Cesarica Elizabeta - Sisy ( osnovni podatki ) :
Rojena je bila 24.12.1837 v Munchnu in je umrla 10. septembra 1898 v Genovi. Avstrijska cesarica je postala 24. aprila 1854, ko se je poroèila s Francem Jožefom, ter od 8. junija 1867 kraljica Madžarske. Že od nekdaj velja za najlepšo cesarico v Evropi, ki pa ni našla prave sreèe niti v svoji družini, niti v položaju, ki ga je pridobila z možitvijo v Habsburško dinastijo. Nevrotièni nemir je vse življenje tešila z mnogimi potovanji. Svojo nestanovitnost je sama najlepše opisala : "Èe bi prispela v nek kraj in bi vedela, da od tu ne morem veè nikoli odpotovati, bi zame celo raj postal pekel!"
Franc Jožef I. ( osnovni podatki ) :
Rodil se je 18. avgusta 1830 na Dunaju in umrl 21. novembra 1916 pravtako na Dunaju. Prestol je Franc Jožef zasedel 2.12.1848, 8.6.1867 kronanje v Ogrski. Poroèil se je iz ljubezni, si sam izbral soprogo, pa vendar je bil sreèen le do smrti male Zofije. Po smrti hèerke se mu je zaèela soproga odtujevat in sta živela zelo razdvojeno življenje.
Cesarica Elizabeta-Sisy in Franc Jožef I. :
Ko se je leta 1830 rodil na Dunaju nadvojvodi Francu Karlu in princesi Zofiji
Bavarski sin Franc Jožef, nikakor ni bilo mogoèe slutiti, da se
bo nekoè po njem imenovalo celotno obdobje avstrijske zgodovine. Že
za vladanje strica Ferdinanda (Dobrotnega) je Franca Jožefa vzgajala èastihlepna
in za politiko vneta mati za vladarja. Prevladovala je vojaška vzgoja in
že pri štirinajstih letih je postal mladi nadvojvoda polkovnik ter
je imel svoj polk. Mati je posebej poudarjala pobožnost in zavest o dolžnosti.
Ti èednosti nista bili znaèilni le za mladega Franca Jožefa,
temveè sta še pozneje ostali glavni znaèajski sestavini tako
dolgo vladajoèega vladarja in sta precej vplivali tudi na državno
politiko.
Ne glede na to, kako presojamo vzgojo Franca Jožefa, moramo priznati. da
je bila koherentna. Razliène vsebine z idejno vsebino, ki so bile na
njegovem programu, so bile podajane v enakem duhu. Kot up monarhije je Franc
Jožef zaèel igrati reprezentanèno vlogo, še preden je
konèal šolanje. Njegova mladost je bila adut za monarhijo, saj je
bil na zunaj veliko bolj privlaèen kot pa bolehni cesar. Predenj se je
izpolnilo odloèilno dejanje, ki je posadilo na prestol Franca Jožefa,
sta morala biti izpolnjena še dva pogoja. Predvsem je bilo treba dokonèno
zatreti revolucijo na Dunaju. To nalogo je prevzel Windischgraetz. Seveda je
bilo tudi potrebno spraviti Ogrsko nazaj pod cesarsko oblast. Šele potem
je Franc Jožef lahko prevzel oblast. Bolj kot omama od moèi ga je
dajal nejasen obèutek tesnobe. Pri osemnajstih letih je nenadoma postal
poglavar najbolj vzvišene evropske dinastije in stopil na èelo velikanskega
cesarstva. Zaradi tolikšne odgovornosti, ki si jo je naložil, je moral
biti vznemirjen. Res je, da je bila vsa njegova vzgoja taka, da naj bi ga pripravila
na ta dan, in to je sam dobro vedel. Toda ta možnost je bila vse dotlej
tako rekoè teoretièna. Tega dne pa je moral sprevideti, da se
je njegova usoda zamajala, da se jezanj zaèelo novo življenje, polno
odgovornosti, reprezentance in osamljenosti. Zaradi boleèega spoznanja
mu je ušel vzdih : "Zbogom mladost!"
Kriehuber, eden najboljših portretistov tistega èasa, ga je naslikal
le malo po tem, ko je prevzel cesarsko dostojanstvo, brezhibno obleèenega
v generalsko uniformo. Èeprav si je slika prizadeval, da bi dal upodobljencu
strog videz, na tem portretu zbuja našo pozornost predvsem njegov mladostni
in prijeten videz. Je slok in vitek v pasu. Dolgi obraz je še golobrad
in pravilnih potez. Ima sicer mesnate, vendar tanko potegnjene ustnice. Rahlo
ukrivljen in kar velik nos. Pogled pod ravnimi obrvmi je jasen. Lase ima mehko
poèesane èez visoko èelo. Portret daje vtis aristokratske
elegance in bolj kot na vojaka Franc Jožef spominja na kraljevièa.
