Datoteka: Propaganda v tretjem rajhu
 

Propaganda v tretjem rajhu

SEMINARSKO DELO
PRI PREDMETU OBČA ZGODOVINA PO LETU 1918

UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO

Janez Oblak
4. letnik. zgo.-geo.

Maribor, junij 1999


UVOD

    Politična propaganda je verjetno stara toliko kot razredna družba, le da je svojo pomembno vlogo dobila šele z nastankom množičnih komunikacijskih medijev. V poslednjih treh stoletjih (odkar se uporablja pojem propaganda), so znanstveniki zaman poskušali izoblikovati popolno definicijo te. Vsaka definicija je žal nastajala v določenem zgodovinskem obdobju, pod določenimi družbenimi vplivi. Ker je definicija tako širokega področja v nekaj stavkih pravzaprav nesmiselna, sem prvi del naloge posvetil splošnim značilnostim klasične propagande, ki se zaključi s propadom Tretjega Rajha. V nadaljevanju pa skušam osvetliti, na kakšen način je delovala, s kakšnimi sredstvi in masovna gibanja.
    "Propagando bi lahko opredelili kot obliko množičnega komuniciranja, v kateri komunikatorji:

    Za propagando "modernega stila" je značilna predvsem tesna povezanost z ideologijo, medtem, ko njena povezanost s konceptom totalne vojne označuje le posebno vrsto propagande, sicer značilno za obdobje obeh svetovnih vojn, ko postane propaganda element vojaške strategije. Najprej v prvi svetovni vojni, še bolj pa v drugi je postalo očitno, da izhod vojaških spopadov ni odvisen zgolj od kvalitete in oborožitve vojaških enot, marveč tudi od morale in celo od morale prebivalstva. Naloga propagande je postala ustvariti doma enotnost in navdušenje, pri sovražniku pa zmedo in strah.
    "Tako kot vojna je postala tudi propaganda "totalna": propagandna sporočila so bila namenjena fronti in zaledju, lastnemu narodu, zaveznikom, sovražniku in nevtralnim deželam. Najbolj učinkovita je bila tista propaganda, ki občinstva opozarja, svari ali jim vzbuja strah pred propagando nasprotne strani."2

    "Teror in propaganda sta bili odločilni sredstvi s katerimi je lahko nacional-socializem prišel in obstal na oblasti. Goebbels je trdil, da lahko nacional-socialistično revolucijo izpelješ tako, da: "v nasprotnika streljaš tako dolgo, dokler ne dojame in se podredi oblasti, ali pa da s pomočjo revolucije duha spremeniš nacijo in tako sovražnika ne uničiš, temveč ga pridobiš na svojo stran." Prvo metodo so uporabljali SS in gestapo, druga pa je bila zaupana dr. Josephu Goebbelsu, ki je bil Reichsminister für volksaufklärung und propaganda."3
   " Namen propagande je, da pri veliki masi ljudi vzbudi čustva in ne poskuša z intelektualnim pristopom do posameznika. Njen namen tudi ni liberalna svoboda, objektivnost in razmišljanje o tem, kaj je dobro in kaj slabo, duhovna samostojnost posameznika, ampak ustvariti maso, ki ne uporablja kritičnega presojanja dejstev, izloči svobodo, misli s srcem in se podredi vladarju." 4
    "Goebbels je menil, da je potrebno prepričati tiste ljudi, ki nimajo trdnega mnenja. Propagandist mora voditi ljudstvo s potrpežljivostjo, korak za korakom (ga držati) za roko kot mati otroka. Propagandist mora biti dober psiholog, ki se zaveda komu govori, kakšen jezik, ton in barvo jezika lahko uporabi; da ljudje in njegovi nasprotniki niti ne dojamejo kakšne vabe jim nastavlja. Govoriti mora ravno nasprotno svojemu prepričanju." 5
Po prevzemu oblasti se je NSDAP lotila postopno in sistematično sistematično "duhovne revolucije"
    Ker je bilo potrebno centralno vodenje je bilo 13. Marca 1933 ustanovljeno Ministrstvo za prosvetljenstvo in propagando, ki je imelo svoje izpostave v vseh večjih mestih. Predhodnik tega je bil podobno organiziran Reichspropagandaleitung od NSDAP. Stranka in država sta tako še bolj postajali eno.
    "Duhoven vpliv na nacijo je potekal na vseh področjih človeškega delovanja (12).
1) oskrba, gospodinjstva, osebne podatke, zakonodajo, zbornica za kulturo; 2) propaganda; 2a) nadzorovanje kulturnih delovanj nearijcev; 3) radio; 4a) domač tisk; 4b) tuj tisk; 5) film; 6)gledališče; 7) tujina; 8) pismenstvo; 9) upodabljajoča umetnost; 10) glasba; 11) ljudska umetnost; 12) tujski promet"6

