Tedaj se je dvignilo praško prebivalstvo. Demonstracije so 12. junija prerasle v splošno vstajo. To je vrhovni poveljnik cesarskih čet (knez Windischgraetz) zadušil in obnovil cesarsko oblast na Češkem.
Z umikom oktroirane ustave je revolucija v Avstriji dosegla svoj vrh in kazalo je, da je stari sistem dokončno zlomljen. Kot zadnji preostanek so bili osvobojeni kmetje, s čimer je bil odpravljen fevdalizem.
V tem, ko je avstrijska vlada dotlej kolikor toliko popuščala, pa se je nato uveljavila reakcija, ki je najostreje nastopila proti ljudstvom na V države, posebno proti Madžarom. Vlada je preklicala samostojnost Madžarske. Nasprotni ukrepi Madžarov pod Nossutom so ostali brezuspešni, tako da jim je Dunaj razpustil državni zbor in pokoril deželo z vojnimi zakoni.
Dunaj je sedaj ponovno izkoristil nasprotja med Madžari, Hrvati in Srbi v Vojvodini.
Hrvaškemu banu Jelačiču je omogočil, da je Madžarski napovedal vojno. Z njegovo vojsko je poskušal zlomiti madžarsko revolucijo. Jelačič je septembra s svojo vojsko prekoračil Dravo in postal vrhovni poveljnik na Madžarskem. Ker pa je na Madžarsko poslana vojska se stežka napredovala, je avstrijska vlada nameravala poslati tja še pomožno vojsko, kar pa je demokratično razpoložena množica, ki je soglašala z madžarskimi narodnostnimi in svobodoljubnimi težnjami poskušala preprečiti, tako da je postal Dunaj oktobra 1848 spet prizorišče vstaje.
Dunajski dvor je pobegnil v Olomuc, z njim vred tudi velik del vladnih teles, tako da je oblast nad mestom v glavnem prišla v roke revolucionarjev.
8 dni so se morala bojevati vladne čete proti Dunaju, da so ga mogle spet zavzeti. Okrnjeni državni zbor, ki je bil ljudstvu naklonjen so preselili v Kremsmünster ter ga tako zavarovali pred vplivi revolucionarjev. Tu je sprejel ustavo, ki je veljala za vzhodno kot tudi za zahodno polovico države, kar je pomenilo odpoved osnutku ustave, ki ga je sprejela frankfurtska nacionalna skupščina.
Obenem je vlada pripravljala še en ukrep: bolni in nemočni cesar Ferdinand I. naj bi se odpovedal prestolu v korist nečaka Franca Jožefa, ki ga ne bi vezale obljube starega cesarja.
Ko so marca 1849 razglasili avstrijsko državno ustavo, je Madžarska, ki se je spričo vojnih uspehov čutila močnejšo, nova ustava pa ji je razveljavljala njeno lastno, na Kossuthov predlog odstavila habsburško-lotrinško vladarsko hišo. Madžari so oklicali republiko in imenovali Kossutha za državnega upravitelja. Te zmagoslavne dogodke je kronala še osvojitev Budima. Spričo tega položaja je Avstrija, ki se je po razglasitvi ustave notranje okrepila pokliccala na pomoč Rusijo. Ta je zaradi neposredne nevarnosti, ki bi ji lahko grozila, če bi se Madžari in Poljaki povezali in skupno nastopili proti njej, takoj nastopila s svojo vojsko. Junija 1849 so združeni sovražniki Madžare potolkli. Kossuth je pobegnil. Avstrija je obnovila svoje gospostvo nad Madžarsko s krutimi maščevalnimi ukrepi. Namesto federalizma je bil uveden strog centralizem, ki je 70 let pozneje razmajal to večnacionalno, povečini nemško državo.
Težnje posameznih narodov po preureditvi države so bile zelo enotne in v bistvu bi jih lahko razdelili na 2 vrsti:
1.) t.i. nezgodovinski narodi (Slovenci, Slovaki) so zahtevali narodno avtonomijo za vsako etično in kulturno skupino, kar je bilo težko uresničljivo
2.) narodi, ki so nekdaj že imeli svoje države, pa so se zavzemali za historično pravo (Čehi, Poljaki, Hrvati).
Temu zapletenemu sistemu se je nekako dalo vladati dokler je v posameznih kronovinah imela oblast fevdalna aristokracija. Osrednja oblast je z energičnimi ukrepi in previdno taktiko nevtralizirala vse sredobežne tendence in izigravala različne skupine. Tak je bil stil najdolgotrajnejše vlade v parlamentarnem obdobju monarhije, vladavine 1879-1893. Zatiranje svobode tiska, policijske metode in protisocialistični zakoni so vse to omogočili.
