Karel Veliki je vladal polnih 46 let, zaradi uspehov, ki jih je dosegel, je postal nedosegljiv ideal vsem tistim srednjeveškim vladarjem, od Otona I. sredi 10. stoletja do Friderika II. v prvi polovici 13. stoletja, katerih cilji in načrti se niso - tako kot kasneje pri njihovih naslednikih - ustavili severno od Alp. Kakšen vtis je Karel Veliki naredil na sosednja ljudstva, priča tudi to, da je pri Slovanih njegovo ime postalo splošen naziv za kraljevsko dostojanstvo. V skoraj pol stoletja dolgem obdobju svojega vladanja je dosegel uspehe, ki jih za njim ni ponovil nihče več. V številnih vojnah, iz katerih je vedno prišel kot zmagovalec, je temeljito razširil meje svoje države in katoliške Evrope hkrati. Pokoril je poganska ljudstva in jih spreobrnil. Z upravnimi reformami, s katerimi je celotno ozemlje (vsaj teoretično) razdelil na grofije in tako v pogledu uprave povsem izločil plemena, je notranje poenotil državo. Grofije so poleg vladarja postale najpomembnejši instrument državne enotnosti, k temu pa so pripomogli tudi kapitularji, ki so veljali za vso državo in seveda Cerkev, ki jo je Karel pritegnil v službo države. Skrb za pravo vero se je odrazila tudi v njegovih prizadevanjih za obnovo izobraževanja in omike na sploh. V teh prizadevanjih je, sam izpolnjen z nepogasljivo željo po znanju, zbral na svojem dvoru intelektualno elito takratne katoliške Evrope (Alkuin, Einhard, Peter iz Pise, Pavel Diakon) z namenom, da bi aktiviral njihovo znanje in prizadevanja za svoje velike naloge. Iz Aachna, nove državne prestolnice, so se po samostanih širili rokopisi, napisani v že omenjeni novi pisavi, ki so vsebovali dela tako svetnih kot posvetnih avtorjev.
Karlov prvi veliki vojaški pohod je bil naperjen proti longobardskemu kralju, ker se je papež pritoževal nad longobardskim nasilnim ravnanjem. Leta 773 so frankovske čete vkorakale v Severno Italijo, porazile so Langobarde in zavzele njihovo glavno mesto Pavio. Karel je združil državi in se od 774 imenoval za kralja Frankov in Langobardov.
Leta 772, še pred začetkom vojne proti Langobardom, se je neka frankovska vojska odpravila na prvi pohod proti Sasom. S tem se je začelo Karlovo drugo osvajanje, ki je imelo prav tako velike posledice. Vojne Karla Velikega proti Sasom so se začele kot frankovske obrambne vojne proti saškim samovoljnostim na obmejnem ozemlju, ker pa so zadele na odpor, so hitro postale napadalne. Frankovski vojski se ni najmočneje upiralo plemstvo, temveč svobodnjaki in polsvobodnjaki, in ta odpor je dobival netivo v tem, da so Franki vzporedno z vojaškim osvajanjem tudi prisilno pokristjanjevali, v prvem razdobju vojskovanja tudi z najostrejšimi metodami, ki pa jih je Karel v zadnjih letih 8.stoletja ,na Alkuinov nasvet, opustil.
Tema dvema Karlovima velikima osvojitvama, ko je zavzel plemensko ozemlje Sasov in langobardsko državo, je pridružilo še troje načrtov. Leta 778 se je odpravil na ekspedicijo v mohamedansko Španijo. Pri umiku je bil ubit Roland, mejni grof Bretonske marke. V naslednjih letih je bila ustanovljena Španska marka, ki se je raztezala do Ebra. Iz nje so nastala poznejša krščanska španska kraljestva.
Leta 787 je poskusil Karel langobardsko vojvodino Benevent tesneje povezati s frankovsko Italijo.
Leta 788 se je po dolgoletnih napetostih uklonil frankovskemu kralju bavarski vojvoda Tasilo III., ki se je zaradi domnevne zveze z Obri zagovarjal v procesu zaradi veleizdaje in je bil pregnan v samostan. Nomadski jezdeci Obri (Avari), pogansko ljudstvo, ki je vedno znova plenilsko vdiralo v Italijo in na Bavarsko, so ogrožali tudi vzhodnorimsko državo. Karel jih je 796 tako temeljito porazil, da so bili poslej brezpomembni.
Potem, ko je Karel svoji državi pripojil langobardsko državo, Saško in Bavarsko ter okrepil svoj vpliv na Benevent, je bil gospodar vseh germanskih ljudstev na kontinentu razen poganskih Germanov v Skandinaviji. S tem je njegov položaj daleč presegel položaj preprostega ljudskega kralja.To se je pokazalo tudi v stikih z drugimi vladarji, ki jih je navezoval z odposlanstvi. Karel sam se je na podlagi svojega položaja in uspehov, ki jih je dosegel, imel za povsem enkovrednega cesarju v Bizancu.
Ozadje za to, da je bila Karlova oblastvena stopnja leta 800 formalno povišana, moramo iskati v razmerjih med Franki in papežem ter med Franki in Bizantinci. V Bizancu je Irena 797 vrgla s prestola svojega sina Konstantina VI. in se sama posadila na njegovo mesto kot cesarica. Frankom je zato bizantinsko cesarstvo veljalo za nezasedeno. Papeža so 799 pregnali iz Rima in je zbežal h Karlu v Paderborn. Leta 800 je prišel Karel v Rim, da preskusi resničnost obtožb zoper papeža, in ta se je obtožb očistil s prisego. Na božič je papež (Leon III.) posadil Karlu med slovesno mašo krono na glavo, ga po bizantinskem dvornem obredju počastil s tem, da je poklekni predenj, in rimsko ljudstvo, navzoče v Petrovi cerkvi je Karla po rimskih pravnih oblikah razglašalo za cesarja. S kronanjem za cesarja je bilo obnovljeno rimsko cesarstvo na zahodu. Sedaj sta obstajala dva cesarja, vendar je Basileus šele 12 let kasneje priznal zahodnega cesarja. Katoliško občestvo na zahodu je bilo spet združeno pod enim naslovom in Evropa ni pomenila več samo geografskega pojma, ampak politično realiteto.
Bizanc je imel Karlovo kronanje za cesarja za uzurpacijo (nezakonito prilastitev). Prišlo je do vojaških spopadov v Istri in Dalmaciji. Šele leta 812 je bil sklenjen mir, s katerim je Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja.
Tudi Slovenci - ki to takrat še nismo bili - in ki nas je prav Karel Veliki edinokrat v naši zgodovin vse združil v okviru ene države in vključil v kulturno civilizacijski krog zahodne Evrope, smo že v začetku 9. stoletja začeli spoznavati ta novi sistem.
Poleg pozitivnih novosti - kot so npr. fevdalizem, pokristjanjevanje in gospodarski napredek - pa ocene pomena tega obdobja za nas, ne moremo zaključiti brez opozorila, da so prav v tem obdobju, s pretvorbo Karantanije v grofijo frankovske države, naši predniki izgubili svojo državo.
| Avtor: Matej Štrubelj |
|
|
