PRI PREDMETU OBČA ZGODOVINA PO LETU 1918
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
Janez Oblak
4. letnik. zgo.-geo.
Maribor, junij 1999
1.UVOD
Namen moje seminarske naloge je osvetliti dogodke, ki so pripeljali do hladne vojne. Narejena je na osnovi literature enega izmed pomembnejših zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tematiko hladne vojne. Seveda J. L. Gaddis vidi problematiko drugače kot marsikateri drugi zgodovinar, a vendar menim, da so njegova razmišljanja dovolj objektivna, da lahko na njegovi osnovi izdelam to nalogo.Na temo korenine hladne vojne je bilo napisanih veliko knjig in je potekalo veliko razprav, tako da je bilo zame še najtežje strniti vse te ugotovitve. Menim namreč, da bi lahko o vsakem vzroku ali tematiki napisal vsaj en seminar. Da bi se temu izognil, sem skušal odgovoriti na naslednja vprašanja: kaj je hladna vojna, kdaj se je začela, zakaj se je začela, kdo jo je začel in komu je koristila? Upam, da bodo odgovori na ta osnovna vprašanja v okvirju seminarja zadostovali za razumevanje problematike hladne vojne, ki je zaznamovala petdeset let človeške zgodovine.
2. KORENINE HLADNE VOJNE
Definicije o hladni vojni se v različnih enciklopedijah razlikujejo bolj v odtenkih, kot v barvi. Nalašč sem izbral definicijo, ki se je uveljavila v SFRJ, ker je bila ta takoj po drugi svetovni vojni, tako kot druge Evropske države najbliže "bojišču hladne vojne" in je petdeset let igrala prav na to karto."Hladna vojna je oblika neoboroženega spopada med dvema blokoma. Po drugi svetovni vojni sta bila to zahodni (Združene Države Amerike) in vzhodni (Sovjetska Zveza). V obdobju, ki ni ne obdobje miru, ne spopadov sta obe velesili vršili pritisk ena na drugo tako kot na vse ostale države sveta s propagandno-ideološkimi, ekonomskimi, kulturnimi in znanstveno tehničnimi sredstvi."1 V takšni ali drugačni obliki jo poznamo že iz prejšnjih stoletij, neslutene razsežnosti pa je dobila v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Tako kot obstajajo različne definicije o hladni vojni, tako različni avtorji oziroma zgodovinske šole časovno različno ocenjujejo njen začetek. Vsekakor je vzroke za njen začetek potrebno iskati pred drugo in prvo svetovno vojno.
"Oba imperija sta si pravzaprav v nekaterih pogledih bila podobna. V devetnajstem stoletju sta širila svoje meje; ZDA na zahod, Rusija na vzhod. Za to obdobje je bilo tudi značilno, da sta imeli dobre medsebojne stike. Kot primer J. L. Gaddis navaja, da so imele ZDA v devetnajstem stoletju več sporov z Veliko Britanijo, kot z Rusijo. Vzrok temu je predvsem večja prostorska oddaljenost, kulturna raznolikost,... Obe državi sta pravzaprav delovali in živeli druga mimo druge."2
"Prve resnejše stike na diplomatskem področju je zaznati šele v obdobju prve svetovne vojne, ko sta kljub različnim datumom vstopa in izstopa iz te le imeli skupni cilj - premagati sile osi. Do razdora med državama je prišlo, ko je v Rusiji prišlo do zamenjave političnega sistema in oblasti z oktobrsko revolucijo leta 1917. Revolucionarji so takrat predstavili svetu sistem, ki bo zamenjal, nadgradil in v končni fazi odstranil kapitalistični model družbe, katerega imperialistične težnje so bile krive za morijo v prvi svetovni vojni."3
Strah ZDA, ki so bile pojem kapitalističe velesile je bil torej utemeljen. Kljub temu pa so te po prvi svetovni vojni zapustile Evropski politični prostor in vodile t.i. "izolacijsko politiko". Poizkusi ZDA (Willsonove točke), da na svetu v prihodnosti ne bi prihajalo do spopadov tako velikega obsega so ostali na papirju. Pravega interesa za velike zunanje politične podvige ni bilo, saj tudi sovražnik ni obstajal. Oslabljena Evropa ter vase zaprta iz revolucije v tiranijo prehajajoča SZ nista skrbeli ZDA. Kljub temu, se je po tihem in v ozkih krogih že pričelo govoriti o "spopadu" med sistemom svetovne revolucije in društvom narodov. Oba sistema sta bila pravzaprav neke vrste mehanizma, ki bi preprečila nadaljnje spopade. Na žalost jih nista.