Leto 1853 bi se skoraj zaèelo s tragedijo, konèalo pa se je z
veselo zaroko Franca Jožefa.13.februarja bi lahko podlegel ranam atentatorja,
a na sreèo rane niso bile globoke in se je lahko mladi monarh po nekaj
dneh spet posvetil svojim dolžnostim. Imel je kar nekaj ljubezni, a je
njegova mati vsem nasprotovala. Tako se je odloèila, da mu bo sama našla
primerno soprogo, glede na njegov položaj. Iskala je po vseh dvorih, pa
ni bilo nobene primerne.Leto dni po poskusu atentata se je v življenju
Franca Jožefa spet zgodilo nekaj, na kar njegova mati Zofija ni mogla vplivati
- mladeniè si je sam izbral nevesto.
Zofija in ena izmed njenih bavarskih sester, po imenu Ludovika, sta se že
domenili, da bi bila starejša Ludovikina hèi Helena, resno dekle,
vzgojeno za tako življenje, odlièna soproga za Franca Jožefa.
Dami sta zato poleti 1853 organizirali skupno letovanje v Bad Ischlu, kjer naj
bi se sestrièna in bratranec spoznala. A dogodilo se je nekaj drugega.
Franca Jožefa sploh ni prevzela Helena s svojim spakljivim vedenje, ampak
ga je popolnoma Helenina mlajša sestra Elizabeta, ki so jo vsi klicali
Sisy(Zizi). Bila je ljubka, nežna, nenavajena na tako družbo. Bilo
ji je petnajst let, nikakor še ni dorasla in je bila po Zofijini sodbi
še popolnoma nezrela. Toda Franca Jožefa ni moglo niè odvrniti
od odloèitve in mati je morala na koncu popustiti. Ko so vprašali
Elizabeto, èe ga hoèe, je odgovorila : "Da cesarja imam rada.Èe
le ne bi bil cesar!"
Od zaroke do poroke je trajalo osem mesecev in v tem èasu so Elizabeto
pripravili na cesarske dolžnosti. V nekaj mesecih so jo nauèili
francošèine, velik poudarek na zgodovini njene nove domovine, seznanili
so jo z vedenjem in finesami dunajskega dvora, vcepili so ji tudi nekaj higienskih
naèel. Poroka je bila doloèena za 24. aprila 1854. Elizabeta se
je peljala po Donavi do Linza z ladjo okrašena z cvetjem. Dunajèane
je takoj oèarala s svojo nenavadno lepoto. Po poroki nikakor nista mogla
bit sama, ker ju je èakalo kup uradnih zadev.
Kmalu po poroki je bil Franc Jožef spet zasut z delom in ker sta bile tašèa
in snaha dosti sami skupaj so se zaèeli prepiri. Elizabeta je raje kot
bila doma hodila veè ur okrog. Rada je imela sprehode, saj je bila podeželsko
dekle in na nov naèin življenja jo je venomer spominjala tašèa.
Elizabeta je Francu Jožefu rodila štiri otroke: Zofijo, prestolonaslednjika
Rudolfa, Gizelo in Marijo Valerijo. Zofija je umrla pri dveh letih in takrat
so se odnosi med parom zaèeli spreminjati. Leta 1866, ko je bila pruska
vojska pred vrati Dunaja, je našla Elizabeta z otroki zatoèišèe
v Budimpešti. Že leta 1867 pa je bil Franc Jožef okronan za cesarja
Madžarske. Avstriska monarhija je postala dualistièna Avstro-Ogrska.
Elizabeta je s kronanjem za madžarsko kraljico dosegla zenit svojega življenja
. Mati Zofija je prevzela nadzor nad otroki in temu je Elizabeta zelo nasprotovala.
Ko se je Franc Jožef uprl materi jih je dobila nazaj, a srène rane
zaradi izgubljene hèere, izgubljene svobode in nenehno vtikanje tašèe
v njeno življenje jo je povsem unièilo. Takrat so se zaèela
nenehna potovanja. Èim bolj se je izogibala Hofburgu in Schonbrunnnu,
naravnost sovražila ju je. Elizabeta je bila sicer uradno cesarica, vendar
nadvojvodinji Zofiji to ni prepreèilo nadzora nad sinom,. snaho in otroki.