Tudi potem, ko je bila Avstrija izrinjena iz nemške zveze in po združitvi Nemčije so se nekatere struje še zavzemala za združitev z Nemčijo: takšna je bila vse-nemška stranka. Močna krščansko-socialna stranka je bila za dualizem, za ohranitev Avstro-Ogrske, čeprav z velikimi ustavnimi reformami, pa je bila socialna demokracija kot edina vse-državna stranka.
Gospodarsko močna češka buržoazija je z narodnim gibanjem dosegla, da so morali Nemci leta 1880 priznati enakopravnost češkega in nemškega jezika.
1868 pa pride do pogodbe med Hrvaško in Ogrsko po kateri se vse skupne zadeve urejajo v Budimpešti. Notranje hrvaške dežele (sodne, cerkvene in šolske) se urejajo v njihovem saboru, vojska in finance pa imajo sedež v Budimpešti. Tu se zdaj zaradi pogodbe pojavi veliko nezadovoljstvo Hrvatov, saj niso imeli od nje nobenih koristi.
Poraja se močno nezadovoljstvo proti madžarizaciji, ki so jo izvajali celo sami Hrvati - potomci nekdanjih plemičev (Madžarov).
Nosilke tega boja so predvsem delavske in kmečke množice.
Na Hrvaškem je novo politično organizacijo obeležilo delovanje škofa Juraja Strossmayerja, ki je v Zagrebu ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, ki naj bi že na zunaj poudarila tendenco po približevanju s Srbi in Jugoslovani nasploh.
Starčevičeva stranka prava je v glavnem zastopala politiko osamosvojitve Hrvaške tako izpod dunajskega, kakor tudi vpliva Budimpešte.
V Srbiji pa so bile 3 stranke, od katerih je bila najmočnejša radikalna. Bila je za napredek Srbije, vodil pa jo je Nikola Pašič.
20.10.1860 sta izšla cesarjev (Franc Jožef) manifes in diploma o ureditvi notranjih državno-pravnih odnosov monarhije, t.i. oktobrska diploma. Ta je delila zakonodajno oblast med cesarja, deželne zbore in državni zbor, ki naj bi bil kakor dotedanji razširjeni državni svet sestavljen iz predstavnikov dežel. Razen državnega zbora za vso monarhijo je bil predviden tudi ožji državni zbor za vse neogrske dežele. Deželam ogrske krone so vrnili njihove stare deželne ustave, glede drugih dežel pa so objavili 4 deželne statute (med njimi tudi za Štajersko in Koroško). Po njih bi bili deželni zbori sestavljeni iz zastopnikov duhovščine, plemstva in ostalega veleposestništva, trgovsko-obrtnih zbornic ter mest in drugih občin. Volilna pravica v mestih je bila omejena na občinsko zastopstvo, na podeželju pa celo samo na župane in po enega člana občinskega zbora.
Ta diploma je naletela na nasprotovanje centralistov zaradi poudarjene vloge deželnih zborov in deželnih avtonomij. Zadovoljila tudi ni ogrskih dežel. Še preden je bila uveljavljena je moral cesar znova zamenjati ministre. Vodilno vlogo je prevzel Schmerling, ki je zaradi svojega obnašanja po letu 1848 užival sloves ustavnega človeka, imel je zaupanje bogate buržoazije, bil zavzet za centralistično ureditev celotne monarhije z nemško prevlado.
Tako je vlada 26.2.1861 razglasila t.i. februarski patent. Ta je bil sestavljen iz cesarskega manifesta, temeljnega zakona o državnem zastopstvu ter deželnih redov in deželnozborskih volilnih redov za vse dežele poznejše avstrijske polovice monarhije. Čeprav je deželna avtonomija tudi v tem sistemu igrala precejšno vlogo, so vendar sprejeli februarski patent kot povratek k centralistični ureditvi. Za vso monarhijo je bil predviden državni zbor, ki sta ga sestavljali dve zbornici. V gosposko zbornico je imenoval člane cesar, v poslansko zbornico s 343 poslanci pa so jih volili deželni zbori.