V drugi svetovni vojni sta državi združili svoje moči v boju zoper nacizem in fašizem. Ker je bila rasistična teorija obema bolj nevarna, kot njune razlike, sta navidezno opustili svoje principe. Veliki trije so skušali dosegati kompromis, ki ne bi razbil zavezništva, preden ne bi bil dosežen cilj, ki je bil poraz Nemčije. V medijih ZDA in SZ so torej kapitaliste oziroma komuniste prikazovali najprej kot zaveznike, nikakor ne kot bodoče nasprotnike. Zanimivo je to, da so bila tudi poročila ameriških politikov, ki so bivali ali obiskovali SZ nerealno pozitivistično usmerjena. Da je bila oziroma, je morala biti podoba časnikov v ZDA takšna je razumljivo (zaradi javne podpore-volivcev), v primeru pa, da so ameriški odposlanci v Moskvi skoraj do konca vojne tako razmišljali je to skoraj neverjetno.
"Med drugo svetovno vojno je bilo čutiti paranoičen strah med zavezniki še posebej pri Stalinu. Ta se je bal, da bodo "kapitalisti" podpisali medsebojno premirje in pokončali komuniste. Neutemeljen strah izhaja iz Stalinove osebnosti, kot tudi iz napačnih predstav o zahodnem svetu, ki ga nikdar ni videl, saj je potoval le kadar so zasedali veliki trije. Res pa je, da so evropski diplomati pred in med vojno naredili marsikatere poteze, ki so Stalinovo nezaupljivost do "kapitalistov" le še povečevale (München, Italija,...). Strah ZDA, da bo prišlo do podpisa premirja med SZ in Nemčijo, bi lahko utemeljili z večimi dejanji, ki jih je Stalin izvedel.1. Pred drugo svetovno vojno je dovolil, da so na teritoriju SZ izdelovali orožje za nemško vojsko ter dovolili šolanje nemških vojakov. 2. Ruska vojska se je v prvi svetovni vojni že predala Nemškim silam. 3. Nepredvidljiv avtokrat bi lahko počakal, da se "kapitalisti" pobijejo med seboj, ter nato ukrepal."4
Kdaj je prišlo do spremembe v politiki ZDA do SZ in kdo je bil ta, ki je to sprožil je za ta seminar preobsežno vprašanje. Dejstvo pa je, da ZDA proti koncu vojne niso bile več pripravljene tolerirati dejanj diktatorja. O samih zgodovinskih dogodkih smo spregovorili že na predavanjih tako, da ne bi tem problemom odmeril preveč prostora. Smatram, da so bile te politične odločitve posledica nekega cilja. Ti pa so se pri velesilah razlikovali.
