Datoteka: 2. svetovna vojna
 

2. svetovna vojna

 

1. STALIŠČE POLITIČNIH SIL DO JUGOSLAVIJE PO OKUPACIJI

2. JUGOSLOVANSKI IN NEJUGOSLOVANSKI KONCEPT

3.OBLIKOVANJE ODNOSA OSVOBODILNEGA GIBANJA DO OBNOVE JUGOSLAVIJE (razmerje med centrom jugoslovanskega osvobodilnega gibanja in slovenskim osvobodilnim gibanjem)

4.POSTOPNA CENTRALIZACIJA JUGOSLOVANSKEGA NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA (v čem se kaže in kakšno vlogo Ima pri tem komunistična partija)

5.KAJ SLOVENCI PRIČAKUJEJO OD SKUPNEGA NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA, KAJ Z OBNOVO JUGOSLAVIJE DOSEŽEJO IN V ČEM SO RAZOČARANI

OKUPACIJA

V Sloveniji se je vojna začela 6. aprila 1941, ko so sile osi napadle Jugoslavijo. Koroški Slovenci so bili v vojni že od 1. septembra leta 1939, primorski Slovenci pa od leta 1940.

Nemci so prve kraje v Sloveniji zasedli že 8. Aprila. V Maribor in Ptuj so vkorakali 9. v Celje pa 10. aprila. Italijani so hitro zasedli Notranjsko in 11. aprila že Ljubljano. Jugoslovanska vojska se je ob neznatnem uporu umaknila. Dotedanjo Jugoslovansko oblast v Sloveniji je predstavljal ban dr. Marko Natlačen, ki pa se je z njegovim umikom sesula. Zato je dr. Natlačen 6. aprila s slovensko buržuazijo poskušal ustanoviti Narodni svet za Slovenijo. Vanj so se združili predstavniki meščanskih strank in socialne stranke. Narodni svet pa je ob razpadu Jugoslavije prevzel oblast nad Slovenijo.

Narodnemu svetu so se želeli priključiti tudi komunisti, vendar so jih zavrnili (»ker je bilo načelno potrebno, da zastopajo Narodni svet samo predstavniki organiziranih in priznanih političnih strank«). Narodni svet je upal, da bodo okupatorji tudi Sloveniji priznali avtonomen status, kot ga je imela Slovaška. Zato je od oficirjev Jugoslovanske vojske zahteval, da to vojsko proglasijo za slovensko narodno vojsko, ki pa naj bi zaprosila napadalce za premirje. Ker pa niso uspeli, so napovedali ustanovitev slovenske legije. Narodni svet je hotel stopiti v stik z napadalci, vendar jim tudi to ni uspelo, saj je delegacijo sprejel samo nemški oficir za zvezo. Ljubljano je zasedla italijanska vojska in ban Natlačen je italijanskemu generalu »predal« Ljubljano z navodilom, naj lepo skrbi za mesto in za Slovenijo. 12. aprila so si jo okupatorji razdelili. Italijani so si priključili Dolenjsko in Notranjsko z Ljubljano in 3. maja ustanovili tako imenovano ljubljansko pokrajino, ki je imela poseben status.

PO OKUPACIJI

Nemci so si hoteli zasedeni del Slovenije takoj nasilno priključiti, ker so ga imeli za del »osvobojene domovine«, del Tretjega Rajha. Že junija 1941 so sklenili preseliti okrog 200.000 Slovencev in jih še istega leta izselili okoli 50.000 na Hrvaško, v Srbijo, Nemčijo in poljsko Šlezijo. Italijani pa so po zasedbi upali, da bodo s pomočjo klerikalne buržoazije utrdili oblast.

Tako je Slovenec, glasilo klerikalne buržoazije 4. maja 1941 zapisal: »Toda v čast in hvalo italijanskim okupacijskim oblastem je treba povedati, da so razumeli naše duševno razpoloženje in niso ničesar storile, kar bi nas osramotilo ali poniževalo….. fašistična Italija prihaja k nam kot velika vojaška in kulturna sila.« Torej so se takorekoč vdali in se niso nameravali pritoževati, kajti niso se zavedali resnosti zadeve. Edina sila, ki se je zavedala katastrofe in nevarnosti fašistične okupacije, je bila komunistična partija Jugoslavije (KPJ).

