Mesta niso izum srednjega veka, pač pa jih poznamo že iz antike. Večina jih sicer ni preživela propada antičnega sveta, ki je nastopil s preseljevanjem barbarskih ljudstev, ko je kmetijstvo postalo osnovna gospodarska dejavnost. Kljub temu so, predvsem v Italiji in južni Franciji, pa tudi v Nemčiji, mnoga mesta obstajala nepretrgoma od antike naprej. Izgubila so sicer večji del prebivalstva in svoj gospodarski pomen, ohranila pa so se kot upravna in cerkvena središča. Cerkev je namreč svojo škofijsko ureditev izvedla na temelju teritorijev rimskih mest. Prekinitev trgovine in izselitev trgovcev nista imela posebnega vpliva na cerkveno organizacijo. Mesta so seveda osirotela, izgubila del prebivalstva, plemstvo je svoje dvorce gradilo na podeželju. Večina mestnega prebivalstva je bila bolj ali manj posredno odvisna od cerkve: duhovščina stolnice in sosednjih cerkva, menihi, učitelji in študentje cerkvenih šol, služabniki in obrtniki, ki so bili potrebni za cerkvena opravila in vsakdanje življenje duhovniške naselbine.
Uveljavljena je bila navada tedenskega sejma, ko so kmetje iz okolice prinašali na prodaj svoje pridelke. Hkrati so imela mesta tudi funkcijo trdnjave, kamor se je zatekalo tudi okoliško prebivalstvo. In prav iz te funkcije se je kmalu razvila tudi upravna funkcija mesta, saj je kastelan, ki je poveljeval mestni posadki, pridobil tudi finančno in sodno oblast na manjšem ali večjem področju. Tudi v tem primeru je šlo za izrazito trdnjavsko (vojaki in služabniki), ne pa za mestno prebivalstvo (obrtniki, trgovci). Kljub temu je bilo prebivalstvo teh ostankov mest odvisno od svoje okolice, saj ni samo ničesar proizvajalo, pač pa le živelo od dobrin, ki jih je nudila okoliška zemlja.
Karolinška doba torej ni več poznala mest v družbenem, gospodarskem ali pravnem pomenu besede. Rimska mesta in gradovi so bili zgolj trdnjave in upravna središča, njihovi prebivalci pa so bili brez posebnih pravic in institucij; njihov način življenja se ni razlikoval od življenja ostale družbe.
Takšne mestne naselbine so se od antične dobe ohranile tudi na Slovenskem, predvsem v obalnem pasu. Nekatera med njimi so ustanovili romanski begunci pred novimi slovanskimi prišleki. (Izola, Piran, naselbina na koprskem otoku). Ta nekdanja istrska mesta (upravno pod Bizancem, kasneje pod Franki) so se - tako kot okolica - preživljala pretežno s poljedelstvom, živinorejo in ribištvom. Obrt in trgovino so gojila le za lastne potrebe. Mestno prebivalstvo je gospodarsko obvladovalo tudi okoliško zaledje. Tako Trst, kot kasneje tudi Koper sta bila sedeža škofije. Šele po letu 1000, predvsem pa v 12. stol., so se na osnovi rimskih mest in utrdb in naselij ob samostanih razvila prava srednjeveška mesta, ki so v ustaljenem fevdalnem sistemu predstavljala tujek. Temelj fevdalizma, kot družbenega reda, je bila namreč zemlja, ki jo je senior dal v uživanje svojim vazalom, ti pa so svojo posest upravljali kot gospodarsko' samozadostno in upravno enoto. Podložniki so bili sodno podvrženi , svojim zemljiškim gospodom. Sedaj pa se kot gospodarski in pravni subjekt pojavijo tudi mesta, ki živijo drugačno, od zemljiškega gospostva neodvisno življenje. Meščani se niso več ukvarjali s poljedelstvom (le kot dopolnilna dejavnost), pač pa z obrtjo in trgovino. Meščani so bili svobodni in so spadali pod mestno jurisdikcijo - ne pa pod sodišče zemljiškega gospoda. Meščanom je sodil mestni sodnik. Ta je imel pravico do 17 sodstva tudi v območju mestnega POMERIJA - mestnega teritorija; ki je obsegalo tudi posesti izven obzidja. Mestni sodnik je bil reprezentant mesta, ki ga je volilo, hkrati pa tudi predstavnik mestnega gospoda, ki gaje potrjeval. Najvplivnejši in številčno najmočnejši sloj prebivalstva v mestih so bili svobodnjaki, to so obrtniki in trgovci, ki so tvorili skupnost meščanov.
