Grška družba v času razseljevanja in kolonizacije

Po prihodu na Balkan so indoevropski Grki živeli še v rodovno -plemenski ureditvi. Načelovali so jim rodovne starešine - geronti in plemenski poglavarji - bazilevsi. Proizvajalna sredstva so bila skupna. Dokler premoženjskih razlik ni bilo,je o vsem odločala ljudska skupščina- agora. Sestavljali sojo odrasli, za vojsko sposobni moški. Postopoma seje rodovno - plemenska skupnost razkrajala. Na to sta vplivala gospodarski razvoj in delitev vojnega plena. Z razslojevanjem je nastala rodovno -plemenska aristokracija. Sestavljali so jo rodovni starešine in plemenski poglavarji. Večina proizvajalnih sredstev, zlasti zemlja,je prešla v njihove roke. Iz vrst rodovne aristokracije so postali najmočnejši dedni vladarji - monarhi. Drugo prebivalstvo se je moralo vladajočim gospodarsko, politično in pravno podrejati. Ljudje brez zemlje, teti, so se preživljali z dninarskim delom. Zaradi zadolževanja in vojnega ujetništva je začelo nastajati tudi suženjstvo. Sprva je imelo patriarhalno naravo. Vojne Dorcev, medsebojni boj plemen, razseljevanje in naseljevanje so pospešili nastajanje razredne družbe. Po vpadih Dorcev na Peleponez, Kreto in sosednje otočje je bilo prvotno prebivalstvo deloma pobito ali so ga zasužnjili. Nekaj staroselcev je zbežalo na težko dostopne kraje Peloponeza.

Preseljevanje in naseljevanje je trajalo več stoletij. Pri razporeditvi naseljencev ni bila več odločilna plemenska pripadnost pač pa naravne razmere. Plemena so se med seboj mešala, vendar so razlike, posebno med Jonci in Dorci, ostale. Večino ozemlja zunaj matične Grčije so poselili Jonci. Od tod naziv za deželo v Mali Aziji, poseljeno z Grki, Jonija. Maloazijski Grki so bili v neposrednejši zvezi s starimi civilizacijami, zato so bili sprva kulturno razvitejši od ostalih Grkov.

Grki so se po poselitvi Dorcev številčno okrepili in poslej niso bili le gornji sloj. S staroselci je prihajalo do krvnega mešanja in do zlivanja kulture obeh ljudstev. Zbliževanje je trajalo nekaj stoletij. Tudi med prvotnimi Grškimi plemeni so izginjale plemenske značilnosti. Okoli leta 800 pr. n.št. so Grki prevzeli enotno ime Heleni. Rimljani so jih imenovali Grki (Graeci - po ljudstvu Grajev v Beociji). V enotno državo se niso združili.

Obdobje od 8. do 6. st.pr.n. št. pomeni v nekem pogledu preobrat v grški zgodovini. Po naselitvi in razselitvi grških plemen, so se z gospodarskim razvojem pojavljali prenaseljenost, družbeno razslojevanje in socialni nemiri. Zato je bilo izseljevanje nekaterih iz polisov na razna območja Sredozemlja rešitev iz napetosti, ki so naraščale med plemstvom in ljudstvom. To izseljevanje Grkov iz matičnih polisov in naseljevanje v nove pokrajine imenujemo kolonizacija.

Izseljevanje se je začelo okrog leta 750 pr.n.št. Trajalo je približno 2 stoletji in je potekalo v 3 smeri:
- naseljevanje obal zahodnega Sredozemlja: Sicilija, južna Italija, južna Francija, obale Pirenejskega otoka; med znane kolonije tega območja spada Sirakuze, Tarent, Neapelj, Massilija; črnomorske in severnoegejske obale: Byzantion, Odessos;
- naseljevanje na severnoafriški obali: Kyrene na libijski obali, Neukratis v Egiptu.

