V prvo jugoslovansko državo so Slovenci vstopili kot narod z razvitim političnim življenjem. V tem času so delovale na Slovenskem tri politične stranke:

• SLS
• Liberalna, ki se je imenovala tudi Jugoslovanska demokratska stranka
• Delavska social demokratska stranka

Nove razmere v Kraljevini SHS in razvoj v svetu so že kmalu priklicali v življenje Slovencev še nove stranke (v letih 1919, 1920). Najprej so liberalci, ki so bili do tistega časa omejeni pretežno na mesta in meščanstvo, ustanovili Samostojno kmečko stranko (SKS), da bi spodnesli absolutno gospodarstvo katoliške SLS na podeželju. Ravno tako so liberalci ustanovili nekakšno svojo podružnico med delavstvom, ki se je imenovala Narodna sosialistična stranka. V skladu s siceršnjim razvojem v narodnodelavskem gibanju, ko so se od socialdemokratskih strank po letu 1919 odcepili komunisti, se je to aprila leta 1920 zgodilo tudi na Slovenskem (v okviru KPJ). Poleg političnih strank so na slovensko družbeno in politično življenje vplivali tudi delavski sindikati. Idejno so zastopale tri različne smeri:

• marksistična  (socialdemokratsko komunistično)
• krščansko socialistična
• liberalno narodno socialistična

Velik vpliv na družbeno in politično življenje so imele na slovenskem kulturne – prosvetne organizacije in društva, ki so bila na gosto posejana po vsej deželi. Vsaka politična stranka je imela še svoja kulturno prosvetna društva, ki so prek kulturne prosvete in športne dejavnosti pridobivala ljudi v svoje stranke. Tako je na primer SLS imela Prosvetno zvezo in prosvetna zveza društva v vsaki fari, poleg tega še Orlovsko zvezo. Liberalna stranka je imela Sokole, samostojni kmetje pa so imeli Zvezo kmečkih fantov in deklet, socialni demokrati Svobodo in krščanski demokrati Krekovo mladino.

POLITIČNE STRANKE SO SE RAZLIKOVALE TUDI PO SOCIALNI SESTAVI

1.SLS je bila v glavnem kmečka stranka, v manjši meri pa je vsebovala tudi delavstvo in meščanstvo

2.LIBERALCI so bili predvsem meščanska stranka, stranka bogatih in izobraženih

3.SOCIALNI DEMOKRATI in KOMUNISTI  pa sta bili izredno delavski stranki.

      Prav tako tudi KRŠČANSKI SOCIALISTI, ki so se leta 1932 odcepili od SLS in postali   nekakšen samostojen političen dejavnik.

RAZLIKOVANJE STRANK PO NEKATERIH OSNOVNIH IDEJNIH IN POLITIČNIH OPREDELITVAH

1.SLS se je zavzemala za tradicionalne konzervativne idejne kulturne vrednote, za večjo vlogo cerkve v državi, šoli in kulturi, po drugi strani pa za napredne socialne reforme v prid kmetov in delavcev ter za večje pravice vseh vrst zadružništva in ljudske samopomoči.

2.LIBERALCI so bili za moderne kulturne poglede, proti vlogi cerkve v političnem življenju in v šolstvu, za svobodnjaško vzgojo in kulturo, po drugi strani pa se niso veliko menili za socialno zaščito kmeta in delavca. Bili so za neomejeno kopičenje bogastva in s tem posredno tudi družbene in politične moči.

3.SOCIALISTI in KOMUNISTI so bili za socializem, ki naj da vse pravice delavcem. Razlikovali so se v tem, da so prvi želeli priti do tega po mirni poti, drugi pa kar na hitro, z revolucijo.

 

RAZLIKOVANJE SLOVENSKIH POLITIČNIH STRANK Z VIDIKA POGLEDA NA NARODNO VPRAŠANJE

 

1.Pripadniki SLS so menili, da bi morali izhajati iz slovenske narodne samobitnosti in ji zagotoviti razvoj. Zato so se zavzemali za avtonomno Slovenijo. Poleg številne družbene baze (kmetje, duhovniki) in splošne politične ideologije je bilo tudi njeno zavzemanje za avtonomijo element, ki je stranki dajal absolutno moč nad Slovenci med obema vojnama.

