PRI PREDMETU OBČA ZGODOVINA PO LETU 1918
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
Janez Oblak
4. letnik. zgo.-geo.
Maribor, junij 1999
UVOD
Pri predmetu obča zgodovina po letu 1918 sem izdelal dve seminarski nalogi z naslovom nacistična propaganda in korenine hladne vojne. Pri izdelavi teh sem uporabljal predvsem tujo literaturo. V seminarskih nalogah sem skušal na kratko in jedrnato zapisati ali vsaj orisati zgodovinski problem tako, da za razpravljanje o literaturi razen ob predstavitvi ni ostalo veliko časa in prostora. Namen te naloge pa je prav to. Skušal bom na kratko oceniti knjige, ki sem jih prebral. Edini problem pri ocenjevanju je ta, da so to pravzaprav moje prve "resnejše" knjige, ki sem jih prebral in tako ne morem podati najbolj objektivne slike. Ob osnovnih podatkih o knjigah nameravam torej napisati le moje mnenje. Da bi bilo ocenjevanje lažje in objektivnejše sem ocenil po dve knjigi dveh avtorjev. Prvi je Alan John Percivale Taylor, drugi pa John Lewis Gaddis.
A. J. P. TAYLOR
2. The Origins of the Second World War, Penguin Books, London, 1991
Alan John Taylor se je rodil leta 1906 v Lancashiru. Obiskoval je Bootham School v Yorku. S pridobljeno štipendijo je nadaljeval svojo pot kot študent zgodovine na Oriel College v Oxfordu, kjer je tudi diplomiral. Na Manchaster University je od leta 1930-38 predaval moderno zgodovino. Od 1938 do 1976 je predaval na Magdalen Colleg, Oxford. Univerze Bristol, Warwick in Manchester so mu kasneje dodelile še častne doktorate.
Napisal je veliko knjig, ki so vse postale prave uspešnice. Med njimi: The Cours of German History; The Last of old Europe; How Wars Begin; How Wars End; The Trouble Makers; Beaverbrook; Essays in English History; Europe: Grandeur and Decline; ter svojo avtobiografijo A Personal History. Veliko njegovih del tiskajo nove založbe, kot so Penguin Books šele sedaj: The Man and the Statesman; The Origins of the Second World War; The First World War; The Second World War: An Illustrated history; The Habsburg Monarchy 1809-1918; The War Lords; eseji o Evropski zgodovini z naslovom: From Napoleon to the Second International ter From the Boer War to the Cold War,... Bil je zaposlen tudi kot voditelj televizijskih oddaj, pravzaprav okroglih miz, kjer je najraje predstavljal obe plati medalje.
Ob njegovi smrti leta 1990 so številni časniki, zgodovinarji,... skušali v enem stavku strniti njegovo delo in pomen tega. A. J. P. Taylor je "verjetno najbolj kontroverzen, vsekakor pa najbolj znan zgodovinar angleško govorečega dela sveta."
Avtor se v obeh knjigah ukvarja s problematiko politične zgodovine in odločitvami, ki so vplivale na potek dogodkov v začetku dvajsetega stoletja v Evropi. Bistvena razlika obeh del je pravzaprav v tem, da je prva knjiga skupek esejev, ki so nastajali od leta 1944 do 1990. Druga knjiga je nastala veliko prej in sicer že leta 1961 in je pisana kot celota. Ta razlika se najlepše vidi že v prvem delu kazala.
| 1. From the Boer War to the Cold War(450 str.) | 2. The Origins of the Second World War (340 str.) |
| The Rise and Fall of "Pure" Diplomatic History(1-8 str.) | Forgotten Problem (29-40 str.) |
| The Traditions of British Foreign Policy (8-14 str.) | The Legacy of the first World War (41-65 str.) |
| War and Peace (14-25 str.) | The Post-War Decade (66-88 str.) |
| Moving with the Times (25-28 str.) | The end of Versailles (89-117 str.) |
| Economic Imperialism (28-33 str.)... | The Abyssinian Affair and the End of Locarno(118-34).. |
S tem prikazom sem skušal nakazati to, kar menim, da je največja pomanjkljivost prve in največja prednost druge knjige. V prvi knjigi skuša Taylor na nekaj straneh strnjeno prikazati in deloma tudi rešiti nek problem. Rešiti v smislu revizonizma. Medtem si v drugi knjigi vzame več prostora in časa, da bralcu jasneje prikaže situacijo. Kako bi si drugače lahko razložil to, da me prva knjiga in v njej navedeni argumenti, niso prepričali tako kot druga. Vsekakor zato ni kriv jezik, ki je v obeh zelo jasen a kvaliteten in kaže veličino avtorja.