Številčno je bilo več obrtnikov, trgovci pa so lahko hitreje obogateli in tako pridobivali vedno bolj vodilo vlogo v mestni skupščini, oz. v mestnem svetu, ki je to skupščino izpodrinil, ko so mesta postala prevelika. Kompetenca teh organov je bila izdajanje splošnih predpisov in odločanje v spornih zadevah. Svobodnjaki pod mestno jurisdikcijo so imeli določene obveznosti in pravice: plačevanje davkov sodelovanje pri obrambi mest, popravila potov in obzidja, stražarjenje. Meščan je bil tisti, ki je bil trajno naseljen v mestu, imel svojo lastno hišo ali stanovanje (od katerega je plačeval zemljiški davek) in se je ukvarjal s tipično meščansko dejavnostjo. Poleg meščanov so živeli v mestu tudi svobodnjaki, ki pa niso sodili niti med meščane niti med plemiče. To so bili gostači (v lastnem gospodinjstvu, a brez lastne hiše ali stanovanja) in posli - hlapci in dekle (brez svojega gospodinjstva). Čeprav ti svobodni prebivalci mesta niso sodili med meščane, ker so se preživljali s prodajo svoje delovne sile, pa so spadali pod mestno jurisdikcijo.
Svobodni prebivalci mesta, tudi meščani, so lahko postali tudi podložniki, ki so v mesto pobegnili z zemljiškega gospostva in v mestu živeli leto in dan. (Mestni zrak osvobaja!)
V mestu so živeli tudi plemiči in duhovščina - sicer svobodno prebivalstvo, vendar brez meščanskih pravic; sodili pa so pod fevdalno oz. cerkveno pravo. Poleg teh, ki s bili v mestu stalno ali začasno naseljeni, so v posebnih delih mest - v getih - živeli tudi Židje. Tudi ti so bili svobodni prebivalci, podrejeni deželnemu knezu.
Bili so zaščitenci vladarja, zato pa so mu morali plačevati poseben davek, čeprav zaščita v večini primerov ni delovala (pogromi). Simbolično so Židje plačevali tudi mestu, v katerem so živeli, na cvetno nedeljo. Ukvarjali so se z denarnimi posli (krščanska vera prepoveduje posojanje denarja za obresti), pa tudi s trgovino in obrtjo.
V mestu je torej živelo svobodno prebivalstvo ( v nasprotju s podložniki), ki pa je bilo po svojem položaju nižje kot plemstvo. To prebivalstvo je živelo predvsem od obrti in trgovine, po čemer se je znova bistveno razlikovalo od plemstva, čeprav se je po križarskih vojnah včasih tudi zemljiški gospod ukvarjal s trgovino, prav tako pa so si tudi podložniki z njo poskušali izboljšati svoj položaj, čeprav je bilo to prepovedano. Prav tako so se podložniki ukvarjali tudi z obrtjo na svojem domu, prihajali pa so tudi k stranki na dom ("štorerji"): na primer šivanje v zimskem času. Podložnikom je bilo sicer dovoljeno opravljanje nekaterih osnovnih obrti (npr. kovaštvo), s patenti pa je bilo določeno, da se smejo na določenem območju v okolici mesta z obrtjo ukvarjati le meščani (v notranji Avstriji 1 milja okoli obzidja). Ker so obrtniki v mestu, ki so proizvajali presežke kvalitetnih izdelkov in trgovci, ki so jih posredovali uporabnikom (delitev dela), živeli skoraj izključno od teh dejavnosti, so si prizadevali za monopolne pravice - ne samo proti podeželskemu prebivalstvu, pač pa tudi proti drugim mestom, ki so predstavljala neposredno konkurenco. Tako so si mesta prizadevala za pridobitev t.i. obveznih poti (Strassensswang). Pri tem je mesto, skozi katerega je taka pot vodila, pobiralo mitnino, poleg tega pa so potujoči trgovci v mestu morali dati blago na prodaj za določeno število dni, za isti čas pa so morali plačati tudi skladiščenje. Hkrati pa na sejmih v mestih do določene ure tuji trgovci niso smeli prodajati, pač pa le domači. Ker je s takimi ukrepi mesto bogatelo, jih je mestni gospod rad potrjeval v obliki privilegijev. Poleg konkurenčnih mest so 18 trgovce ovirale tudi slabe ceste in roparji. Zato so se združevali v GILDE; HANSE (trgovske združbe več mest).
