Grki so bregove Sredozemskega in Črnega morja posuli z vencem mest, ki so prinesla grške družbene razmere in kulturo med ne-grška ljudstva, ter ponekod vplivala na nadaljnjo prihodnost področij, ki so jih kolonizirali Grki.
V času rimskega imperija so se rimska mesta razširila po vsej Evropi. Rim je bil - kot dedič - etruščanske in grške kulture - mestna država; zato so se Rimljani tudi zunaj Rima radi naseljevali v mestih. To je bila zanje primerna urbanizacijska oblika. S širjenjem rimskega državljanstva so bila zunaj Rima na novo ustanovljena številna mesta oz. so bila stara selitvena središča povzdignjena v mesto. Romanizacija je hkrati pomenila tudi urbanizacijo. Po vsej državi je rimska centrala pospeševala mestno življenje, saj je potrebovala mesta kot upravne enote. Vsako novo nastalo mesto so enotno načrtovali in upravljali.
Enotna ureditev mestnega življenja, ki je nosila v sebi tudi enotnost gospodarskega in verskega predstavnega sveta, je izredno okrepila državno zavest. Urbanizacija je- enako kot romanizacija - ena izmed skrivnosti rimskega gospodovanja.
Rimska mesta in "castre" (taborišča) so v času preseljevanja ljudstev večidel izgubila prebivalstvo in gospodarski pomen. Srednjeveške naselitvene skupnosti so tu nastale v povsem novi obliki.
Evropa je bila še na začetku 11. stol. na obrobju razvitega arabskega, bizantinskega in kitajskega sveta. V razvitih azijskih državah so bila uveljavljena mesta in blagovno-denarno gospodarstvo. V bizantinski so obstajala velika mesta z močnim meščanskim slojem. Na Kitajskem pa je vladarjev centralizem in močan uradniški sloj pospeševal razvoj proizvodnje. Odtod izvira tudi hitro uvajanje novih iznajdb, ter velika vloga mest z zelo široko in močno trgovino.
Pri nas so se v srednji vek ohranila zahodno-istrska mesta, ki ob naselitvi Slovanov v naš prostor niso bila porušena ali opustela, kot je bilo z antičnimi mesti v notranjosti. Naselbinska dediščina prenekaterega teh mest spada v čas pred prihodom slovenskih prednikov ok. leta 600. Posamezna med njimi, kot n.pr. naselbino na koprskem otoku, Izolo in Piran pa so ustanovili romanski begunci pred novimi slovanskimi. Področje istrskih mest je pred prihodom Slovanov spadalo v bizantinsko sfero. Sredi 8. st. našega štetja pa so to področje osvojili Franki.
V gospodarskem pogledu so se nekdanja istrska mesta in manjša naselja, podobno kot njihovo podeželsko zaledje, preživljala pretežno s poljedelstvom, ribištvom, živinorejo, za lastne potrebe pa so gojila tudi obrt in trgovino. Tudi po družbeno-pravni kategoriji se te naselbine niso razlikovale od okolice.
Zahodna istrska mesta so bila v tem času upravna in cerkvena središča (Trst). Prebivalci v mestih so bili cerkveni veljaki, svetni glavarji (capetanei), sodniki (iudicas). To je bil vrhnji sloj prebivalstva. Poleg trgovcev in obrtnikov imamo še razne svobodnjake, osvobojene, oproščene in sužnje.
Mesta na Slovenskem so torej nastajala na dva načina: drugače v notranjosti slovenskega ozemlja, kjer so antična mesta ob slovanski naselitvi propadla, tako da je nastala agrarna pokrajina, v kateri so od 12. stol. naprej nastajala mesta povsem na novo in drugače ob morskem obrežju, kjer so propad antike preživele nekatere naselbine od Trsta do Pirana in so imele nekaj značilnosti poznejših mest (obzidje in nekakšno obliko samoupravljanja), čeprav so le delno živela od obrti in trgovine.