Elizabeta je lahko raèunala na moževo podporo in ta ji je dovolil
luksuzna potovanja, kar je bilo vedno lažje, saj je bil evropski železniški
sistem dokaj dobro razvit. Cesarica je imela svoj vlak in spremstvo šestdesetih
ljudi. Posebnemu vlaku je sledil še tovorni vlak v katerem je potovala
prtljaga.
Èe je bil Franc Jožef navsezadnje lahko zadovoljen s pozitivno politièno
bilanco zadnjih let v tem desetletju, pa ni mogel biti zadovoljen z zasebnim
življenjem. Okrog njega je nastajala praznina. Ko je maja 1872 pri sedeminšestdesetih
letih umrla nadvojvodinja Zofija, je izginila ena najveèjih osebnosti
v prvi polovici njegovega vladanja. Franca Jožefa je to zelo èustveno
prizadelo. Zlati se je njegovo razmerje z materjo v marsièem spremenilo.
Z nastopom ustavnega obdobja je Zofija pravzaprav nehala igrati politièno
vlogo. Zadnja leta je z žalostjo v srcu gledala zmagoslavje sil, proti
katerim se je od nekdaj bojevala. Vzpon liberalizma na Dunaju in v Budimpešti,
priznanje ogrske suverenosti, razpad konkordata so bili zanjo zelo kruti udarci.
Zofiji se je posreèilo ohraniti del družinskega življenja.
Po njeni smrti te vloge nikakor ni mogel nadomestiti njen mož. Franc Karel
je že dolga leta živel v odmaknjeno od vsega, zdaj pa mu je pešalo
zdravje. Umrl je marca 1879. Franc Jožef je sicer objokoval oèeta,
vendar njegova smrt ni bila tako prelomnega pomena. Franc Jožef se je moral
posloviti tudi od hèerke Gizele, ki seje aprila 1873 omožila z bavarskih
knezom Leopoldom.
Med ljudskim praznovanjem, ki je aprila 1879 spremljalo srebrno poroko cesarskega
para, je Franc Jožef doèakal veselje, da se je okoli njega zbrala
cela družina. Elizabeta je bila poleg njega, èeprav je oèitno
že prišla tako daleè, da so ji bile takšne prireditve
tuje oziroma zoprne.
Èe se je Franc Jožef konec leta 1879 ozrl v preteklost, je lahko
imel obèutek, da so slaba leta kraljevanja minila in da je monarhija
po številnih težavah našla novo ravnotežje. Naposled je
prenehal biti prekleti vladar, ožigosan s porazom.
Navada Franca Jožefa je bila da se je zelo zgodaj vstajal, ponavadi že
ob štirih zjutraj. Dan se je zaèel z umivanjem in to vedno z mrzlo
vodo. Nato si je nadel uniformo pehotnega poroènika, ki jo je nosil po
navadi. Ob petih se je cesar spravil k pisalni mizi. Èakali so ga kupi
nerešenih zadev, ki sta jih pripravila civilni kabinet in vojaška
pisarna. Ko je to razrešil je ponavadi ob pol osmih pozvonil dežurnemu
priboèniku in mu izroèil aktovko z dosjeji, da jih je dodelal.
Kosil je ponavadi z domaèimi, vèasih pa tudi kar v delovni sobi.
Do veèera je potem še delal, po veèerji pa si je privošèil
nekaj trenutkov poèitka in viržinko.
Franc Jožef se je lahko zanesel samo nase, ko je moral èrpati moralne
moèi, potrebe za te preizkušnje in vsakdanje opravljanje dolžnosti.
Družina je nehala biti tisti pristan, ki ga je potreboval. Cesarica je
bila kar naprej odsotna, poleg tega so bili njegovi odnosi z Rudolfom èedalje
težji. Èeprav je bila Marija Valerija ljubeèa z oèetom,
je bilo to premalo, da bi se praznina zapolnila. Cesarica je trmasto živela
po svoje. Sicer je nehala potovati v Anglijo in na Irsko, kjer je bila prej,
ko še jo ni muèil revmatizem in je tam trenirala konje. Že
od nekdaj je bila drzna jahalka. Mož se je zelo trudil, da bi jo obdržal
ob sebi in ji je dal zgraditi vilo èisto v njenem slogu, a ni pomagalo.