    "Hitler se je učinkov dobro zavedal: "Tisk, spoštovani gospodje lahko doseže strahovite učinke. Če postane sredstvo za dosego cilja... Mi smo v Nemčiji iz tiska poizkusili narediti učinkovito orožje in moram vam reči, da sem ob koncu leta z rezultati več kot zadovoljen. Učinkovitost se je pokazala v svoji popolnosti, vendar je potrebno ljudstvo še naprej vzgajati v absolutni, samoumevni, zaupljivi veri. Na koncu bomo dosegli vse to, kar je potrebno. To lahko uspe le, če nadaljujemo z apelom na moč nacije, povzdigujemo svetle pozitivne vrednote ljudstva in izpustimo t.i. negativne strani. Pomembno je, da se tisk slepo drži vodila, da vodstvo ravna pravilno... Z drugimi besedami; poudarjati pravilnost vodstva in ne javno diskutirati o napakah."7
    Hitler je bil z časopisjem zadovoljen predvsem zato, ker je "zakon o urednikih" (sprejet 4. okt. 1933) že kazal rezultate.Zakon je namreč prepovedoval ljudem nearijske rase in tistim, ki so bili z nearijci poročeni opravljanje visokih funkcij v uredništvih. Časopisi so lahko pisali in objavljali le tisto, kar jim je dovolila NSDAP. Kdor se je takšni politiki upiral, je izgubil službo ter vsako možnost zaposlitve kje drugje.
    "Goebbels je leta 1933 izjavil, "Vlada ne bo dajala tisku le informacij, ampak tudi navodila". Navodila so novinarji sprejemali na tiskovnih konferencah vladnega rajha, ki so bile vsak dan ob 12. uri na Ministrstvu za Propagando. To ni bilo več informiranje, namreč izdajanje ukazov. Dr. Goebbels je izdajal stališča o vsem (dogodki, politika, gospodarstvo,...) Uredniki tako niso bili v službi založnikov, marveč so z besedo, novico in sliko služili "Hitlerjevi državi". Ministrstvo za Propagando je imelo 45 izpostav v vseh deželah, tako, da so bila poročila v roku nekaj ur že v vseh uredništvih. Zelo dobro organizirana mreža izpostav je služila seveda tudi kontroli objavljenih člankov. V primeru, da so uslužbenci po prepričanju odstopali od začrtane poti, je problem rešil Gestapo."8
    "Goebbelsova optika" (izbor, predelava, poudarek, neobjavljanje, spreminjanje novic) je ljudstvo odrezala od sveta in resnice, ter povprečnemu človeku ustvarila napačno perspektivo. Potrebno je povedati tudi to, da so nekateri častniki s težavo a vendar poročali kolikor je bilo to še mogoče neodvisno. Kot protiukrep je Max Amann (Hitlerjev vodja tiska) dobil nalogo ustvariti monopol (izločiti konkurenco). To mu je do leta 1944 v veliki meri tudi uspelo. Takrat je imel v lasti namreč več kot 80% celotne naklade vseh nemških časopisov.