SREDNJEVEŠKA MESTA
Osnovna definicija srednjeveške mestne naselbine, torej tako mesta kot trga, je, da je to naselbina, ki jo označujejo in od ostalega okolja ločujejo družbene in gospodarske značilnosti, katerih nosilci so meščani in tržani. Razlika med pojmovanjem mesta in trga je kvantitativnega jn ne kvalitativnega značaja. Čas nastajanja mestnih naselbin na Slovenskem je od 12. do I5. stol., stoletje ali dva kasneje kot v ostali Evropi.Mesta so bila za fevdalno agrarno družbo tuj element. Z njimi se je začela vse bolj uveljavljati delitev dela: podeželje se je ukvarjalo predvsem s kmetijstvom, ter skrbelo za hrano in surovine, potrebne mestnemu prebivalstvu, mesta pa so se ukvarjala z obrtjo in trgovino.
Za mesta je bilo značilno, da so njihovi prebivalci živeli od zamenjave blaga. Mestni prebivalci so delali za trg. Proizvod so imenovali blago. V menjavi je začel prevladovati denar kot menjalno sredstvo in merilo vrednosti. Z rastočo prodajo in nakupovanjem poljedelskih pridelkov se je precej povečal denarni obtok. Zato imenujemo to stopnjo razvoja blagovno-denarno gospodarstvo. Ta razvoj je povzročil nastanek novega družbenega razreda, meščanstva, ki je v nadaljnjem razvoju vse bolj vplival na spremembe fevdalnega sistema. Mesto je bilo naselbina svobodnih meščanov, drugačnih tako od svetnega in duhovnega plemstva kot od podložnega kmeta. Za meščane so v mestu veljali le obrtniki in trgovci. Pod mestno upravo in sodstvo niso spadali duhovniki in plemstvo. Za meščane niso šteli Židov. Načeloma je lahko postal meščan kakega mesta vsakdo, ki je določen čas prebival v njem.
ČAS NASTANIKA MEST IN RAZLOGI ZA NJIHOVO NASTAJANJE
V zgodnje fevdalni Evropi (od 5. do 1 l. stol.) je bila zemlja glavni vir preživljanja. Ker je prevladovalo naturalno gospodarstvo, je bilo povpraševanje po raznovrstnih predmetih majhno, zamenjava ali trgovina pa občasna.Razvoj poljedelske tehnike je na eni strani omogočil, da seje na obdelani zemlji lahko prehranjevalo več prebivalstva, na drugi strani pa ločitev dela prebivalstva do kmetijstva. Zaradi tehničnega napredka in razširitve trgovskih zvez z Vzhodom seje povečalo število obrtnikov m trgovcev. Vedno več ljudi je odhajalo z domače kmetije in se začelo ukvarjati z obrtjo. Zaradi vse večjega in stalnega povpraševanja so si poklicni obrtniki in trgovci poiskali stalna bivališča. Naselbine so postale v krajih, kjer so se pogosto zbirali ljudje in je bilo lahko najti kupca (ob gradovih, cestnih križiščih, ob prehodih rek, cerkvah in v pristaniščih). Te naselbine so imenovali trge in mesta.
Potem, ko so Arabci v 7. stol. osvojili južna obrežja Sredozemskega morja, seje nehala razsežna trgovina z daljnimi kraji.
Dokaj živahno pa je potekala evropska trgovina. Trgovske poti sredozemskega trgovskega področja so zalagala razkošnim blagom (svilo) in z začimbami iz vzhoda. V 12. stol. so se zato zelo močno razvila italijanska mesta: Piza, Benetke in Genova.
V severni trgovini, ki je potekala ob Baltskem in Severnem morju, so imeli vodilno vlogo Skandinavci. Trgovali so predvsem s krznom. Ta severna trgovina je veliko pripomogla k razvoju ruskih mest.