Glede avtonomije so dežele razpolagale z deželnim premoženjem, imele pravico do določenih doklad k državnim davkom in do raznih davščin, imele so v okvirih splošne avstrijske zakonodaje nekatere pristojnosti glede občinskih, šolskih, cerkvenih in nekaterih drugih zahtev
Državni zbor se je takoj v začetku cepil na 2 tabora. Centralisti so se kakor vlada zavzemali za večjo moč in pristojnost centralnega parlamenta in centralne oblasti (vse bi bilo vodeno iz Dunaja). Simbol teh je februarski patent.
Federalisti pa so se navduševali za čim večjo avtonomijo dežel. Njihov simbol je bila oktobrska diploma.
Glede narodnega vprašanja se pojavljajo različne ideje:
JUGOSLOVANSKA IDEJA - to je ideja o narodni sorodnosti Slovanov oz. južnih Slovanov. Ideja o enotnosti Jugoslovanov je bolj zaživela sredi 19.st. v kulturniških in političnih krogih v Srbiji in Črni gori, na Hrvaškem (ilirizem), na Slovenskem.
Posebnega pomena za širjenje jugoslovanske ideje je delovanje Strossmayerja, saj je na njegovo pobudo zrasla na Hrvaškem politična orientacija, ki je videla razvoj hrvaškega naroda v sožitju s Srbi. Med Slovenci pa se je jugoslovanska ideja uveljavljala od konca 19.st. pri vseh političnih strankah.
Največkrat je bilo govora o kulturni, pozneje pa tudi politični združitvi južnih Slovanov.
Druga takšna ideja pa je bila:
TRIALIZEM - to pa je politična ideja o združitvi jugoslovanskih dežel Avstro-Ogrske (razen Vojvodine) v tretjo državno enoto znotraj monarhije. Hrvaška stranka prava jo je skupaj z Neodvisno narodno stranko 1894 sprejela kot svoj končni cilj v razreševanju hrvaškega narodnostnega vprašanja na temelju hrvaškega državnega prava. 1898 ga je na skupni konferenci s pravaši na Sušaku sprejela tudi SLS, ki je to hotenje povezovala z domnevnimi načrti o preureditvi monarhije prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki pa so izključevali slovenske dežele.
V avstrijskem cesarstvu, ki od leta 1866 ni bilo več povezano z Nemčijo, so na pritisk narodnega vprašanja, ki ga tu ni bilo mogoče rešiti v obliki narodne države, odgovorili 1867 s poravnavo z Ogrsko. Tako je nastala avstro-ogrska dvojna monarhija s skupno zunanjo, finančno in vojaško politiko ob ločeni ustavi, upravi in zakonodaji. Povezovala jo je oseba cesarja Franca Jožefa I., vojska in birokracija. Avstrijski narodnostni del v zahodni in Madžari v vzhodni polovici države so bili pravno in politično privilegirani prede drugimi narodnostmi: Čehi, Poljaki, Rutenci (Ukrajinci v Avstriji), Slovaki, Hrvati, Slovenci in Italijani - ki so skupaj sestavljali čez polovico prebivalstva monarhije.
ZAHTEVE PO LASTNI DRŽAVI IN OSVOBODILNI BOJ
Prvi srbski upor
V času, ko je v srednji Evropi rasla Napoleonova moč, je prišlo v Srbiji februarja 1804 do upora proti Turkom. Takrat je Srbija obstajala v obliki beograjskega pašaluka in je imela neko omejeno samoupravo. Nato pride do upora janičarjev proti sultanu, saj je hotel po vzoru zahodnih držav modernizirati državo - namesto janičarjev je hotel vpeljati moderno najemniško vojsko. V tem boju proti janičarjem pomaga tudi Srbija, vendar pa je ta sultanov poskus spodletel. Janičarji spet pridejo nazaj v Srbijo in se zelo maščujejo nad prebivalstvom (vzamejo ji samoupravo, prilaščajo si davke )Zato zdaj pride do upora, ki je bil sprva upor srbskih kmetov proti janičarjem, ki so bili nasilno prevzeli oblast v beograjskem pašaluku, kmalu pa je prerasel v vstajo proti turški oblasti. Za vojaškega poveljnika upora je bil izbran Djordje Petrovič, imenovan Karadjordje (Črni Jurij), nekdanji prostovoljec v zadnji avstrijski vojski proti Turčiji. V tem boju so jih podpirali Rusi, tudi zato, da se Avstrijci ne bi razbohotili na Balkanu. Turke pa so podpirali Avstrijci, kakor tudi Napoleon. 1806 so osvojili Beograd, ves pašaluk in še nekatere pokrajine.