Cilj velesil (po drugi svetovni vojni ZDA in SZ) je bil izoblikovati nov svet na tak način, da ne bi več prihajalo do oboroženih spopadov. Tako različni državi pa seveda nista mogli izbrati enakih ali vsaj kompatibilnih metod, za dosego tega cilja. Različne vizije o svetovni ureditvi po vojni, so torej privedle do hladne vojne. Na kakšen način sta si velesili prizadevali za svetovno varnost govori tabela št. 1.
| ZDA | SZ |
|---|---|
| 1. Samoodločba narodov (Demokratična Evropa) |
1. Varnost (SZ naklonjene vlade vzhodne Evrope) |
| 2. Reforma svetovnega bančnega sistema (gospodarska kriza --> Hitler |
2. Svetovna revolucija (kapitalistična nasprotja so kriva za vojne |
Obe državi sta želeli popraviti in spremeniti to, kar sta zamudili po prvi svetovni vojni. Dejanja ene strani so privedla do protiukrepov druge in ta so se stopnjevala do umiritve odnosov.
Postavlja pa se vprašanje, kdo je kriv za hladno vojno in ali bi jo bilo mogoče preprečiti? Odgovore je potrebno iskati v politični ureditvi obeh držav. Pri tem pa seveda jasno poudariti razliko med demokracijo in totalitarizmom.5
Politiki v ZDA so odvisni od javnega mnenja, ki lahko določeno politiko podpira, ali pa ne. V koliki meri je mogoče z njim manipulirati je drugo vprašanje, dejstvo pa je, da so Američani vedno bili proti vojaškim intervencijam, ki bi nesmiselno ogrožale življenja njihovih sinov. Vsak vojaški načrt ali ukrep (izkrcanje v Normandiji,...) je moral biti izveden ob pravem trenutku, tako, da bi bilo število žrtev kar se da nizko. ZDA so se tudi zavedale, da pred hitro napredujočo Rdečo armado prav zato ne morejo "rešiti" vzhodne Evrope. V končni fazi je obveljalo Stalinovo pravilo, da "kdor osvobodi državo, določi tudi njen politični sistem."6 ZDA so tako bile prisiljene popuščati, vendar se ponovno postavlja vprašanje, zakaj so se Sovjetom zoperstavili šele, ko so ti želeli podvreči svojemu interesu tudi Italijo in Grčijo.
Pred drugo svetovno vojno so bile nesporno ZDA gospodarsko močnejše kot SZ. To potrjujejo tudi ogromne vsote denarja in strojev, ki so jih transportirali v SZ kot nepovraten material. Glede na premoč, ki so jo imeli, bi lahko torej trdil, da ZDA niso znale izkoristiti prednosti, ki so jo imele. Stalin pa si je dobrodušnost ZDA razlagal kot "nujen ukrep protislovnega kapitalizma, ki bo v kratkem propadel, če ne bo imel kam izvažati."7 Stalin je kljub nasprotujočim mnenjem strokovnjakov namreč še vedno verjel v marksistične teorije, ki so imele to napako, da so bile izdelane v prejšnjem stoletju. On jih je smatral za absolutne, ni pa razumel, da so se "kapitalisti" od takrat tudi še kaj naučili.
K širitvi moči SZ in njenim mejam na zahod je delno pripomogel tudi F. D. Roosevelt, ki se je držal načela, da bodo najprej dokončali spopade, potem pa sedli za mizo in se pogovarjali. On ni želel mešati politike v vojaške operacije, kar pa ne moremo reči za Stalina, ki je vojno vodil kot političen obračun. F. D. Roosevelt je dejal: "Sanjam sanje, sem pa tudi zelo praktična oseba."8 Obseden je bil z napakami, storjenimi v preteklosti, ki jih je skušal popraviti. Pri tem se ni zavedal, da cilj ohranitve velike alianse ni mogoč, tako kot ni mogoče sožitje med kapitalizmom in komunizmom. To potrjuje citat Molotova (Sovjetskega zunanjega ministra) "Prva svetovna vojna je rešila eno državo kapitalizma, druga je naredila močno socialistično velesilo, tretja pa bo za vselej pokončala kapitalizem."9 F. D. Roosevelt se je na smrtni postelji zavedal napak in je močno dvomil v "velikega brata" in njegovo sposobnost prilagajati se.