Evropska trgovska središča na severu in jugu so bila povezana s trgovskimi potmi čez alpske prelaze (povezava italijanskih pokrajin s francosko pokrajino Champagne...). V 10. stol. se je trgovanje z oddaljenimi vzhodnimi deželami spet začelo razvijati. Evropska trgovina z Azijo se je povečala po križarskih vojnah, posebno po mongolskih osvajanjih v 13. stoletju. Tedaj so Mongoli vzpostavili red in so poskrbeli za relativno varnost potnikov na območju od Črnega morja do Kitajske. Po SVlLENI CESTI so italijanski trgovci prevažali predvsem svilo, porcelan, čaj. Genova si je ustvarila postojanke od Črnega morja do Kitajske. Odpre pa se druga t.i. DIŠAVNA POT. Po njej je Evropa dobivala dišave iz Indije, Cejlona, Molukov. Pri tej poti sta odigrali zelo pomembno vlogo mesti Benetke in Aleksandrija. S povečano trgovino se pojavi tudi potreba po denarju (zlato za zlatnike iz Nigerije).
Čeprav se je razvoj evropskih mest opiral predvsem na mednarodne trgovske poti, pa je večina srednjeveških mest nastajala iz lokalnih potreb. Ta mesta so bila v tesni zvezi s svojim poljedelskim zaledjem. Mesta v Evropi so v času od 11. do 15. stoletja. Pojavijo se tudi trgovske organizacije, ki povezujejo veliko število mest v trgovsko zvezo. Nemška zveza se imenuje HANSA. Zvezo so vodili iz mesta Lubeck ( 14. stoletje).
Največja mesta (do 80.000 prebivalcev) so bila: Bizanc, Rim, Benetke, Milano...
NASTANEK MESTA
Večina srednjeveških mest je nastala na ozemlju zemljiških gospodov, zato so mestni gospodje podeljevali pravice v obliki privilegijev, ki so urejali razmerje do plemstva, kmetov in drugih mest. V primorskih mestih so mestno pravo sprejemala mesta sama, kot statute.
Mestni gospod, mogočen plemič, škof ali kralj, je dajal mestu varstvo. Če je mesto zraslo, so postale potrebne obrambne naprave, za katere so morali skrbeti meščani. Za varovanje svojih koristi so se meščani s prisego, ki je bila v srednjem veku pravna zveza, združevali v prisežno zvezo ali skupnost. V to prisežno zvezo so se sprva združevali mestni gospod in imenitnejši meščani, šele kasneje pa še vsi ostali meščani, ki jim je bila pri srcu dobrobit mesta. Predvsem so meščani skušali dobiti v roke sodstvo. Zavezali so se skrbeti za blaginjo mesta in si polagoma ustvarili organe za urejanje mestnih zadev. Tako je nastal mestni svet, ki so mu v Nemčiji sprva pripadali samo trgovci.
Mestne pravice so se razvile iz tržnih pravic, ki so jih spočetka dajali mestni gospodje in so urejale predvsem gospodarstvo:
- trgovinsko pravo,
- dedno pravo,
- skladiščna obveznost (to je bila dolžnost trgovcev, da blago pred nadaljnjim prevozom ponudijo mestu naprodaj za določeno vsoto .
V Lombardiji so se tisti, ki jim je bila poverjena mestna samouprava, imenovali konzuli (spomin na antične čase) Sicer pa so imele razne dežele različna imena za vodilne funkcije in različen razvoj.
NAČELU MESTA JE BIL MESTNI SODNIK IN MESTNI SVET.
Večina mest v zahodni in srednji Evropi si je sčasoma pridobila le omejeno avtonomijo. V glavnem so mesta dobila le samoupravo, ki je veljala le v okviru obzidanega mesta z najbližjimi njivami in travniki.
Razvoj mest in s tem tudi razvoj blagovno-denarnega gospodarstva je omogočil povezavo fevdalnih pokrajin v celoto.To povezavo pa so lahko izvedli le vladarji, ki so hoteli imeti oblast nad celim ozemljem. Zato so vladarji ščitili mesta in jih zavarovali proti njihovim fevdalnim seniorjem. Mesta pa so vladarje podprla z denarjem in blagom z zapisanih privilegijev in statutov izvemo veliko o zgodovini posameznih mest.