Kot pomanjkljivost bi omenil to, da A. J. P. Taylor v obeh knjigah pravzaprav skoraj ne citira virov. Mogoče zato, ker so vsebine teh tako ali tako vsem zgodovinarjem, ki se ukvarjajo s to problematiko jasne. Ne vem zakaj, vem pa, da me je takšno pisanje bolj spominjalo na razmišljanja kakšnega novinarja, kot resno zgodovinsko delo, čeprav to je. Mogoče pa je ravno zaradi svoje ostrine in neusmiljenega iskanja resnice, postavljanja vprašanj in hipotez avtor postal tako slaven. Michael Foot navaja "Najbolj bran, skeptičen in originalen zgodovinar za moderno zgodovino."
Vem, da nisem strokovno dovolj podkovan, da bi lahko sodil o vsebini, ali je korektna ali ni, a moram vseeno opozoriti na splošne pomanjkljivosti, ki sem jih zaznal. Te so značilne predvsem za obdobje hladne vojne. To lahko rečem tudi zato, ker sem prebiral dela J. L. Gaddisa. Gaddis je namreč večja avtoriteta na področju hladne vojne in vidi stvari zelo drugače. Sprva sem bil vesel, ker sem mislil, da bo angleški zgodovinar bolj objektiven, nato pa sem opazil, da določenih okoliščin sploh ne upošteva ali pa si jih napak razlaga. Za podrobnejšo analizo bi potreboval preveč časa in prostora, ki ga v tej oceni nimam, menim pa, da Taylorju veliko bolj leži obdobje prvih desetletij dvajsetega stoletja, kot obdobje hladne vojne. Glede na to, da so eseji o hladni vojni nastajali skoraj sočasno z dogodki, bi pomanjkljivost "raziskav" ali razmišljanj prisodil pomanjkanju virov iz katerih bi lahko avtor kolikor se da objektivno ocenil dogodke.
Menim, da je oblika knjige From the Boer War to the Cold War v osnovi zgrešena, ali vsaj neprimerljiva z ostalimi zgodovinskimi knjigami. V primeru, ako so želeli založniki predstaviti avtorja in njegov stil pisanja, ter razmišljanja, je knjiga zelo dobrodošla. V primeru, da bi želeli avtorja proučevati, bi lahko recimo prav iz esejev, ki so nastajali v različnih obdobjih (časovno gledano) spoznavali rast in razvoj A. J. P. Taylorja kot zgodovinarja in pisatelja. Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je knjiga prišla na police le zato, ker je Taylor avtoriteta in ker ti eseji še niso bili objavljeni. Prav zanimivo je to, kako lahko pristop pokvari še tako dobrega avtorja. Mogoče pa knjigi kljub časovnemu redosledu manjka rdeča nit, ki jo najdemo v drugi knjigi.
Knjiga The Origins of the Second World War je pravo nasprotje prvo ocenjene knjige istega avtorja. Identična je le ostrina in jezik avtorja. Medtem je podajanje dejstev zavito v zanimive zgodbe in skeptičnost, ki odlikujejo avtorja. Pridružil bi se mnenju Roberta Skidelskyja, ki je v kritiki knjige napisal to: "Korenine so Taylorjevo najperfektnejše umetniško delo, čudež proporcije, jezika in vsebine." A. J. P. Taylor v knjigi zaradi svoje "zgodovinske radovednosti" ruši mite o dobrih zaveznikih in slabih nacistih ter postavlja vprašanja na katera so bili odgovori že zdavnaj dani, a pod vplivom takratnega časa. Avtor očitno ni obremenjen s preteklostjo, saj brez strahu išče resnico, ne glede na to, kaj bo našel.