Drugi propagandni medij je bil radio. Na tem področju so bila pravila igre še strožja in natančneje zapisana. Glavna smernica razvoja "totalni radio" je bila nakazana 25. Marca 1933 (dva dneva po prevzemu oblasti). Prvi ukrep je bila zamenjava zaposlenega osebja iz političnih, rasnih,... vzrokov.
    "Novi časi zahtevajo nove ljudi z novimi idejami. Odločil sem se, da ljudi na vodilnih mestih zamenjam z 100% nacional-socialisti, ki so se dolgo časa z nami borili, tudi takrat, ko so bila vrata radijskih postaj za nas še zaprta. Funkcijo so dobili le za toliko časa, dokler bodo uresničevali začrtano pot marša. Na tej poti ne sme biti ovir." (dr. J. Goebbels)9
    Dr. Joseph Goebbels je odločal o tem, kaj bo predvajano (vsebina programa), kako, kdaj (čas, koristnost informacije), kje (radijski valovi, postaje). Nič ni bilo prepuščeno naključju. Posebne pozornosti niso posvečali le političnim, socialnim in kulturnim programom, ampak tudi prenosom prireditev, izjav pomembnejših političnih dogodkov. Vladajoča NSDAP je oblikovala svoj program po želji, vendar to ni pomenilo, da so radijske postaje morale predvajati le politična sporočila.
    Goebbels se je zavedal, da bi s takšnim načinom: "večino nemškega ljudstva prestrašili, ne pa pridobili. To bi bilo predolgočasno, program mora biti moderen, aktualen in interesanten za široko množico, zanimiv in zabaven, ne pa učenjaški... Na pameten in psihološko izvirno lep način mora biti poučen, čustven, sproščen in zabaven. Posebno pozornost se naj posveča zabavnemu delu in sprostitvi, saj ima večina poslušalcev težko življenje v vsakodnevni borbi; tistih, ki se lahko hranijo le z Kantom in Heglom, je zanemarljivo malo."10
    Na ta način so lahko ljudstvo spravili v boljšo voljo, tako so bili bolj dobronamerni in pripravljeni slediti ideji nacional-socializma. Nič ni bilo apolitično; od znanosti kulture, do športa, vse kar je bilo koristno ideji NSDAP, je našlo svoje mesto na radijskih valovih.

    "Nacional-socialistična država mora imeti, če želi izpolniti svoje cilje, močne kulturne temelje."11 22. Septembra 1933 je bila ustanovljena tudi Reichskulturkammer (oddelek za kulturo v rajhu), ki je skupaj z ostalimi oddelki (kamrami) za film, pisatelje, novinarje, radio, gledališče, glasbo in slikarje skrbela za dvig kulturne ravni.
    "Da bi lahko umetniki upravljali svoje delo, so se morali včlaniti v posamezne oddelke. V primeru, da se s politiko NSDAP niso strinjali so bili iz teh izključeni. Izgubili so vse benefite, ki so jih združenja nudila (dohodek, socialno zavarovanje, pokojnino, pomoč,...). Dejstvo, da je politična volja odločala o eksistenci, je veliko umetnikov prisililo v sodelovanje. Kdor ni bil član (Kulturkammer) ni imel pravice opravljati umetniškega poklica nikjer drugje. Nacistična utemeljitev takšnega dejanja je bila primerjava umetnikov z učitelji, ki so bili državni uslužbenci, skrbeli so za kulturno vzgojo v najširšem smislu in so bili že prej podrejeni vodstvu države. "Sovražniki ljudstva" so večinoma postali judje ter tisti Nemci, ki niso bili "žejni krvi" teh. Sledila so zasledovanja, podtikanja, brezposelnost, emigracija,..."12