VIDEZ MESTA
V obzidani mestni naselbini se večnadstropne hiše stiskajo na majhnem prostoru. Značilnost mestnega tlorisa označuje oziroma predstavlja tržni prostor, kjer se odvija poslovno življenje in krožijo novice. Mesta so utrjena z obzidjem, po katerem se navzven ločujejo od trga. Hiše so bile zgrajene iz različnih materialov, tudi iz lesa, ki je predstavljal veliko nevarnost požarov. Steklenih oken še ni bilo. Nekatere hiše, ki so bile nekoliko bolj oddaljene od trga so imele tudi dvorišča in celo vrtičke.
ZNAČILNOSTI MEŠČANOV
Večina srednjeveških mest je nastala na ozemlju zemljiških gospodov, ki so mestom (prav zaradi tega) podeljevali pravice v obliki privilegijev, ki so urejali tudi razmerje do plemstva, kmetov in drugih mest.V primorskih mestih so mestno pravo sprejemala mesta sama kot statute, prebivalstvo pa se je delilo na plemiče in ljudstvo. Mestni gospodje so sprva sodili, določali globe in dajatve, urejali trgovino, določali tržne pravice do tedenskih in letnih sejmov, do obveznih trgovskih poti...
Za prebivalce mest je bilo značilno, da niso živeli samo od kmetijstva, temveč tudi od trgovanja, rokodelstva in obrti . Posamezni meščani so imeli tudi svoje vinograde in njive pa tudi cele kmetije v okolici mesta, naselbina kot celota pa je imela tudi skupne pašnike in gozdove. Kljub vsemu pa so bili meščani predvsem trgovci in obrtniki . V obrti in trgovini, ki sta bili glavni vir preživljanja, so uživali tudi posebne pravice. V naših mestih so med pravimi meščani po številu prevladovali obrtniki, ki so delali večinoma le za potrebe bližnje okolice; samo redke obrtne panoge so bile povezane z izvozom. Za varovanje svojih koristi so se meščani s prisego, ki je bila v srednjem veku pravna vez, združevali v prisežno skupnost ali prisežno zvezo. V to prisežno združbo pa so se najprej združevali le mestni gospod in imenitnejši meščani, šele pozneje seje razširila na vse meščane, ki so hoteli sami nositi odgovornost za red v mestu.
V 14.- I5. stoletju pa so si vsa mesta pridobila pravico, da so volili mestnega sodnika in mestni svet meščani sami. Mestni svet je urejal finance in denarne zadeve, nadzoroval trgovino in obrt, ustanavljal šole in sirotišnice, sodnik pa je skrbel za sodstvo in upravo v mestu - l. civilna uprava. V zvezi s takim razvojem pa so pravice vseh skoraj izginile. Prvotno mestno občino je zamenjala ožja občina, glavne pravice pa sta imela še notranji in zunanji svet. Notranji svet so sestavljali pretežno premožnejši trgovci, obrtniki so bili le člani zunanjega sveta.
Duhovniki in plemiči s svojimi podložniki oz. hlapci niso sodili pod mestno upravo. Pravic meščanstva ni užival človek, ki ni imel v mestu zemljiške posesti ali se ni ukvarjal s trgovino ali obrtjo. Meščan nekega mesta je lahko postal vsakdo, ki je v njem prebival leto dni.
Imel je pravico sodelovati v samoupravi in ker so mesta dobila v roke tudi sodstvo, so dajale meščanske pravice v mestih vidne prednosti. Zaradi tega so se zanje potegovali tudi ljudje zunaj mest- dobili so jih le, če so sprejeli določene dolžnosti. To so bili t.i. zunanji meščani, zaradi katerih so knezi zahtevali last nad mesti in prepoved zunanjega meščanstva. Od kmečkih podložnikov so se meščani ločevali po osebni svobodi. V večini mest je veljalo pravilo, da je podložnik postal svoboden, če je pribežal v mesto in ga zemljiški gospod v enem letu ni zahteval nazaj - mestni zrak osvobaja. Posebno skupino prebivalstva v mestih so sestavljali Židje. Prepovedano jim je bilo mešanje z drugim prebivalstvom, mestnemu gospodu pa so morali za njegovo varstvo plačevati poseben davek. Njihov poklic je bil povezan zlasti z denarnimi posli - le oni so lahko dolgo posojali denar z obrestmi. Z drugimi stvarmi so le redko trgovali, zemlje pa sploh niso smeli obdelovati. Uživali so posebno samoupravo; spore med njimi je urejal lastni sodnik. Židje so bili povsod preganjani.
