Tako Dioklecijan kot Konstantin sta skusala najti boljse oporisce za rimsko drzavo kot je bil Rim. Konstantin si je izbral mesto v Bosporu, kjer je bilo nekoc grsko mesto Byzantium (Bizanc). Novo mesto, ki se je imenovalo Constantinopolis (Konstantinopel) danes Istambul ali Carigrad, ima odlicno pristanisce in je skoraj nezavetno. Konstantin se je odlocil, da bo zgradil veliko mesto, kamor bi ljudje iz vsega imperija lahko usmerili zvestobo in vdanost. Ko je leta 395 cezar Teodozij razdelil rimsko cesarstvo, je postalo mesto prestolnica vzhodno rimskega cesarstva. Boljsa gospodarska razvitost in enotnost prebivalstva samega je pripomogel k temu da je vzhodni del cesarstvaprezivel se naslednjih 1000 let po padcu Rima.

Vzhodno rimsko cesarstvo je imelo boljse poljedelstvo in bolj rodovitne povrsine kakor na zahodu. Prevladovala je mala in srednja svobodna kmecka posest. Cvetela je notranja in zunanja trgovina (Petra - trgovski stiki z bliznjim, sednim in tudi daljnim vzhodom), razvita je bila tudi obrt, loncarstvo, steklarstvo, svilarstvo. Oskrba z zitom je bila zelo dobra. Vzhodno rimsko cesarstvo pa je bilo prihranjeno vecje posledice selitev barbarskih ljudstev, ki so v vecini prodirali na zahod. Vzhodno rimskemu cesarstvu je prevladovalo svobodno prebivalstvo, zato je bilo manj napetosti med prebivalstvom. Uprava je bila centralizirana, to je omogocalo bolj si pregled nad pobiranjem davkov in drzavnim poracunom. Svoj nadalnji razvoj pa je temeljil na osnovi rimske drzavne ureditve, grske miselnosti in grskega jezika, ki je vse bolj izpodrival latinscino, ter na osnovi krscanstva. Dober denarni polozaj, utrjena mesta, razvita mornarica in domaca vojska, sestavljena iz svobodnih kmetov, so povecali moc drzave v sredozemlju.

Najvecjo moc je drzava dosegla v casu vladanja Iustiniana (527 - 565), blesceci vladar z velikimi vojaskimi ambicijami, hotel je namrec obnoviti Rimsko cesarstvo. Zasedel je Apeninski polotok s Padsko nizino, Sicilijo, Sardinijo, Korziko, Baleare, bivso rim. provinco Afriko, Numidijo, Beaticio (juzni del Hispanije) ter mesto Tingis. Tako je premagal Ostrogote (Vzhodne gote), Vizigote (Zahodne gote), Vandale. Hkrati je uspesno spopadal na vzhodnih mejah v Perzijci, na severu pa z Slovani in Bolgari. Z notranjimi reformami je obnovil in utrdil drzavo. Da bi okrepil svojo moc in moc drzave, je cerkev podredil drzavi. Zdruzitev svetne in cerkvene oblasti v Bizancu imenujemo cezaropapizem. Pospeseval je razvoj krscanskih visokih sol, iz teh sol so prihajali strokovnjaki na vodilana uradniska in cerkvena mesta.

Pri vladanju se je opiral na vojsko, cerkev in uradniski aparat. Nadzor nad drzavnimi sluzbami, denarnimi posli, davki in uradnistvom pa je zagotovil z izboljsano upavo. Iustinian je prestolnico zelo povecal in ji dal zgraditi Hagijo Sofijo (cerkev svete modrosti), ki bi naj postala sredisce bogosluzja za ves krscanski svet. Cerkev so po letu 1453 uporabljali kot mosejo, od leta 1933 pa je muzej. Najvecje in najtrajnejse delo Iustinianove dobe je bila kodifikacija (uzakonitev) rimskega prava. Iustinianov codex je znatno prekosil svoje vzore, vendar pa se je naslanjal na dela prejsnjih stoletij. Kodifikacija rimskega prava je dala centralisticni drzavi trdno pravno podlago.