V središču nacional-socialistične propagande se je vedno kot objekt in subjekt nahajal "Führer". Že v knjigi Mein Kampf je poudarjal moč govora. "Moč, ki je v zgodovini sprožala velike zgodovinske plazove religiozne, ali politične je bila odnekdaj čarobna moč govorjene besede."13
    "Sama metodika govora je bila zelo natančno določena. Pomembni so bili zunanji dejavniki (čas, prostor, temperatura,...). Na zborovanjih je Hitler še najbolj pokazal svoj kompleksen-karizmatični apil. Zborovanja so bila zgodaj zvečer, takrat so bili ljudje utrujeni od dela in lačni. Ob sončnem zahodu so prepevali patriotske in čustvene pesmi. Nato je bilo objavljeno po zvočnikih, da prihaja Hitler z letalom; množice so zrle v nebo in vzklikale, ko so zagledale letalo. Nadaljevali so s petjem, sledilo je sporočilo, da prihaja z avtom po "autobanu". Nato so oznanili njegov prihod zunaj stadiona. Množica se je umirila in čakala. Ko je postajala nestrpna, so se odprla glavna vrata, skozi katera se je pripeljal Hitler v Mercedes-Benzu s spremstvom motoristov. Nato je stopil na oder in vanj je bil usmerjen edini prižgani žaromet na stadionu. Ljudje so pričakovali zgodovinski govor, po katerih so Hitlerja poznali. Zdel se jim je majhen in ubog. Začel je govoriti z nizkim, komaj slišnim glasom, kot da bi govoril sebi, ne množici. Govoril je o svojih izkušnjah in doživetjih (kako uboga je Nemčija in nemški narod). Te anekdote so ga povezale z ljudstvom. Vedeli so, da je eden izmed njih, da čuti, kakor čutijo oni. Kasneje se je govor razplamtel, kot ga poznamo iz televizije. V prvem tihem delu je Hitler klical na pomoč, v zenitu govora pa je podal sporočilo. Kakšno je stanje, kdo je sovražnik in klic k uničenju so bile osnovne sestavine govorov."14
    Geste in mimike tudi v največji ekstazi niso bile spontane, marveč vnaprej predvidene scene. To so potrdili očividci (najožji sodelavci), ki so Hitlerja opazovali, kako je pred ogledalom ponavljal (večkrat) govor stavek za stavkom, dokler ni bil pripravljen.
    "V kampanjah je bil Hitler vedno zvezda. Potoval je po Nemčiji z avtom, letalom in vlakom. Vedno je opozarjal na napake, poznal je krivce in imel je rešitev. Velik vpliv na ljudi pa ni dosegel le z govori namreč tudi z ceremonijami in odločnim nastopom. Vedno je pazil, da je bistvo oblikoval v paroli, ki je počasi pronicala v podzavest ljudi."15 Če mu publika ni bila zvesta, je to instinktivno zaznal in prekinil govor s kakšnim izgovorom.

Hitler je bil v središču pozornosti tudi kot objekt, ne le subjekt propagande govorec-propagandist. Mnogi ljudje so ga povzdigovali v božanstvo. "Führerkult" je dobro opisal Herman Göring: "V čem je skrivnost nezmotljive varnosti Adolfa Hitlerja, njegovega močnega vpliva na nemško ljudstvo? V njegovi človeški dobroti, močnem karakterju, enkratni odločnosti? Mogoče v njegovi politični nadarjenosti, da vedno pravilno predvideva, slutnji, ali v njegovem izrednem pogumu ali v zvestobi do svojih pristašev? Menim, da neglede na to, katere karakteristike izpostavimo pridemo do sklepa, da Hitler ni le seštevek teh lastnosti, ampak nekaj kar se ne da izreči, skoraj nekaj nedoumljivega, da bi lahko tega moža opisali. In kdo ne čuti ne bo mogel dojeti, kajti mi ljubimo Adolfa Hitlerja, kajti globoko in neizmerno verjamemo, da nam je od boga poslan, da reši Nemčijo."16
    "Sledili so mu zaradi karizme. Iz njega so naredili superčloveka. Za njih je bil:

Sam se je večkrat imel tudi za zdravnika, ki zdravi bolno nemško tkivo.
    Poveličevanje "Führerja", številne zastave, bakle, proslave, praznovanja in drugi rekviziti rjavega kulta, ki posamezniku izključijo intelekt so bili psihološki pripomočki totalne propagande, katere nacional-socialistični nauk se je ljudem zasidral globoko v zavest.