Meščan, kot značilni prebivalec srednjeveškega mesta je za razliko od kmeta osebno svoboden človek, ki se od večine podložnikov in od (v tem času že svobodnega) nižjega plemstva razlikuje po svoji gospodarski dejavnosti: ne živi pretežno od kmetijske proizvodnje, ampak od mestne obrti, trgovine in kreditnih poslov. Predstavljajo torej družbeni razred, nižji od plemstva in višji od podložnega kmeta. Med meščani pa je bil sloj trgovcev uglednejši od obrtniškega.
GOSPODARSTVO MESTA
Značilni "mestni" gospodarski panogi sta bili mestna obrt in trgovina. Ob morju sta na gospodarstvo vplivala bližina morja in agrarni okoliš, ki je po starejši mestni tradiciji spadal k ožji mestni naselbini. Prva je omogočala ribolov, solinarstvo in pomorstvo, drugi pa poljedelstvo in živinorejo ter podeželsko obrt, ki sicer niso sodili v sklop značilnih mestnih gospodarskih strok. Pojavlja se miselnost, po kateri naj bi določene dejavnosti opravljali pripadniki določene družbene skupine.Tako naj bi bili obrt in trgovina pridržani meščanom ter prepovedani oziroma nečastni za podeželsko prebivalstvo oziroma za fevdalno plemstvo.
Mesta so obvladovala in urejala gospodarske dejavnosti na področju mestne naselbine.
Za meščane so v mestu veljali le obrtniki in poklicni trgovci. Pod mestno upravo in sodstvo niso spadali duhovniki in plemstvo, za meščane pa niso šteli Židov, ki so bili posebna skupina svobodnega prebivalstva.
Znotraj mesta so se nosilci obrtnih strok potegovali za izključne pravice do opravljanja poklica. Tako so imeli v srednjem veku pomembno vlogo CEHI - poklicne združbe obrtnikov iste stroke (mizarji, čevljarji, peki,...). Cehovska združenja znotraj mesta so urejala izvajanje posamezne obrti z omejevanjem števila članov obrtnega združenja in predpisi o izvajanju poklica, ter o delovnih razmerjih, bila pa so naperjena tudi proti zunanji konkurenci podeželja in tujih trgovcev. Kljub prizadevanjem pa mesta niso mogla odstraniti šušmarstva in podeželske obrti.
Ob ki so imeli pomembno vlogo, saj so predstavljali večji del mestnega prebivalstva. Z večjim povpraševanjem po različnem blagu se je večala tudi specializacija obrti in s tem tudi število cehov. Cehi so urejali poslovanje, pa udi zasebno življenje članov do najmanjše podrobnosti Ko so cehi postali številnejši in njihovi člani bogatejši, so si prizadevali za večji vpliv na mestno upravo in se v številnih večjih mestih uprli patricijem.
V začetku so imeli cehi pozitivno vlogo, ker so ščitili obrtnike in njihove skupne koristi ter pospeševali boljše delo. Ko pa so zaradi večjih potreb na tržišču posamezni trgovci začeli misliti na organizacijo necehovske velike proizvodnje, so cehi postali zaviralci napredka.
Cehovski obrtniki namreč niso smeli jemati v službo več pomočnikov in vajencev, kot je bilo predvideno v cehovskem statutu. Vrsta novih predpisov je počasi onemogočila mnogim pomočnikom, da bi postali mojstri. Cehi so se kot organizacije mojstrov začeli bojevati proti nezadovoljnim pomočnikom, ti pa so ustanavljali posebne zveze, zahtevali skrajšanje delovnega časa in povečanje mezd.