Sisy je bežala tako pred seboj kot pred drugimi in zopet zaèela
bloditi po Evropi. Za njo je bila vila Hermes le "lovska koèa"
Franca Jožefa. In èe že Villa Hermes ni bila po njenem okusu,
potem to za gotovo ne velja za Achilleion na otoku Krfu. Po drugem obisku Krfa
je Sisy oznanila Francu Jožefu, da smatra Grèijo za svoj drugi dom.
Pisala mu je, da je Krf odlièen kraj za dolge sprehode,da je ugodna klima,
neskonène sence, oljèni gaji, dobre ceste in èudovit obmorski
zrak... Temeljito se je lotila študija grške literature in se nauèila
stare in moderne gršèine. Oboževala je Homerjeve epe. Na voljo
je imela tri jahte in na jahti vse stvari, ki jih je potrebovala, celo koze,
da je lahko pila sveže kozje mleko. Kljub neštetim kapricam so mornarji
Elizabeto spoštovali.
Cesarski par je 15. januarja 1889 doletel popolni šok. Sin Rudolf je naredil
samomor. Po vseh domnevah je mogoèe sklepati, da se je z Mary, katero
je resnièno ljubil in je bila zanj pripravljena dati življenje dogovoril,
da bosta umrla ob istem èasu. Mary naj bi zanosila z Rudolfom in da ne
bi prišlo do škandala je najprej ustrelil Mary, nato pa še sebe.
Rudolf je zelo ljubil mater in je vse življenje èakal na njeno pozornost.
Nikoli mu ni mogla iskreno izkazovati svoje ljubezni. Ko jo je doletela ta tragedija
je bila stara 51 let, globoko depresivna, osamljena in izjemno nedružabna,
polna lastne samote. Njena legendarna lepota je ovenela, koža se je nagubala,
njen vid je opešal. Nekaj èasa je ostala na Dunaju, ob možu,
saj ga ni mogla pustiti samega, strtega od boleèine. Sama je to še
težje prenašala. Razen dolgih sprehodov ni bila veè sposobna
nobene športne aktivnosti. Opustila je pisanje poezije in premišljevala
o samomoru. Sinove smrti Elizabeta nikakor ni mogla preboleti. Èedalje
bolj so jo zagrinjale sence melanholije in samote, iz njih ni nikoli veè
našla izhoda. Oblaèila se je izkljuèno v èrnino ter
v spremstvu ene same spremljevalke in služabnice potovala križem po
Evropi. Prisegla si je, da bo žalovala do konca življenja. Madžarska
in Grèija sta zanjo postali nezanimivi. Kmalu so zaèeli èasopisi
pisati, da se ji mraèi um. Ker jo je to jezilo, se je vèasih malo
pokazala z možem v javnosti, da se je potem spet za cele tedne, mesece,
leta povrnila v svoje samotno življenje. Elizabeta je možu našla
zabavno prijateljico in povsem podpirala to zvezo. Cesarici je bila zelo simpatièna
igralka, ki je spremljala njenega moža in obratno. Katarina Schratt je
èudovito skrbela za Franca Jožefa in ga obsipavala z majhnimi pozornostmi.
Cesar je imel rad to žensko, a je v sebi še vedno moèno ljubil
Sisy in jo pogrešal. Vèasih ko je dolgo ni bilo, je hodil po njenih
sobanah in se nežno dotikal pohištva pokritega z belo prevleko. Elizabeta
se je trudila, da bi vsaj božiène praznike preživela doma,
a poèasi je zaèela tudi to zanemarjati.
Zgodaj zjutraj je cesarica v Genevi nakupovala igraèe za svoje vnuke.
Opoldne sta dami odšli iz hotela, da bi se vkrcali na parnik, ki naj bi
ju pripeljal v Caux. Na poti do pristanišèa je proti njima planil
mlad moški, italijanski anarhist, Luigi Lucheni in cesarico podrl na tla.
Pomagali so ji vstati in zbrala je še toliko moèi, da je prišla
na krov. Njena spremljevalka je mislila, da je cesarici slabo, ko se je s poslednjimi
moèmi vkrcala na ladjo. Odpela ji je bluzo in vsa zaèudena zagledala
mesto vboda, zalito s krvjo. Napadalec ji je namreè v srce zabodel pilo.
Za kakršno koli pomoè je bilo prepozno. Umrla je približno
po eni uri. Napadalca so aretirali in obsodili na dosmrtno jeèo. Èe
si je Elizabeta resnièno želela smrti jo je doletela nenadno in
brez boleèin. Pokopali so jo v skladu s tradicijo habsburške monarhije,
v Kapuzinerggruftu. Njena predstava o poslednjem potovanju je bila drugaèna.