Znotraj mesta so se po strokah združevali tudi obrtniki - v CEHE. V začetku so imeli pozitivno vlogo, ker so ščitili člane skupnosti (skrb za vdove in sirote, določanje števila izdelkov, mojstrov, pomočnikov, vajencev) in pospeševali boljše delo (nadzor kakovosti, cene, nabava surovin). Cehi so se razvili iz bratovščin, kar je razvidno tudi iz karikativnih dejavnosti in skrbi za moralo in versko življenje v cehovskih pravilih. Ta pravila so potrjevali mestni gospodje (vsak novi gospod posebej - zato je veliko ohranjenih). Za večje prekrške je član ceha lahko izgubil obrt (npr. prešuštvo). Prav zaradi togih cehovskih pravil pa so cehi sčasoma postali zaviralci napredka, ker niso uvajali tehničnih novosti, ker niso širili števila mojstrov in pomočnikov kljub večjim potrebam.
Omenili smo že, da je do 12. stol. v gospodarstvu prevladovala težnja po avtarkiji.
Obrtniki so delali večina za domače potrebe, oz. potrebe zemljiške gospoščine, ne pa za trg. Tudi trgovine je bilo zelo malo. Do oživitve slednje pa je prišlo v času križarskih vojn. Te so namreč omogočile oživitev prometa, hkrati pa se je plemstvo v Palestini spoznalo z novimi potrošnimi dobrinami, ki so jih želeli imeti tudi po vrnitvi domov. Najprej so si s trgovino opomogla lombardska mesta v severni Italiji, predvsem Milano in pristanišča Benetke, Genova in Pisa. Trgovski promet je iz Vzhoda preko Lombardije zalagal Evropo z luksuznimi predmeti in začimbami. Iz Lombardije so pomembne trgovske poti vodile čez alpske prelaze v doline Rone (sejmi v Champagni), Donave in Rena. V Champagni so menjavali blago iz Sredozemlja in iz severa, kjer se je med flandrijskimi mesti najbolj razvil Bruges, ki je postal središče evropske trgovine. Trgovina se je v 12. stol. razvila tudi ob Baltiškem in Severnem morju, ker so od frizijskih in danskih mest trgovino v svoje roke prevzela hanzeatska severno-nemška mesta. Oživitev prometa in trgovine je seveda spremljala (in omogočala) ponovna uvedba denarnega gospodarstva.
Mesta v pravem pomenu besede so v Evropi nastajala komaj od 11. do 15. stol. Nastajala so pod gradovi, ob samostanih, pomembnih prometnih križiščih, prehodih ob rekah. Na Slovenskem so se že v 1 l. in 12. stol. razvile mestne naselbine na Koroškem (Breže, Beljak) pod vplivom trgovine na dolge razdalje. Mlajša so mesta na Štajerskem in Kranjskem. Tu so jih v 13. in 14. stol. ustanavljali deželni knezi, da bi tako utrdili svojo oblast (Ljubljana, Maribor, Celje, Ptuj, Kranj, Kamnik). V drugi polovici 15. stol. so mnogi trgi na Dolenjskem dobili pravico do obzidja zaradi turških vpadov. Primorska mesta, ki so nastala na antični tradiciji, so prave meščanske naselbine postala znova komaj v 12. in 13. stol.
Mesta, ki so nastala na antični tradiciji (primorska mesta), so se zaradi gospodarske in politične moči kmalu otresla oblasti mestnih gospodov in se razvila v mestne republike. Imela so lastno upravo, ki jo je vodil mestni patriciat mestno plemstvo reko voljenih svetov. Mestna samouprava je svoj višek dosegla z mestnim statutom (pisna potrditev mestnih pravic), zbirko pravil, dolžnosti in pravic meščanov ter svoboščin proti nadoblasti. Tako statuti kot tudi privilegiji so glavni viri za zgodovino posameznih mest.