Najbogatejši prebivalci so bili trgovci.Cilj obrtniškega dela je bil, da si oskrbijo sredstva za stanu primerno življenje, namen trgovanja pa dosegati čim večje dobičke. Trgovci spočetka v mestih, naseljenih z obrtniki, niso imeli vidne vloge. V mestih, ki so imela posredovalno nalogo v mednarodni trgovini, pa so trgovci naglo obogateli. Prevzeli so mestno upravo in jo vodili v svojo korist. Večina mest je bila tujim trgovcem sovražna: svoje trgovce so varovala tako, da so tujcem prepovedala trgovino na drobno, trgovino na debelo pa so dovoljevala le ob določenih dnevih. Tako so se smeli n.pr. trgovci v Benetkah nastaniti le v zanje določeni stavbi in le tam prodajati blago prek beneških posrednikov, za izkupiček pa kupiti beneško blago, ker gotovine niso smele izvažati.
V številnejših mestih je veljala določba, da so morali tuji trgovci, ki so potovali skozi mesto, ponuditi svoje blago za določen čas naprodaj domačim trgovcem - skladiščno pravo. Mesta so imela tudi pravico obvezne poti - transporti blaga so potekali po določeni poti, da so trgovci tam plačali pristojbine in carine (tak sistem uveljavijo Benečani severno od Ancone, kjer je morala vsaka ladja pluti najprej v Benetke, da je plačala carino in tam ponudila blago naprodaj po določenih cenah, šele nato je lahko nadaljevala pot v drugo mesto). Trgovanje je bilo v srednjem veku precej tvegano. Ceste so bile luknjaste in blatne, mostovi slabi, številni roparji in plenilci (roparski vitezi, morski razbojniki,...) pa so napadali trgovce. Zaradi skupnih poslov in zaščite so se trgovci povezovali v združenja, imenovana GILDE. Združevala je trgovce enega ali več mest. Blago so skupaj nakupovali in prodajali, izkupiček pa delili po vloženih deležih. Pripadniki istih poklicev so stanovali v bližnji soseski, navadno v isti ulici, ki sojo poimenovali po svoji stroki (čevljarska, židovska,...).
Shajališča trgovcev in obrtnikov so bili sejmi. Manjši tedenski sejmi so bili namenjeni pretežno preskrbi mestnega prebivalstva z živili in drugim blagom, imeli pa so tudi velike letne sejme.
Mesta so si tudi prizadevala, da bi kolikor mogoče omejila podeželsko obrt in trgovino, ter predmete, s katerimi so smeli trgovati tujci.
V mestnih naselbinah so tudi domači trgovci skušali zavarovati svoje interese na lastnem mestnem tržišču. V mestnih naselbinah so tudi domači trgovci skušali zavarovati svoje interese na lastnem mestnem tržišču. Določila mestnih običajnih prav so ščitila domače trgovce, tujim pa so š1a na roko le, kadar je bilo to v interesu mesta. Določala so kraj in čas trgovanja, trgovski promet pa se je odvijal pod nadzorom mestnih organov. Mesta so z večjim ali manjšim uspehom skušala razširiti svoj gospodarski vpliv in tudi navzven doseči formalno in dejansko uveljavitev svojega privilegiranega položaja za opravljanje neagrarnih gospodarskih strok. Deželanom je bilo v oddaljenosti ene milje od mesta in pol milje od trga prepovedano opravljati obrt in krčmarstvo. V zahtevah po ukinitvi kmečkega trgovanja so mesta trčila ob interes plemstva, vladar pa je - glede na lastne koristi ugodil tej ali oni strani. Mestna prizadevanja niso nikdar uspela zatreti kmečke trgovine, ki seje v poznem srednjem veku in prvih stoletjih novega veka odvijala ob kmečkem tovorništvu. Mesta so zagovarjala svoj interes tudi proti drugim mestom. Skušala so si pridobiti pravico obvezne poti, ki je tujega poklicnega trgovca na določenih relacijah zavezovala, da gre skozi mesto, tam ponudi blago naprodaj, ga skladišči in plača predpisane pristojbine. Nekatera mesta so si proti drugim mestom izborila monopolno smer za trgovino z določenim blagom. Dogovori so včasih urejali medsebojne pravice meščanov različnih mest, prednostne pravice pa so lahko zadevale tudi meščane širših teritorijev (npr. dežel).