Pomembno je omeniti tudi to, da je ta knjiga izšla prvič že leta 1961 in se od takrat naprej prah, ki ga je dvignila še ni spustil na tla. Mogoče je sedaj, ko prehaja Evropa po obdobju hladne vojne v novo obdobje in novo tisočletje čas, da se problemi ponovno, tokrat jasneje nakažejo in ocenijo. A. J. P. Taylor je eden tistih, ki je to počel takrat, ko so drugi zgodovinarji počeli marsikaj drugega, kot iskali resnice o drugi svetovni vojni. Po tem, kar sem uspel razbrati, lahko njegove knjige, tako kot njegov stil, ki je iskanje resnice le priporočam.
JOHN LEWIS GADDIS
2. We Now Know, Rethinking Cold War History, Oxford University Press, New York, 1997.
O J. L. Gaddisu v obeh knjigah ni bilo kratke biografije, tako njegove življenjske poti žal ne morem predstaviti. John Lewis Gaddis je Robert Lovet profesor zgodovine na Yale University. Preden je pričel poučevati na Yalu je predaval zgodovino na Ohio University, kjer je ustanovil tudi inštitut za moderno zgodovino.
Ocenjevanje knjig sem skušal izvesti kot neke vrste primerjavo med tema knjigama, ki sta izšli v več kot dvajsetletnem zamiku in obravnavata pravzaprav isto tematiko. J. L. Gaddis je nesporno ena največjih avtoritet na področju proučevanja hladne vojne in političnih odnosov v Združenih Državah Amerike. Plod dobrega poznavanja notranje političnih in mednarodnih odnosov je bila prva knjiga, ki govori o koreninah hladne vojne. Ker je knjiga izšla že leta 1972 (pomeni, da je nastajala približno deset ali več let prej), se avtor dobro zaveda, kako omejen je bil v dostopnosti z viri (manjkajo predvsem ti iz Kremlja). Drug problem je zgodovinska distanca, ki je po mojem mnenju še zelo prekratka in raziskovalcem zaradi takšnih ali drugačnih vplivov zamegljuje pogled.
Druga knjiga je nastala 1997 leta po padcu rdeče zavese v obdobju, ko se je hladna vojna končala, vsaj formalno. Avtor omenja, da je začutil potrebo, da bi ponovno ocenil dogodke, ko je leta 1992 na predavanju na Oxfordski univerzi na dan privlekel svoje stare izpiske, ki se jih je skorajda sramoval, ko se je pa toliko novega zgodilo in odkrilo od časa, ko je on pisal prvo knjigo.
Prav to, da J. L. Gaddis napisal dve knjigi na isto temo v razdobju treh desetletij, je pri meni vzbudilo zanimanje za analizo in oceno knjig.
Knjigi sem bral v časovnem zaporedju, tako kot sta bili zapisani. Avtor me je navdušil predvsem z jasno besedo in enkratno sposobnostjo povezovanja oziroma pisanja zgodb. Zgodovinski dogodki se namreč v obeh knjigah brez preskokov enostavno prelivajo, pri tem pa ostaja jasna rdeča nit. Da je ta še bolj razumljiva je J. L. Gaddis pred vsakim poglavjem na nekaj straneh zapisal osnovno problematiko in nakazal kako bo razvijal zgodbo. Vsako poglavje je potem razdeljeno na več podpoglavij, vsem pa sledi še povzetek, tako da ima vsako poglavje pravzaprav svoj uvod in zaključek. Tej zasnovi je avtor v knjigi We Now Know dodal v začetku vsakega poglavja še citate dveh pomembnejših politikov (predstavnikov obeh blokov) in tako naredil branje še zanimivejše. Pohvalil bi tudi avtorjevo sposobnost zaznavanja prave mere, na katero pozabi le v določenih trenutkih in tako zaide v zame prekomplicirano navajanje političnih dogodkov in ozadij. Obe knjigi sta oblikovno na visokem nivoju in imata približno 400 strani.