Rimsko pravo, urejeno z napori bizantinskih pravnikov jasno in natancno ureja celotno javno in zasebno zivljenje, zivljenje druzbe kakor tudi posameznika in njegove druzine, medsebojne odnose drzavljanov, njihove poslovne in lastninske zadeve. Iustianovo pravo izrecno predpisuje vezanost kolonov na rodno grudo in s tem uzakoni odvisnost velike vecine kmeckega prebivalstva. Iustinianovi pravniki so rimske klasicne spise nekoliko skrajsali, delno pa tudi spremenili, da bi kodificirano pravo prilagodili razmeram svojega casa in ga vskladili z zahtevami krscanske morale ter z obicajnim pravom heleniziranega Vzhoda. S pravno obrazlozitvijo vladarske oblasti je Iustinianov Corpus iuris civilis mocno vplival na razvoj politicnih idej ne samo v Bizancu ampak tudi na Zahodu. Rimsko pravo je bilo v vseh casih temelj pravnega zivljenja Bizanca. Nasprotno pa se je Zahod seznanil z rimskim pravim sele v 12. stoletju. Sprejem rimskega prava s posredovanjem Iustinianovega Korpusa je dal za razvoj pravnih in politicnih nazorov na Zahodu najvecjega pomena in odtlej je bilo rimsko pravo v tisti obliki, ki so mu jo dali Iustinianovi pravniki, do najnovejsega casa vazen element v pravnem razvoju vse Evrope.

Po smrti Iustiniana se je vsebolj zanemarjala vzhodna in severna meja. To so izkoristili Perzijci, ki so zasedli Sirijo, Palestino in Egipt. Cesar Heraklej (610 - 641) jih je premagal pri Ninivah 628, in tako dotoltel dolgo najmocnejso tekmico rimske drzave. Se pred njegovo smrtjo pa so zaceli vzhodne in juzne meje cesarstva ogrozati tokrat novi sovrazniki - Arabci. Do leta 641 so osvojile Palestino, Sirijo, Egipt in ostanke oslabele perzije ter zacele zmagovito prodirati na zahod. Bizanc pa niso napadali somo Arabci s severa so namrec poplavili dezelo Bolgari in za njimi Slovani. Po dveh dolgih arabskih obleganjih Kolstantinopla (674- 678, 717-718) je Leon III. prisilil Arabce da so nehali oblegati mesto. In njegovi nasledniki so prepovedali in strogo preganjali cascenje svetih podob. V cerkvenih bojih je Ikonoklacizem 726 - 843(ikona - nabozna podoba pri pravoslavcih) imelo za cascenje ikon za krivoverstvo. Kmalu po spremenbi ikonoklaciticne politike se je zacela z novo in krepko makedonsko dinastijo nova doba osvajanj. Med letom 863, je bila unicena arabska vojska pri reki Halis v Anatoliji. Sprihodom Vasilija II. (976 - 1025), so Bizantinci z vrsto zmag spet povecali drzavo.

Arabce so pregnali prav do vrat Jeruzalema, premagali so Bolgarijo in Samuelovo Makedonijo na balkanu. Vasilij II. se je pripravlal na ponovno zavzetje Italije in Severne Afrike. Z reformami je hotel izboljsati polozaj kmeta. Temelj bizantinskega gospodarstva je bil svobodni kmet in vojak, ki je dobil zemljisko posest. Placevat je moral davke in sluziti vojaski rok. Velika veleposestva niso rabila placevati davkov. Ta veleposestva pa so si prilascala zemljo kmetov tako je tudi zacela slabet drzava. Vasilijev praded Romanos Lakapenos se je zavedal nevarnosti krepitve fevdalne veleposesniske aristokracije. Dejal je "Majhna posest prinasa veliko korist s tem, da placuje drzavne davke in opravlja vojasko sluzbo; vse to bo propadlo, ce se stevilo malih posesnikov skrci". Dal je obvarovali kmecko posest pred pretiranim razkosanjem, predvsem pa prepreciti njen prehod v roke zemljiske gospode. Tudi Vasilij II. si je prizadeval omejiti narascanje veleposesti s se ostrejsimi ukrepi.Vasiliju, ki ni imel potomcev, so sledili na prestolu slabici. Petdeset let po smrti Vasilija II. so seldzuski Turki v bitki pri Manzikertu 1071, strli srce bizantinske vojske. S tem se je koncalo obdobje, v katerem je bil Carigrad prestolnica najbogatejse in nabolje upravljene drzave krscanstva. Normani pa so utrdili svoje pridobitve na Siciliji. Poslednji udarec drzavi niso zadali tradicionalni muslimanski sovrazniki, ampak krscanski Zahod. Resnicni vzroki propada so bili seveda notranji. Poleg cerkve je imela moc Bizanca se dva temelja, neodvisne svobodne kmete, ki so dobro oddelovali zemljo in branili drzavo, ter vojsko in mornarico. Proti koncu 11. in v zacetku 12. stoletja so najemniki, pogosto Seldzuki, muslimani in Normani, sestavljali vecino oborozenih enot. Drzava v kateri je bil le prestol dedno nasleden, pa je padla v roke pescice aristokratnih druzin. Te so bogatele s pronijskim sistemom bizantinsko razlicico fevdalizma.