ŽIVLJENJE V MESTIH
Mesto živi kot celota svoje življenje in ga ureja po svoje. Na skrbi ima bivalni prostor: njegovo varnost (glede požarov in sovražnikov), urejenost, čistočo. Zagotavlja red in mir v svojem okolju, katerega osrednji del je trg, kjer se odvija poslovno življenje, kjer pa stoji tudi pranger za tiste, ki kršijo javni red.
Povprečna starost prebivalcev je bila 35 let (zniževala jo je zlasti visoka smrtnost med dojenčki). Če je ob rojstvu umrlo več moških kot ženskih dojenčkov in če so kužne bolezni bolj prizadele moške kot ženske, pa je za izravnavo poskrbelo obdobje ženske rodnosti, saj je ogromno žena umrlo pri porodu.
Bivalni prostor meščanov so predstavljale hiše z majhnimi okni, ki niso bila zasteklena, ampak so jih zastirale opne iz živalskih mehurjev, kože ali naoljen ali povoščen papir. Osrednji bivalni prostorje bil opremljen s pečjo. Prebivalci teh hiš so kuhali v kotlu, ki je visel na verigi nad ognjiščem. Najpomembnejši kos pohištva je bila postelja ki pa ni bila namenjena le eni, ampak več osebam. Ljudje so spali goli, nosili so le nočno čepico. Obleko so hranili v skrinjah. Uporabljali so tudi mize in klopi.
Preprostejše hiše so imele stranišče zunaj, bogatejše pa v hiši. Stranišča "na štrbunk" so bila v nadzidkih, ki so štrleli iz sten, a ne nad cesto.
Delovni dan seje začel med 4. in 6. uro zjutraj, končal pa seje med 7. in 9. uro zvečer, glede na letni čas.
Če je nanesla priložnost, so se meščani tudi poveselili: radi so dobro jedli, pili, igrali na srečo. prodajali zijala, skupaj pretresali dogodke, poznali pa so celo javne hiše. Shajališča in žarišča družabnega življenja so predstavljale gostilne in gostišča v mestih. Za gostilničarje so veljala posebna pravila: morali so se držati dobre mere. Gostje so se morali v gostilnah primerno vesti. Ponočevanje v lokalih ni bilo dovoljeno. Družabno življenje je bilo tudi v javnih kopališčih.
Hrana mestnih prebivalcev je bila sestavljena iz žitaric, kruha, kislega zelja, mesa, rib, sira, zelenjave in sadja. Začimbe so bile razkošje. Tudi sol je bilo potrebno kupovati od drugod. Za sladilo so uporabljali med, za zabelo pa sir. Pri jedi so si pomagali z žlico in nožem, vilic niso poznali. Pili so medico, pivo in vino. Prehrambene navade so obsegale zajtrk, nato krepek obrok pred poldnevom in močno večerjo ob sončnem zahodu. Prehrana se je ujemala z njihovimi delovnimi navadami, saj se je delovni dan ravnal po soncu in je trajal od sončnega vzhoda do zahoda.
Meščanska oblačila so bila omejena glede razkošja in barve. Tedanja oblačilna pravila so zahtevala, da se družbeni položaj razpozna tudi navzven. Bogata meščanka tako ni smela nositi nekaterih vrst blaga in okrasja, ki si jih je lahko nadela plemkinja.