Že 10. aprila, na dan, ko so Nemci zasedli Zagreb, je bila tam seja političnega biroja KPJ.  Sklenili so, da je treba nastopiti proti okupatorjevemu nasilju in organizirati skrivališča za orožje razpadle jugoslovanske vojske. V začetku maja je bilo pod Titovim vodstvom v Zagrebu posvetovanje. Na njem so ugotovili, da je kot edina sila, ki lahko vodi jugoslovanske narode, ostala le KPJ. Razkosanje Jugoslavije ne more zavreti enotnega boja in zbiranja ljudskih množic za oborožen odpor. KPJ je v tem času povečala število članov od 8.000 na 12.000 in se je pripravila na začetek oborožene vstaje proti okupatorjevim izdajalcem jugoslovanskih narodov. Vedeli so, da so močni, če se združijo kot ena organizacija in se vsi skupaj borijo proti okupatorjem. Toda kasneje le nastane KPS, ki deluje predvsem na slovenskem ozemlju. Toda kljub temu so spadali pod KPJ in so si med seboj pomagali. Predvsem Srbija pa je imela svoje želje združiti vse jugoslovanske narode v državo, katere vodstvo bi bilo v Srbiji.

USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE; ZAČETKI OSVOBODILNEGA GIBANJA

Po pokrajinski konferenci slovenskih komunistov jeseni 1934 in 4. državni konferenci KPJ decembra istega leta se je KP še bolj odločno borila za enotnost delavskega razreda, za pravice kmetov in za združitev vseh naprednih sil.  Od leta 1935 je ustanavljala enotno antifašistično ljudsko fronto. Veliko se je pogovarjala s predstavniki slovenskih demokratičnih gibanj in širila dejavnost med ljudskimi množicami.

Partiji so se približevali krščanski socialisti, del socialistov, skupina bivše demokratske stranke v Mariboru, skupina naprednih književnikov pri revijah Sodobnost in Ljubljanski zvon ter drugi. Nastala je ljudska fronta, ki je bila delavna zlasti po ustanovnem kongresu KP Slovenije 18. aprila 1937.

Septembra 1939, potem, ko se je druga svetovna vojna že začela, se je Ljudska fronta na zborovanjih v Celju in Ljubljani preimenovala v Zvezo delovnega ljudstva Slovenije. Ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Sovjetsko zvezo in Kraljevino Jugoslavijo je zbrala 30.000 podpisov delavcev, inteligentov in drugih, ki so se izrekli za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske Zveze, katerega predsednik je postal Josip Vidmar.

Ta akcija in odločen boj KPS proti fašizmu in nacizmu sta zbližala komuniste zlasti s krščanskimi socialisti in demokratičnim krilom Sokola. Že prej pa je imela komunistična partija tesne stike z naprednimi književniki. Svoja dela so objavljali v reviji Sodobnost.

27. aprila pa je bila na pobudo KPS ustanovljena v Ljubljani enotna politična borbena organizacija – Osvobodilna fronta. Zbrali so se predstavniki KPS, krščanskih socialistov, demokratičnega dela Sokola ter kulturnih delavcev. Na sestanku KPS so sprejeli ugotovitve Borisa Kidriča.

Te so:

KPJ je pripravljala oborožen odpor proti okupatorju  od napada na Jugoslavijo dalje in s tem nadaljevala svoj boj proti fašizmu in nacizmu ter sklenila pozvati ves slovenski narod v boj. Širom po Jugoslaviji so se temeljito pripravljali na vstajo. 27. junija je bil ustanovljen glavni štab narodoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije s komandantom Josipom Brozom – Titom. 4. julija so na seji politbiroja KPJ, sklenili, naj partizanski odredi takoj začno oborožene akcije.

V Sloveniji se je začela vstaja 22. julija, akcije diverzantskih grup pa so bile že pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo. Že avgusta in septembra so partizanske čete začele preraščati v bataljone.

Kljub strahovanju, okupatorjevim ofenzimam in hudim izgubam so partizanske enote delovale širom po slovenskem ozemlju. Potrdile so, da je obstoj partizanske enote odvisen le od neprestanih akcij in partizanskega načina bojevanja.