Želela si je, da bi bila pokopana na Krfu, na osamljeni gori Aya Kyriaki.
"Tu" se je tolažila, "imam nad sabo samo zvezde in ciprese,
ki bodo za mano vzdihovale veliko bolj kot ljudje: tu bo spomin name bolj veèen,
kot pri mojih podanikih."
Cesarica je odklanjala, da bi igrala vlogo žene, matere in cesarice, reprezentanèno
figuro velikanskega imperija, katerega tradicija jo je preganjala. Namesto tega
se je borila, podobno kot feministke 20. stoletja, za samouresnièitev.
V svoji èustvenosti, nemirnosti, nevrotiènosti in pomanjkanju
pravega doma, kakor tudi v svoji egocentriènosti, je prevzela kult osebnosti,
ki ga je gojila do skrajnosti. Elizabeta je zavestno gradila svojo legendo za
potomce, legendo o srhljivi lepoti, nerazumevanju in osamljenosti. Ostajala
je individualistka, visoko izobražena ženska. Prav niè èudnega
ni, da jo dandanes primerjajo s princeso Diano. Obe sta bili lepotici, ki sta
svojo deželo predstavljali z vsem dostojanstvom in eleganco.Obema je uspelo,
da sta v srcih svojih ljudi dosegli posebno mesto, èeprav sta se hoteli
iztrgati iz protokola in ceremonjalnosti starih dinastij, ki so jima krojile
življenje. Bolj kot dvorce sta ljubili naravo in fiziène aktivnosti.
In ker sta obe umrli tragiène smrti, se ju ljudje spominjajo s toliko
veè simpatije in žalovanja...
Na Franc Jožefa je cesarièina smrt zelo vplivala. Ko je izvedel
novico je odrevenel in se nekaj trenutkov zatem sesedel v naslonjaè in
vzdihnil : "Niè na tem svetu mi torej ne bo prihranjeno." In
nato je še zamrmral : "Nihèe ne ve, kako sva se ljubila."
Franc Jožef se ni mogel sprijazniti s smrtjo svoje žene. Kmalu po
njeni smrti so se razmere zelo spremenile. Razšel se je z Katarino, sledile
so vojne in neuspehi. Ko je leta 1910 dopolnil 80 let, je bil za svoje ljudstvo
bolj nekaka ustanova kot pa monarh. Za oblast je bil še takrat dovolj živahen,
a boleèina v njem je ostala do njegovega zadnjega diha. Leta 1916 ni
veè zapušèal Schonbrunna. Videti je bilo, da živi še
samo za poroèila, ki so mu jih prinašali njegovi ministri. Zelo
vesel je bil, ko so ga obiskovali pravnuki in vnuki, takrat se je popolnoma
raznežil. Ko se je cesarjevo stanje zaèelo slabšati-narasla
mu je vroèina je prišla njegova hèerka Marija Valerija, da
bi mu stregla. Še vedno je dela, èeprav s poslednjimi moèmi.
Vroèina mu je narasla na 39.5 stopinje in ni veè zbral moèi,
da bi vstal. Franc Jožef je nato zaspal in vsi so vedeli, da je konec blizu.
Zbralo se je nekaj domaèih in sodelavcev, da bi bdeli nad umirajoèim.
Prišel je tudi duhovnik in samo èakali so kdaj bo prišel usodni
trenutek. Nenadoma ga je pograbil hud kašelj, za hip se je napol zravnal,
nato pa spet padel vznak. Bilo je konèano. Hèi mu je samo še
zatisnila oèi. Pripeljali so tudi Katarino, tridesetletno prijateljici,
ki mu je še dva dni prej, na dan svete Elizabete delala družbo. V
roke mu je med molitvijo potisnila dve beli vrtnici. To je bila njena zadnja
ljubezenska kretnja. Naposled se je 30. novembra, zadnjiè zaèela
habsburška velika slovesnost.Prestol je prevzel Karl 1.oz. 4. in njegova
žena Cita. Madžarski parlament je sprejel novembra 1921 zakon, po
katerem so ugasnile vladarske pravice hiše Habsburg tudi v Ogrski.
Literatura :
" Brigitte Vacha, Walter Pohl in Karl Volcelka, HABSBURŽANI, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, str. 388-468
" Jean-Paul Bled, FRANC JOŽEF, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
" Dorothy Gies McGuigan, HABSBURŽANI PRIVATNO, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980
" A.S., ELIZABETA-SISY, V: Moja skrivnost, št. 32, december 1998, str. 31-38
Avtor:
Sara Kohne 2.b
| Avtor: |
|
|