2.SLOVENSKA LIBERALNA STRANKA se je zavzemala za jugoslovanski narodni unitarizem in za centralistično državno obliko (Slovenija v njej ne bi imela avtonomije). Pripadniki te stranke so bili označeni za »jugoslovanarje«.

3.SOCIALNI DEMOKRATI so vztrajali pri unitaristični in centralistični ureditvi.

4.SLOVENSKI KOMUNISTI, ki so bili spočetka tudi centralisti, pa so leta 1923 radikalno obrnili svoje poglede v smer slovenske samobitnosti in federacije.

 

V teh glavnih političnih opredelitvah in ločitvah se je razvijalo politično življenje Slovencev v prvi Jugoslaviji. Bilo je polno prizadevanj za napredek, blaginjo in boljši – avtonomen politični položaj Slovencev znotraj jugoslovanske države. Po drugi strani pa je bilo polno političnih strasti, medstrankarskih nasprotovanj, ki so včasih že mejila na sovraštva. Glavna značilnost notranjepolitičnega življenja je bil boj med klerikalci in liberalci, oboji skupaj pa niso marali socialistov in komunistov, ki so bili narodna politična manjšina. In namesto, da bi se povezovali, so se najhuje sovražili in medsebojno blatili.

Pogledi raznih političnih strank so se razgrinjali ob volitvah in ob pomembnejših državnih dogodkih. Za volitve so politične stranke mobilizirale vse svoje politične sile. Najpomembnejše so seveda bile volitve v državni parlament, veliko težo pa so imele tudi občinske volitve.

    V političnem življenju Slovenije v prvi Jugoslaviji se je razvilo nekaj dogodkov, ki so imeli precejšen odmev. Beograjska vlada je kmalu prepovedala komunistično stranko in komunistično propagando po vsej državi. Kot povod so izkoristili neuspeli atentat na regenta Aleksandra in uboj notranjega ministra. Oba atentatorja sta bila komunista. Komunistična partija je bila potisnjena v ilegalo in s tem ob rob političnega življenja, kar jo je sililo v revolucionarnost in ekstremizem., kar pa je imelo slabe posledice. Pomemben politični dogodek z velikim odmevom je bil spopad KPJ in Orjune (organizzacija jugoslovanskih nacionalistov), 1. junija 1924 v Trbovljah, ko je bilo ubitih nekaj nedolžnih rudarjev.

6.januarja 1929 je kralj Aleksander razpustil parlament, ukinil ustavo, prepovedal politične stranke in uvedel osebno diktaturo. Ta diktatura je bila leta 1931 malo omiljena, ko je bil spet dovoljen parlament, toda volitve so bile do konca prve Jugoslavije nedemokratčne.

    Velik odmev je imela tako imenovana slovenska deklaracija ali punktacija SLS, ki je zahtevala preureditev Jugoslavije v federativno državo, v kateri bi bila Slovenija avtonomna federativna enota. Največji javni manifestaciji v Sloveniji sta bili shod Kristosa kralja 1933 in evharični kongres 1935, ki sta pokazali velik vpliv in moč SLS. V njenih okvirih se je čedalje bolj uveljavljala nazadnjaška desnica, ki je vse močneje vplivala na vodstvo stranke. Zaradi tega se je od stranke popolnoma ločila tudi njena levica. To je bilo delavsko krilo, ki so ga vodili krščanski socialisti. V povezavi z drugimi demokratičnimi in levimi skupinami so se povezali v ljudsko fronto. Cilj te fronte je bil boj proti fašizmu, boj za socialistično zaščito malega človeka in slovensko samoodločbo v okviru federativne Jugoslavije. Ljudska fronta je v letu 1940 močno oslabela.

Avtor: Svarog