OSVOBODILNA FRONTA

Osvobodilna fronta je od ustanovitve 27. aprila do napada Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo dvigala poteptano narodno zavest in zbirala borbeno jedro OF ter prvih partizanskih čet. Od julija naprej pa se začenja množičen polet OF z neposrednimi akcijami in boji z okupatorji.

OF je povezala vse svobodoljubne borbene skupine ne glede na politične in svetovnonazorske poglede in postala predstavnica slovenskega naroda. Že poleti 1941 je postajala zlasti v bojeviti Ljubljanski pokrajini vse bolj »država v državi« s prvimi začetki ljudske oblasti. Politični sestanki so zlasti v Ljubljanski pokrajini prodrli v sleherno vas. Vodstvo OF je v tem času organiziralo terenske, rajonske in okrožne odbore. Sovraštvo do okupatorja in razočaranje nad prejšnjimi slovenskimi političnimi veljaki je bilo tolikšno, da so šli Slovenci pod vodstvom OF množično v narodnoosvobodilno gibanje. OF je leta 1941 obvladovala politični položaj na Slovenskem in onemogočila vse poskuse domače reakcije, da bi vpregli slovenski narod v hlapčevski voz podrejanja okupatorju.

Vrhovni plenum OF se je oblikoval 16. septembra 1941 tudi v narodnoosvobodilni odbor (SNOO) in izdal prve štiri odloke:

Vrhovni plenum SNOO je izjavil, da med vojno edini predstavlja, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako združevanje okupiranega slovenskega naroda izven okvira OF je škodljivo boju za narodno svobodo. S tem se kaže začetek centralizacije osvobodilnega gibanja. Že imajo svoje nadrejene, ki imajo svoj sedež in odbore, ki delujejo po celi Sloveniji.

PRIČAKOVANJA

V programu OF je bila strnjena vsebina našega narodnoosvobodilnega boja. Slovenski narod se je boril za zedinjeno Slovenijo, ki jo je zahtevalo že revolucionarno leto 1848. OF je bila za vključitev Slovenije v Jugoslavijo, vendar je poudarjala pravico do samoodločbe slovenskega naroda. Bila je za dosledno ljudsko demokracijo. Vprašanja, ki so presegala okvir osvobodilnega boja, pa naj bi reševala po vojni.

V programu ni bila nikjer omenjena KPS, ne njena vodstvena vloga v OF, čeprav je bila konec leta 1941 ta vloga že znana. Komunisti so spoštovali načelo, ki je bilo velikokrat poudarjeno, da se je treba izogibati temu, kar bi lahko omejevalo širino osvobodilnega boja. Centralni komite KPS je šele spomladi leta 1943 poudarjal svoje vodstvo pri ustanovitvi in razvoju OF, ko je bilo tudi slovenskim katoliškim množicam jasno, da bi brez stranke sploh ne bilo osvobodilnega boja.

Izvršni odbor OF je izdal 11. Septembra 1943 razglas o volitvah v zbor odposlancev slovenskega naroda. Izvršni odbor OF je imel ob razpisu volitev pred očmi nove vojaške in politične razmere, ki jih je prinesla italijanska kapitulacija. Na obsežnem osvobojenem ozemlju je bilo mogoče celo demokratično izbrati odposlance na splošnih in neposrednih volitvah. Zbor odposlancev pa je bil prvi demokratično izvoljen zbor. Njegova posebnost je v tem, da se je pri majhnem narodu sredi Evrope zbralo tako veliko neposredno izvoljenih ljudskih poslancev. Česa takega ne pozna nobeno odporniško gibanje v Evropi med drugo svetovno vojno.

Zbor odposlancev je odrekel jugoslovanski kraljevi vladi v Londonu pravico do zakonitega predstavljanja slovenskega naroda. Z navdušenjem se je izrekel za novo demokratično, na narodni enakopravnosti temelječo Jugoslavijo in izvoli 42 -–člansko delegacijo za II. zasedanje AVNOJ v Jajcu. S tem je slovenski narod izrazil željo, da poveže svojo usodo z usodo drugih jugoslovanskih narodov.