V 11. stoletju so popustili Vasilijevi ukrepi in kmecke ter vojaske posesti so brez ovir in vedno hitreje prehajale v last veleposesnikov. To je bil konec zdravega sistema, na keterega je, zacensi s 7. stoletjem, slonela moc Bizantinskega cesarstva. Bizantinska pravna oblast je ustregla zeljam mocnih fevdalcev s tem, da je v 11. stoletju dajala ta privilegije: posvetni in duhovni veleposesniki so bili oprosceni dolocenih davkov, najmocnejsi in najvplivnejsi pa so dobili popolno imuniteto. V nagrado za sluzbo dobivajo bizantinski velikasi v pronijo (v upravo) dolocena posestva. Zemljisca se dajo v pronijo za dolocen rok, obicajno do pronarjeve smrti. Potem ko je cesarska vlada izgubila s propadanjem kmecke posesti in podeljevanja privilegijev veleposesnikom velik del davcnih dohodkov, se je zatekla k sistemu oddaji davcnih dohodkov v zakup. Zakupniki se zavezejo, da v dolocenem okraju zbero in izroce drzavni blagajni doloceno vsoto denarja. Razen tega si seveda prizadevajo zbrati od prebivalstva cimvecjo vsoto na svoj racun. Vse to pomeni, da vzdrzujejo feudalni veleposesniki (pronarji in veliki gruntarji) svoje lastne upravne aparate, ki so podobni drzavnemu aparatu in ki obstoje mimo njega. To tudi pomeni, da se bremena prebivalstva povecajo, drzava pa ima od tega le omejeno korist. Pronija je najizrazitejsi pojav bizantinskega feudalizma. Pozneje se je sistem pronij znatno razsiril tudi v juznoslovanskih dezelah in odigral vazno vlogo v njihovi fevdalizaciji.

Ob prihodu prve krizarske vojske je bil Bizanc ze resno osljabljen. Izgubljal ni samo proti Turkom v Mali Aziji, ampak na Balkanu so se osamosvajale drzave (Srbija, Bolgarija, Vlas- ka) Ogrska pa je zasedla Dalmacijo. Milostni udarec so zadali cesarstvu vitezi cetrte krizarske vojne, ko so leta 1204 zavzeli in upostosili Konstantinopel. S pomocjo Genove so pregnali zahodnjake. Obnovljeno cesarstvo je bilo le senca nekdanjega Bizanca, bilo je razcepljeno zaradi drzavljanske vojne in ni moglo se upirati Turkom, ki so v 14. stoletju prodirali v Evropo.

Turki so leta 1371 Bizanc spremenili v svojo vazalno drzavo. Ceprav je od Bizantinskega im- perija leta 1453 samo se Konstantinopel in nekaj postojank ob Marmarskem morju, je sultan Mehmet II. (1451 -1481) sele po skoraj dveh mesecih obleganja zavzel veliko mesto. Z dokoncno zmago je bil svet starega Bizanca vse od Balkana do Palestine zdaj spet zdruzen, tokrat v okviru osmanske drzave, ki je naslednjih 200 let vladala v Sredozemlju.

Avtor: Marko Kovačič