Nega telesa je bila sestavljena iz umivanja obraza, ušes, rok, nog in drugih udov z vodo iz vodnjakov ali žganjem. Pod pazduho so se umivali s toplim zeliščnim vinom. Preprečevanje potenja je veljalo za nezdravo. Zobe so si umivali z mešanico vina in vode. Ustni smrad so preganjali z grizljanjem limonine lupine, nageljnovih žbic ali cimetove skorje. Občasno so si zdrgnili zobe s prahom za zobe (v njem zdrobljeni kremenčev pesek, sipina kost, rdeče korale, pa nageljnove žbice, muškatov orešek in rožno olje). Premožnejši so si dali manjkajoče zobe nadomestiti z umetnimi, kar pa je bilo silno drago. Dolgih las ženske niso umivale, ampak samo česale. Na tri mesece so vtirale vanje poseben prašek iz škroba, pomarančnih cvetov, lovorja, lavendla in jih izkrtačile. Uši so preganjali s prekuhano mešanico česna, zelišč, volovske krvi in kisa. Doma so se kopali v čebrih, a razmeroma redko, priljubljeno pa je bilo obiskovanje javnih kopališč.
Med mestnim prebivalstvom so pogosto kosile kužne bolezni. Pospeševala jih je mestna umazanija in-gledano z današnjimi očmi - pomanjkljiva higiena, širili pa glodalci in druga golazen, saj se je vsak tedanji prebivalec že od malega spopadal z ušmi, bolhami, glistami,...
Tedanje zdravilstvo je bilo pred kužnimi boleznimi nemočno. Zlasti hudo je mestno prebivalstvo trpelo ob kugi sredi 14. stoletja. Opisi poročajo, da se je bolezen začela s kuhanjem, bolnik je nato dobil vročino, po telesu so se mu spustile temne lise, iz njih pa so zrasle gnojne bule. Redko kateri bolnik je preživel.
Druga bolezen, ki je bila razširjena v srednjeveških mestih,je bi1a gobavost, ki je povzročala odmiranje tkiva in pohabljenost.
Še pogled na življenje posameznika v mestu.
Otroci so bili rojeni doma ob pomoči babice, ki jih je takoj po porodu umila v zeliščnem vinu in namazala z mastjo, potem pa jih tesno klasasto povila, da se niso mogli več gibati. Tako malo mumijo je babica nato položila v zibko..Otroci so bili dojeni. Če mati ni imela mleka,je najela dojiljo. Ko so ga odvajali dojenja, so otroka dohranjevali z močnikom iz pšenične moke, s kravjim mlekom in koščkom stopljenega masla. Ko so se odvadili dojenja, so otroci že zjutraj dobili sladkano ali razredčeno pivo ali vino. Posebej fante je bilo treba kmalu navaditi na alkoholne pijače ter na nenavadne jedi, preden bi jih poslali na tuje, da se ne bi prehitro opijanili ali da bi bili vajeni jesti vse.
Po tedanjem prepričanju se je otrok brez vzgoje nagibal bolj k slabemu kot k dobremu, zato je bilo potrebno pravočasno zlomiti njegovo voljo in pravočasno pregnati iz njega vso nadlogo, preden bi se razrasla kot bolezen. Privaditi ga je bilo treba k poslušnosti in bogaboječnosti.
Vloga ženskih in moških otrok v trgovski meščanski družini je bila različna: oboje so že zgodaj privajali na bodoči poklic, ki pa seje glede na spol otroka močno razlikoval. Fant, ki se je pripravljal na trgovski poklic, je moral utrjevati svoje telo s plavanjem, jahanjem, ni smel biti preplašen, privajen naj bi bil na vsako hrano, saj je moral že z osmimi leti od hiše v uk.
Deklice so redko zapuščale hišo. Pomagale so pri ženskih opravilih v hiši: pri kuhi, ročnih delih, v vrtu pri negi otrok.
S šestim letom seje začelo izobraževanje. Deklice so obiskovale privatne šole pri neprofesionalnih učiteljicah od nekaj mesecev do dveh let). Naučile naj bi se pisanja in vedenja. Fantovske šole so bile dolgotrajnejše in kvalitetnejše.
Poslovni duh meščanov je vplival tudi na sklepanje porok. Družinski otroci so se poročali tako, da so vzpostavljali vezi. Te, nato premoženje in šele nazadnje starost oz. izgled kandidata so odločale o sklepanju zakonskih zvez.
Pomembno vlogo je imela cerkev; ljudje so bili verni.
| Avtor: Svarog |
|
|