OF je imela torej dvojno naravo. Bila je vseljudsko osvobodilno gibanje in hkrati slovenska ljudska oblast. Zgodovinski pomen ima sklep zbora »o predstavništvu in vodstvu slovenske NOB in o začasnih organih ljudske oblasti slovenskega naroda v vojnem razdobju«, ki ugotavlja, da se je OF razvila v ljudsko oblast in da je OF edini zakoniti predstavnik slovenskega naroda. Plenum OF kot SNOO izvršuje zakonodajo in izvršilno oblast in postavlja vse potrebne organe ljudske oblasti slovenskega naroda. Narodnoosvobodilna vojska Slovenije je sestavni del NOV Jugoslavije. Zrasla je iz slovenskih partizanov in je skupaj z NOV Jugoslavije, ki jo vodi Josip Broz – Tito, edina narodna vojska Jugoslavije.

Zima 1944 – 45 je bila zadnja, ko so partizani še morali ostati v gorah in gozdovih. Leta 1945 pa je prišla dolgo pričakovana pomlad, ki je prinesla zmago slovenskemu narodu nad sovražniki in svobodo. Januarja 1945 so bile osvobojene vsa Srbija, makedonija, Črna gora in Dalmacija.

Dne 1. marca 1945 se je NOV reorganizirala v Jugoslovansko Ljudsko armado, ki se je s štirimi armadami borila za končno osvoboditev vsega jugoslovanskega ozemlja. Tretje armada je marca in aprila prodirala med Savo in Dravo na Hrvaškem, druga je zlomila odpor sovražnika v Sremu, prva je prodirala Bosno proti Karlovcu, četrta pa iz Bosne proti Reki, Istri in Trstu.

Devetega maja je osvoboditelje navdušeno pozdravila in sprejela tudi Ljubljana. Nemci in domači izdajalci so brezglavo bežali proti Koroški in puščali za seboj še zadnje sledi terorja in krvi.

Narodnoosvobodilni boj je bil končan. Slovensko ljudstvo je v njem častno izpolnilo svojo dolžnost. Prva slovenska vlada na čelu z Borisom Kidričem, ustanovljena 5. maja v Ajdovščini, je bila novo potrdilo samostojnosti slovenskega naroda. Prvi kongres OF slovenskega naroda julija 1945 je slovesno in v celoti razglasil politično enotnost slovenskega ljudstva, ki jo je OF začela 27. aprila 1941, jo kovala ves čas narodnoosvobodilnega boja in jo slednjič uresničila leta 1945 v bratski skupnosti vseh jugoslovanskih narodov.

Jugoslovanski narodi so pod vodstvom KPJ izbojevali zmago nad okupatorjem in izdajalsko buržoazijo. Velika zmaga je pomenila zgodovinsko prelomnico v življenju in razvoju jugoslovanskih narodov, ki so prvič ustvarili demokratično, federativno državo, v kateri so dobili vsi narodi enake pravice. Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov sta postala temeljni kamen v izgradnji nove družbene ureditve in srečnejše prihodnosti.

KPJ je že od leta 1937 prodirala s svojo politiko med ljudske množice. Opozarjala je na nerešena gospodarska in socialna vprašanja. Najbolj pa se je uveljavila s svojim stališčem o narodnem vprašanju. Zato so v ljudsko in kasneje OF vstopali ljudje ne glede na stanovno pripadnost. Med NOB so množice dokončno izgubile zaupanje v nekdanje voditelje in stranke. Ko so se okupato5rji in domači izdajalci oprli tudi na stari državni aparat, so ljudje spoznali, da je treba odstraniti tudi to oblast in postaviti novo.

KPJ je NOB povezala z bojem naprednih sil v svetu, kajti vojna proti fašizmu je bila osvobodilna. Poleg tega pa je KPJ združila vse demokratične sile ne glede na politične, idejne in svetovnonazorske razlike.

Novembra 1944 je dejal tovariš Tito: »Kadar gredo v boj možje, vojska, ki jo je ustvarila država, je to njihova dolžnost do domovine, dolžnost slehernega državljana in rodoljuba. Kadar pa gredo v boj prostovoljno otroci dvanajstih, štirinajstih, petnajstih in šestnajstih let, vedo, da bodo v njem padli, tedaj to ni več dolžnost do domovine, tedaj je to nadčloveško junaštvo mladih ljudi, ki žrtvujejo sebe, da bi bili prihodnji rodovi srečni!«

Avtor: svarog

V kolikor želite sodelovati z nami, vas vljudno vabimo, da se nam pridružite, pošljete članke, ali pa samo izrazite vaša mnenja.