Ko pa se je leta 1806 vnela vojna med Rusijo in Turčijo, so Srbi po ruskem prigovarjanju nadaljevali boj. Zaradi Napoleonovega napada je Rusija 28.maja 1812 naglo sklenila mir s Turčijo. Razočaranje na rusko-turškim mirom in nad "povezirjenjem" voditeljev, ki so bili v začetku upora kmetje kakor vsi drug, potem pa so začele nastopati kot nekdanji turški oblasniki in zlorabljati oblast je omogočilo Turkom, da so jeseni 1813 pokorili Srbijo.
Drugi srbski upor
Rusija, zaščitnica Srbov, je bila kot zmagovalka nad Napoleonom na višku svoje moči in Turčija se je bala sporov z njo. Tako je Miloš Obrenovič, ki se je bil uveljavil že v prvem uporu in je postal voditelj drugega, lahko kmalu sklenil s poveljnikom turške vojske usten dogovor. Ta je postal temelj srbske avtonomije, ki jo je znal Obrenovič s spretno politiko še nadalje širiti in v njej utrjevati tudi svojo lastno oblast. Šele v letih 1830 in 1833 je bila avtonomija urejena tudi s slovesnimi sultanovimi listinami (hatišerifi). Iz Srbije, ki je obsegala beograjski pašaluk in nekaj sosednjih pokrajin, so se morali izseliti vsi muslimani. Ti in turške posadke so smeli ostati samo v Beogradu in še petih trdnjavah.Ukinjen je bil fevdalizem, srbski kmet je postal svoboden. Turška oblast nad Srbijo je bila vedno bolj le formalna, turške čete so morale zapustiti deželo 1867, suverenost je dosegla 1878. Na svobodno ozemlje so prihajali Srbi iz drugih pokrajin, v mestih je začelo nastajati srbsko meščanstvo. leta 18344 je štela Srbija 678000 ljudi, 1874 jih je bilo 1554000. Začeli so se boji za notranjo ureditev države, na eni strani zoper kneževo samovoljo, na drugi strani med nastajajočimi političnimi strankami. Na prestolu so se menjavali vladarji dveh dinastij, ki sta jih začela voditelja prve in druge vstaje: Karadjordjeviči (1842-58, 1903-42) in Obrenoviči (1815-42 in 1858-1903).
Grški osvobodilni boj
Leta 1821 so se Grki uprli turškemu gospostvu, ki si je pred stoletji podjarmilo narode na Balkanskem polotoku. Narod brez države, vendar z znamenito preteklostjo, ki je sodila med temeljne prvine zahodne kulture, je zahteval narodno samostojnost prti gospostvu sile tujega rodu. Potem, ko je narodni kongres januarja 1822 razglasil neodvisnost Grčije, je sledil večleten osvobodilni boj, ki se je mogel uspešno končati leta 1829/30, ker se je prej grškim vprašanjem razbila celo enotnost konservativnih sil v Evropi.Metternich se je dosledno držal načela legitimnosti in je podpiral Turke v boju proti vstaj; ruski car Aleksander I. in njegov naslednik Nikolaj I. pa sta podpirala Grke v imenu pravoslavne sorodnosti, iz sovraštva do Turkov in seveda predvsem zaradi ruskih državnih koristi. Skupaj z Anglijo in Francijo, starima tekmicama v vzhodnem Sredozemlju, je Rusija z diplomatsko in vojaško intervencijo rešila grško stvar v trenutku, ko bi bila skoraj že zatrta s turško-egipčansko sil.
Konferenca v Londonu je 1830 priznala suverenost Grčije s poroštvom treh intervencijskih sil, ki so 1832 postavile za prvega kralja nove države bavarskega Wittelbachovca Obna. Poleg tega neposrednega uspeha je grški boj za svobodo dobil navdušen odmev v svetu evropskega duha in v javnem gibanju. Filohelnsko gibanje, ki se je izražalo z nabiranjem 232denarja, sestavljanjem prostovoljnih oddelkov in z raznoterimi leposlovnimi stvaritvami, je zajela vse narode in vse stanove. Bavarski kralj Ludvik I. in pruski prestolonaslednik sta se navduševala za grško stvar prav tako ko Chateaubriand in lord Byron, ki je pohitel upornikom na pomoč in umrl 1824 pri obleganju Misolongija. Pomenljivo za prihodnost je bilo, da narodna ideja ti ni bila povezana z liberalnim meščanstvom, ki ga v Grčiji tako rekoč ni bilo, temveč se je mogla povezati s silami, ki so bile različnega politično-družbenega izvora in duhovno-svetovnonazorske usmerjenosti.
| Avtor: Mitja Iskrič |
|
|