Metode, ki jih je uporabljal Hitler pri propagandi se skladajo z študijami psihologije mase. Uspeh takšne propagande je to vnovič potrdil. Potrebno pa je upoštevati razmere tistega časa; socialno in moralno katastrofo Nemčije pred letom 1933, ki je tudi privedla do radikalne usmerjenosti publike.
    "Hitler, ki je dobro poznal duhovno stanje ljudstva je vedel kako dati ljudem čast in moč. Tem, ki so izgubili občutek samospoštovanja je poskušal dati zagon. Ljudstvu je dal pooblastila, časti, naslove, pisarniška mesta, odlikovanja, uniforme,... Z zelo skrbno izdelanim sistemom uradov in rangov, z neskončnimi stopnjami napredovanja (vidna na uniformah), ki so odlično delovali, je pri ljudeh dosegel zadovoljstvo. Ljudje, ki nikdar prej v življenju niso imeli vplivne besede, so se skozi Hitlerja počutili celo kot politični vodje. Uniformiranost je ljudstvo še bolj povezala z novim redom in z zaobljubo do Hitlerja. Ni bilo učilnice, doma, urada,... brez njegove slike. Ni bilo mesta ali še tako male vasi, ki ne bi imela ulice imenovane po njem. Ni bilo praznovanja ali slavja za katerim se ne bi pojavila tudi NSDAP. Ni bilo gradbišča, kjer ne bi visel plakat: "To, da tu delamo se imamo Führerju za zahvalit!". Ob poroki so mladim parom podarili knjigo "Mein Kampf". Ime Hitler je postalo sinonim za srečno življenje."18
    "Celoten vzgojno izobraževalni proces od vrtca, do univerze je bil pod vplivom propagande. Posebne priložnosti, kot so prvi maj (dan nacionalnega dela), prva sobota v oktobru (zahvalna proslava), deveti november (dan mrtvih pripadnikov gibanja),... so služile za velika zborovanja na prostem, ki so se jih morali udeležiti skoraj vsi moški. Najbolj so se ljudem v spomin vtisnili pohodi na zborovalna mesta. Potekali so na daljše razdalje, korakali so enotno. Ljudje so po dolgi poti, čakanju in lakoti čutili svoje telo (mišice) in tako dobili občutek, da so aktivno sodelovali v politiki. Danes se to sliši neverjetno, a je takrat uspelo. Ocena, da ljudje v masi delujejo primitivno, se je izkazala za pravilno."19
    "Strah do tujcev in ugodno počutje do znanih ljudi sta zasidrana v človeški naravi. Otroci so vsi vzgojeni v duhu, ki jih uči koga in kaj sovražiti. Skupne značilnosti pa ljudi povezujejo. Razmere pa se lahko zelo zaostrijo (v stresnih situacijah;vojne, katastrofa,...), kadar ima ena skupina višji socialno-ekonomski standard, kot druga. Zelo pomembno je tudi, da med dvema skupinama obstajajo bistvene razlike, ki ju razmejijo, tako je omogočeno projecirati negativne lastnosti na sovražnika (jude, komuniste, nasprotno misleče kapitaliste) in pozitivne nase."20
    "Ko skupina postane masovno gibanje, kolektivna zavest premaga individualen odpor. Individualno sovraštvo in agresija, ki se kažeta pri posameznikih, postanejo v množici anonimne (varne). Znotraj skupine so vsi člani eno. Individum se toku ne more upreti, ker ima skupina svoj razum. Občutek biti eno s skupino je zelo močan, pravtako kot sovraštvo do teh, ki so zunaj te. Skupini so najbolj nevarne družinske vezi ter skeptični in dvomljivi posamezniki znotraj skupine same. Največkrat se gibanjem pridružijo izolirani posamezniki. Prvi vidik pridružitve je ta, da se posameznik strinja z ideologijo, drug, podzavesten pa je potreba po pripadanju. To je lepo potrdil mlad nacionalist Erich Fromm, ki je izjavil, da se je gibanju pridružil, ker je želel biti: "Free from freedom" (osvobojen svobode)."21
    Za "uspešno" masovno gibanje je potreben ob dobri organizaciji tudi sovražnik. Kako zelo nam kaže Hitlerjev odgovor na vprašanje če bodo uničili Žide. "Ne... Potem bi si ga morali izmisliti." Sovražnik mora biti viden in ne zgolj abstrakten.22
    "Ob skupnem sovražniku je za masovno gibanje potrebna tudi pripravljenost na žrtvovanje za višji cilj, ki ga ukaže vodja. Kako uspešno je propaganda opravila svoje delo priča (približen) podatek, da je bilo v začetnih letih NSDAPja anti semitistično usmerjenih le 11% članov, ostali se za to sploh niso zanimali."23