Privilegiji so značilni predvsem za celinska mesta, mestu pa jih je izdal, oz. potrjeval mestni gospod. Mestni gospod je bil tisti fevdalec, na čigar zemlji je stalo mesto, bil je ustanovitelj mesta. Pri nas je bil to po navadi deželni knez ali pa kak drug fevdalec. Mesta sicer do konca srednjega veka niso nastajala z odredbami, pa so mestni gospodje svojim ustanovam podeljevali privilegije, ki so jim omogočali boljši gospodarski razvoj, ker je imel od tega tudi sam koristi, ali pa je bil v to prisiljen. Ti privilegiji so bili predvsem pravica do obzidja, grba, letnih in tedenskih sejmov in druge pravice v zvezi z obrtjo in trgovino.
Mesto je imelo torej svoje obzidje (varnost); osrednji prostor pa je predstavljal trg, kjer so se odvijali sejmi (PRANGER!). Glede na omejenost prostora z obzidjem, so bile ulice ozke z večnadstropnimi hišami, ki so stale tesno druga ob drugi - čeprav včasih tudi z dvoriščem in vrtičkom, pogosto s svinjakom, kurnikom ... Hiše so bile večina lesene, kar je predstavljalo veliko nevarnost požara, za.to so jih, vsaj premožnejši, zamenjevali z zidanimi. Okna so bila majhna, zastrta z opnami iz živalskih mehurjev, kož ali naoljenega papirja.
Srednjeveška mesta so bila majhna - večina do 1000 prebivalcev (na Slovenskem 2000 do 3000). Le mesta ob mednarodnih trgovskih poteh so štela tudi več kot 100.000 prebivalcev. Povprečna starost meščanov je bila 35 let - močno jo je zniževala visoka smotrnost dojenčkov. Smotrnost je bila visoka tudi med ženskami v rodni dobi, na splošno pa se je zelo povečala ob raznih epidemijah kužnih bolezni (kuga, gobavost).
Higiena je bila zelo slaba. Nega telesa je bila sestavljena iz umivanja obraza, ušes, rok in nog z vodo iz vodnjakov ali žganjem. Pod pazduho so se umivali s toplim zeliščnim vinom. Tudi zobe so si umivali z mešanico vode in vina, včasih so si jih zdrgnili s posebnim praškom (kremenčev pesek, plovec, sipina kost, rdeča korala, nageljnova žbica, muškatov orešek). Dolgih las si ženske niso umivale, le prečesavale. Uši so preganjali s prekuhano mešanico česna zelišč, volovske krvi in kisa. Doma so se redko kopali (čebri), priljubljeno je bilo obiskovanje javnih kopališč. Preprostejše hiše so imele stranišča zunaj, bogatejše pa v hiši. To so bila stranišča na štrbunk-prosti pad, a ne na cesto. Umazanijo so z oken vlivali v kanale ob cestnem jarku. Stanovanja so bila opremljena s skrinjami namesto omar, uporabljali so tudi mize in klopi. Najpomembnejši kos pohištva pa je bila postelja - namenjena več osebam. Ljudje so spali goli - nosili so le nočno čepico. Kroj in material oblačil sta bila za posamezne sloje prebivalstva točno določena. Glede na letni čas so delali od štirih oz. šestih zjutraj do sedme oz. devete ure zvečer. Kljub trdemu delu so se znali tudi poveseliti - javna kopališča, gostišča, javne hiše - čeprav je bilo ponočevanje prepovedano. Že izgled cerkev in mestnih samostanov nam kaže, da so bili ljudje verni, da so se držali
cerkvenih pravil. V zvezi z vernostjo, pa tudi poslovnostjo, je bila tudi vzgoja otrok. Privaditi jih je bilo treba k poslušnosti in bogaboječnosti, poslovne potrebe pa so narekovale tudi šolanje : nekaj krajše, do dveh let za deklice pri neprofesionalnih učiteljicah, kjer so se učile pisanja in vedenja, ter dolgotrajnejše in kvalitetnejše za dečke, ki naj bi jih v mestnih šolah usposobili za uspešne trgovce oz. so šli k kakšnemu mojstru obrtniku. V mestih so se razvile pravne univerze v 12. in 13. stol.,
ukvarjale pa so se s teologijo, medicino, pravom. Poleg znanosti pa se je v mestih razvijala tudi kultura (verske igre, burke, farse; vzpodbujanje likovne umetnosti in arhitekture).
| Avtor: Svarog |
|
|