Zaradi premoči Asircev in nato Perzijcev Grki niso mogli ustanavljati kolonij na Bližnjem vzhodu, zaradi premoči Kartagine pa ne na zahodnem delu severne Afrike. Sredi 6. st.pr.n.št. sta perzijsko osvajanje na vzhodu ter poraz proti Etruščanom in Kartažanom v pomorski bitki pri Alaliji leta 540 pr.n.št. ustavila proces kolonizacije.
Do kolonizacije je prihajalo na tistih območjih Grčije, ki so bila bolj razvita. Največ kolonij so ustanovili polisi Korint, Megara, Halkis, Milet in Fokaja. Na začetku so kolonije ustanavljali neorganizirano, pozneje načrtno. V stiku z domačini, ki so živeli še na različnih stopnjah razvoja, so kolonisti razvili gospodarsko in kulturno sodelovanje.

Med vzroke za kolonizacijo je treba poleg pomanjkanja obdelovalne zemlje šteti tudi željo po trgovskih zvezah z novimi deželami. Z razvojem obrti, trgovine in denarništva je pri grškem meščanstvu naraščalo zanimanje za dobiček. Nekateri meščani so se v iskanju zaslužka odpravili v daljne dežele in se tam načrtno naseljevali. Izseljevali so se tudi zaradi političnih nasprotij.
Kolonijo so ustanovili z ustanovnim dokumentom. Če je kolonija nastala na pobudi države, je zanjo pritegnila ljudi država. Včasih so državljani z žrebom izbirali koloniste. Matično mesto ali metropolo je vsaj v začetku skrbelo za svoje kolonije in jih oskrbovalo z vsem potrebnim. Kolonije so nastajale v glavnem na obali.
Po ustanovitvi so postajale kolonije politično neodvisne. Po vzoru stare domovine so ustanovile mestne naselbine, ki so bile podobne ureditvi polisov v Grčiji. V gospodarskem pomenu so bile prve kolonije poljedelske, pozneje so nastajale obrtniško - trgovske države. Razvile so svojo zakonodajo, uradniški aparat, denar, kulturo. Z matičnim polisom v Grčiji so kolonisti obdržali tesne gospodarske in kulturne stike. Povezovali so jih trgovina, jezik, verske svečanosti, olimpijske igre in drugo. Če je bila matična država ogrožena, so ji kolonisti ponavadi priskočili na pomoč.

Pomen kolonizacije je bil daljnosežen za koloniste, za matično Grčijo in za celotno sredozemsko in črno-morsko območje. Kolonije so se gospodarsko hitro razvijale, imele so veliko kmetijskih pridelkov in obrtniških izdelkov, predelovale so železo in les. Med kolonisti in Grškimi polisi se je razvila živahna menjava, posebej s kolonijami ob Črnem morju. Tu so Grki dobivali žito in sužnje. Zaradi velikih količin žita s teh območij so veleposestniki v Grčiji opuščali pridelovanje žita in namesto žita gojili oljko. To je imelo družbene posledice - propadali so imetje. V zameno za svoje blago so kolonisti uvažali iz Grčije grške vaze in drugo keramiko, tkanine, zlatarske izdelke.

Kolonisti so Grkom v matičnih polisih posredovali tudi kulturne dosežke starih civilizacij. Tako je posebno Egipt vplival na grško arhitekturo in kiparstvo v arhaični dobi. Kolonisti so posredovali grški vpliv in dosežke orientalskih kultur ljudstvom na sredozemskih in črno-morskih obalah. Tako je postajalo sredozemsko območje žarišče nove kulture, iz katere se je kasneje razvila evropska misel. S kolonizacijo so Grki postali svetovno ljudstvo. Navezali so stike z vzhodom, vse do Indije. Ob reki Rhone navzgor je grški vpliv segal globoko v keltsko zaledje. Vplivali so na prebivalce Pirenejskega polotoka in jadranske obale.

Kolonizacija je bila posledica družbeno političnega razvoja grške družbe od 8. do 6. st.pr.n.št., razlogi zanjo so bili pretežno ekonomski. Kolonisti so si ustanovili polise, v katerih so bili gospodarsko politično in kulturno v glavnem neodvisni od prvotne domovine. Z matičnimi državami so obdržali mnoge stike. Posredovali so kulturne dosežke drugih ljudstev Grkom in grško kulturo in miselnost vzhodnih civilizacij ljudstvom na območjih kolonizacije.