Ponovno bom navedel del kazala, da bi lahko nakazal razliko v zasnovi obeh knjig.
| 1. The United States and the Origins of the Cold War 1941-1947 | 2. We Now Know, Rethinking Cold War History |
| The American Vision of the Postwar World (1-31 str.) | Dividing the World (1-25 str.) |
| The Soviet Union and World Revolution (32-62 str.) | Cold War Empires: Europe (26-53 str.) |
| Cooperating for Victory (63-94 str.) | Cold War Empires: Asia (54- 84 str.) |
| Repression versus Rehabilitation (95-132 str.) | Nuclear Weapons and the Early Cold War (85-112str.) |
| Security versus Self-Determination (133-173 str.)... | The German Question (113-151 str.)... |
Že bežen pogled da videti, da sta knjigi pravzaprav različno zasnovani. V prvi je avtor največ pozornosti namenil prav vzrokom, ki so privedli do hladne vojne, medtem, ko je težišče druge knjige hladna vojna sama in so koreninam te namenjena le prva tri poglavja.
Obe knjigi bi pohvalil, saj avtor zelo spretno vodi bralca, ki knjigo prebira. Največja vrlina prve knjig je prav v natančnosti oziroma podrobnosti, saj J. L. Gaddis uporablja veliko citatov posameznih pomembnejših mož predvsem ameriške politike (ker so bili ti bolj dosegljivi kot ruski). Da je knjiga zelo podrobno napisana lahko razberemo že iz dejstva, da imata obe približno isto število strani, a v prvi avtor obravnava obdobje šestih let, medtem, ko v drugi konča zgodbo z Kubansko krizo. Vrlina druge knjige je večje izpostavljanje bistva in neke vrste preglednost. Opaziti je, da se je avtor v treh desetletjih še bolj dokopal do bistvenih problemov, ki jih skuša razložiti, ali vsaj pogledati v ozadje teh. V drugi knjigi je tudi nekaj manj citatov, tako da dobi bralec občutek, da je manj konkretnih dokazov kot v prvi. Vzrok temu je verjetno v tem, da bi bila knjiga, v kateri bi avtor skušal navesti vse vire, ki jih je našel in nova spoznanja enostavno preobsežna.
Največji primanjkljaj pa je še vedno čutiti v pomanjkanju virov, ki bi dajali podobo o političnem življenju znotraj Kremlja, ki je bilo petdeset let skrito očem javnosti in zgodovinarjem. Teh je premalo, tisti, ki pa jih avtor navaja so bili objavljeni v raziskavah drugih avtorjev, ki so obravnavali specifično tematiko. Nekaj jih je tudi iz Pekinga, a premalo, da bi lahko govorili novem pogledu na hladno vojno. Avtor se tega primanjkljaja zaveda in to tudi omenja v predgovoru ter poziva vse raziskovalce, naj storijo, kot je rekel, naj torej raziskujejo po virih iz prve roke ne kot je storil on.
Kljub temu, da je J. L. Gaddis mojster svoje obrti pa moram dodati kritično mnenje. Sam menim, da je kar se da objektivna slika o hladni vojni nemogoča dokler oba "imperija" ne bosta propadla. Kljub temu, da je hladna vojna končana in arhivi deloma odprti bo potrebno še veliko let in truda s strani zgodovinarjev, da bodo šele nato ponovno premislili dogodke iz hladne vojne. Glede na podnaslov druge knjige "Rethinking" sem namreč pričakoval, da bo J. L. Gaddis bolj enakovredno prikazal oba imperija. Žal pa je beseda imperij skoraj edina novost, ki jo navaja. Menim, da bi bilo primerneje, če bi v naslovu uporabil besedo "Rewriting", kot "Rethinking". Mogoče sem le preveč pričakoval, saj je težko napisati boljšo knjigo, kot je bila ta, ki je izšla leta 1972.
Pomanjkljivosti, ki sem jih navedel so bolj problem zgodovinopisja moderne dobe, kot pa slabe točke avtorjevega pisanja. Obe knjigi se vsekakor dopolnjujeta in razjasnjujeta marsikatero potezo politikov, ki se nam je do nedavnega še zdela nejasna. Obe knjigi sta pravzaprav veliki mojstrovini, če pomislim, da ju je ob pomoči, pa vendarle eden sam avtor uspel napisati. Knjigi Johna Lewisa Gaddisa priporočam vsem študentom zgodovine.
| Avtor: Janez Oblak |
|
|