Z novo izvoljenim predsednikom Harryjem Trumanom pa je v Washingtonu zavel nov veter. Veliko zgodovinarjev pa ocenjuje, da je bila kaplja čez rob, ki je spremenila politiko ZDA do SZ Kenannov telegram poslan iz Moskve v katerem med drugim takole razkriva Sovjetsko politiko: "Niti popolna razorožitev, predaja pomorskih in zračnih sil Rusiji in komunistična oblast v ZDA ne bi mogli izničiti Stalinovega nezaupanja. Ta bi še v tem slutil past."10
Postopoma je tako tudi dnevna politika ZDA postajala vedno bolj kritična do sovjetskih ukrepov, vendar še vedno polna napak. Kako je namreč mogoče, da država, ki ima ob koncu vojne edina najmočnejše orožje (atomsko bombo), te premoči ni uspela vnovčiti. Kljub temu, da vemo, da si nobena izmed držav ni mogla privoščiti ponovnega konflikta. Že sama misel, da bi sovjetskim znanstvenikom uspelo izdelati atomsko bombo pred ameriškimi je grozna. Kakšne posledice bi imelo takšno ravnotežje sil za svet?
Verjetno se prav tu pokaže razlika med imperijema. Nikakor ju namreč v vseh stvareh ne moremo enačiti. Že zato ne, ker se je Evropa bala prihoda rdeče armade, medtem, ko so z večjim veseljem sprejemali ameriške vojake. Razlika med totalitarizmom in demokracijo se je očitno kazala tudi na lokalno-konkretnem nivoju z različnimi ukrepi in odločbami. Hladna vojna je zelo kompleksno obdobje, v katerem je težko določiti krivca zanjo.
Žarišča hladne vojne so se v petdesetih letih začela pojavljati po vsem svetu. Skupna značilnost jim je bilo reševanje sporov z orožjem. Prav ironično pa je to, da sta to velesili počeli daleč proč od nerešenih vprašanj vzhodne Evrope in razdeljene Nemčije, ki ju zgodovinarji smatrajo, kot ključna vzroka za hladno vojno.
Mnogi danes trdijo, da so bile te krize smešne in povsem marginalne zadeve, vendar je potrebno na te krize gledati z očmi preteklosti. Dejstvo je, da je strah vodil obe velesili, ki sta velikokrat sprejemali pomembne, a napačne odločitve. Strah se je še najbolj kazal v iskanju političnih čarovnic, teh pa je bilo na vzhodu neprimerno več kot na zahodu.
Obsedeni z vrednotenjem kljub temu želimo poznati krivca za hladno vojno. Krivec je po J. L. Gaddisovem mnenju ta, ki je imel največ možnosti, da bi jo preprečil. Komu je torej politična oblast nudila več manevrskega prostora? Kje bi se lahko stvari čez noč spremenile? V demokratični državi ne! Stalin je bil torej tisti, ki je s svojo paranojo poglabljal prepad med dvema različnima svetovoma. Zakaj pa je ta njegova politika privedla do hladne vojne? "Človek, ki vodi notranjo politiko države kot jo je on, nikakor ne more voditi zunanje drugače."11 S svojimi ukrepi je dosegal ravno to, česar se je najbolj bal. Z "okupacijo" vzhodne Evrope-prisotnost ameriških sil v zahodni Evropi; z utrjevanjem socializma-dvig standarda na zahodu in močnejšo gospodarsko povezavo zahodne Evrope; z vsiljevanjem idej-sovraštvo do komunizma in željo po svobodi.