"Propaganda se je direktno ali indirektno dotikala vseh področij življenja, neprekinjeno je vplivala na posameznika in mase, v vojni in miru je preplavljala ljudstvo. Kako malo pa je bila propaganda namenjena intelekualni kritičnosti kažejo citati odločilnih mož:
Adolf Hitler: "Nemec nima niti najmanjšega pojma, kako moraš ljudem lagati, če želiš imeti množice pripadnikov."
Joseph Goebbels: "Propaganda nima z resnico nič skupnega."24
    Prebivalci so doživeli pravi šok, ko se čudež ni uresničil, ko tudi nova orožja niso mogla zadržati zaveznikov. Spoznali so, da so verjeli v fantoma. "Führerjeva" dobrota se je izkazala kot strašna laž, ki je prikrivala zločine; ti so se razkrili ob propadu tisočletnega rajha.


SEZNAM LITERATURE

Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983

Joachim C. Fest, Hitler, Ullstein Verlag, Frankfurt/M, Propyläen 1973

Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997

Slavko Splichal, Razsežnosti politične propagande, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana 1975


Opombe

1. Slavko Splichal, Razsežnosti politične propagande, Ljubljana 1975, str. 65.
2. Slavko Splichal, prav tam, str. 15.
3. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 173.
4. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 174.
5. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 175.
6. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 175.
7. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 176.
8. Prav tam, str. 177,178.
9. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 179.
10. Christian Zentner, prav tam, str. 180.
11. Christian Zentner, prav tam, str. 181.
12. Christian Zentner, prav tam, str. 181.
13. Christian Zentner, prav tam, str. 181.
14. Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997, str. 290-291.
15. Joachim C. Fest, Hitler, Ullstein Verlag, Frankfurt/M, Propyläen 1973, str. 389.
16. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München, str. 184.
17. Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997, str. 292.
18. Christian Zentner, Illustrierte Geschichte des Dritten Reiches, Südwest Verlag, München 1983, str. 187.
19. Christian Zentner, prav tam, str. 187.
20. Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997, str. 94, 95.
21. Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997, str. 96.
22. Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997, str. 98.
23. Robert S. Robins, Jerrold M. Post, M.D., Political Paranoia, Yale University Press 1997, str. 288.
24. Christian Zentner, Illustriert Geschichte des Dritten Reiches, Sudwest Verlag, Munchen 1983, str. 188
Avtor: Janez Oblak

V kolikor želite sodelovati z nami, vas vljudno vabimo, da se nam pridružite, pošljete članke, ali pa samo izrazite vaša mnenja.