V sklepni oceni političnih dejanj ZDA v obdobju hladne vojne se pridružujem mnenju Warrena I. Cohena. Ta je dejal: "Kljub mnogim napakam, ki so jih zagrešile ZDA lahko brez dvoma trdim, da je bil tak svet kljub vsej svoji bedi lepši, kot bi bil brez Ameriškega upora viziji Josifa Stalina."12
Kljub temu, da je hladna vojna s propadom Sovjetskega imperija uradno končana, ne verjamem, da je o njej že mogoče objektivno pisati. Večina tistih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem človeške zgodovine, namreč sodi pod okrilje zmagovalcev. Zanimivo pa je tudi to, da se sovjetskim zgodovinarjem ne mudi razkrivati najtemnejših plati politike v Kremlju. Marsikaj tako ostaja še nedorečenega. Vsekakor pa je napočil čas, da Evropski prostor, ki je bil petdeset let igrača v rokah supervelesil s pravo mero distance in kritičnosti pravilneje oceni dogodke ter razjasni kdaj, zakaj in kaj se je dogajalo na tleh starega kontinenta.
Razumljivo je, da obdobja po koncu hladne vojen ne smemo razlagati z istimi principi kot hladno vojno, vseeno pa se bojim, da so se Združene Države Amerike v obdobju hladne vojne, ki je trajalo petdeset let od Sovjetske Zveze preveč naučile, tako, da se bo zahodni imperij v pravi luči pokazal šele sedaj, ko nima več nasprotnega pola.
3. ZAKLJUČEK
Posebnega zaključka seminarske naloge nisem nameraval napisati, ker menim, da je že celotna naloga neke vrste zaključek. Je splošni povzetek tega, kar sem prebral in nato napisal. Ker je bila celotna naloga naravnana v splošno pisanje, sem nehote citiral le iz najnovejše knjige J. L. Gaddisa (We Now Know). Predvideval sem, da je avtor v tej še bolj dodelal obravnavana dejstva, saj jih je vsekakor uspešneje vklapljal v celotno sliko. The Origins of the Cold War je bila pravzaprav še bolj zanimiva knjiga za branje (predvsem zaradi številnih citatov), zaradi prepodrobne obravnave dogodkov pa žal za takšno obliko seminarja iz vidika citiranja preobsežna. Zaradi omejitve, tako nisem mogel podrobneje obravnavati recimo vojne in povojne ekonomske pomoči, odnosa do te, OZN... čeprav so bila to zelo pomembna vprašanje za obe strani. Iz vsebinskega vidika naloge je ostalo tako še kar nekaj nedorečenega, upam pa, da je naloga zadovoljila osnovne kriterije. Idealno bi bilo, če bi v sklopu hladne vojne obravnaval tudi srečanja velikih treh ter ostale visoke politične sestanke, ki so vplivali na pomembne odločitve.
4. LITERATURA
1. John Lewis Gaddis, The United States and the Origins of the Cold War 1941-1947, Columbia University Press, New York, 1972.
2. John Lewis Gaddis, We Now Know - Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997.
3. Zgodovina v slikah (16. in 17. knjiga), Državna Založba Slovenije, Ljubljana, 1981.
4. A. J. P. Taylor From the Boer War to the Cold War; Essays on Twentieth-Century Europe, Penguin Books, London, 1996.
5. Opča Enciklopedija (3. knjiga), Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1977.
Opombe
1. Opča enciklopedija, Jugoslavenski leksikografskog zavod, knjiga 3, Zagreb, 1977, str. 442.2. J. L. Gaddis, We Now Know-Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997 str. 3.
3. J. L. Gaddis, We Now Know-Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997., str. 5.
4. Prav tam, str. 11.
5. J. L. Gaddis, The Origins of the Cold War 1941-1947, Columbia University Press, New York, 1972., str. 354-56.
6. J. L: Gaddis, We Now Know-Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997, str. 14.
7. J. L. Gaddis, The Origins of the Cold War 1941-1947, Columbia University Press, New York, 1972., str. 189.
8. Prav tam, str. 27.
9. J. L: Gaddis, We Now Know-Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997, str. 14.
10. J. L: Gaddis, We Now Know-Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997, str. 21.
11. Prav tam, str. 23.
12. Prav tam, str. 281.
| Avtor: Janez Oblak |
|
|