Mestna država - Polis

Mestne državice - polisi, so nastajale že v pozni mikenski dobi. Zemljepisna razcepljenost je veliko prispevala, da Grki niso razvili enotne države. Polis je bil politična, geografska in družbena enota. Po moči, obsegu in veljavi so bile mestne države različne. Razlikovale so se po narečju, v čaščenju krajevnih božanstev, po koledarju, imele so različne denarne enote, mere in uteži, različno družbenopolitično ureditev itd.
Močnejši polisi so začeli že kmalu uveljavljati nadoblast nad šibkejšimi. Polagoma so dobili polisi trojno samostojnost:
ˇ avtarkijo: gospodarska neodvisnost;
ˇ avtonomijo: pravico do samoodločbe;
ˇ elevterijo: zunanjepolitično neodvisnost.

V arhaični, staroveški dobi grške družbe so bili politično in kulturno dejavni najbolj Grki v Joniji. V Mali Aziji je pri Grkih nastala mestna država. Na osnovi feničanske pisave so razvili alfabet, grško črkovno pisavo. Potujoči pevci so s petjem na dvorih obujali spomin na preteklost. V Joniji seje razvil ep in tu naj bi v prvi polovici 8. st.pr.n. št- živel pesnik Homer. V Joniji so delovali veliki grški filozofi, npr. Tales, iz Mileta. Gospodarsko in kulturno premoč je v arhaični dobi imel Milet.
Med najrazličnejše polise v arhaični Grčiji spada Korint. Bilje gospodarsko razvita pomorska država in kulturno središče Grkov. Tu se je razvil značilen tiranski način vladanja.

V poznejši dobi grške družbe sta bile glede gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja vodilni atenska in Špartanska država. Polisi so razvili gospodarsko in notranjo ter zunanjo politično neodvisnost. Z nastajanjem mestnih držav je nastajala v Grčiji množica samostojnih političnih tvorb.
V začetku so v polisih vladali vojaški poveljniki. Iz vojaških vladavin so se razvile monarhije z neomejeno močjo dednih monarhov-bazilevsov. Monarhijo kot obliko vladavine je postopoma izpodrivalo vladanje plemstva. Politična moč in družbeni ugled aristokracije so bila odvisna od gospodarske uspešnosti in od vojaške prizadevnosti plemstva. V večini polisov je bila monarhija ukinjena in tudi plemstvu se ni posrečilo obdržati oblasti. Z razvojem obrti, trgovine in pomorstva in z drugačno organizacijo vojske se je krepilo meščanstvo in prevzemalo odločanje v polisih v svoje roke.

Prebivalci nekdanjih grških plemen, pomešani s prvotnim prebivalstvom polotoka, so se čutili državljane teh držav. Zato so za Grke imela mesta večji pomen kot za prebivalce drugod: mesta so bila njihova domovina. Grki so bili na svoje mestne države ponosni in so bili zvesti domačemu mestu. Politična razdrobljenost pa zavesti o pripadnosti grški skupnosti vseeno ni zadušila.

Grke so povezovali: skupen jezik in pisava, olimpijske igre, verske svečanosti, posebno tiste, ki so jih opravljali na znanih bogoslužnih krajih npr. v Delfih. Povezovala sta jih Homerjeva epa Iliada in Odiseja in skupen boj proti sovražnikom Helenom.

Po velikem preseljevanju indoevropejcev in po notranjih premikih grških plemen so si Grki ustanovili mestne države. Temeljile so na kmečkem sloju in plemiškem gospostvu. V nadaljnji zgodovini polisov se je z uporabo železa, z razvojem obrti, trgovine in pomorstva uveljavljalo meščanstvo vedno bolj tudi kot politična sila. Mnogi polisi so od monarhije in različnih plemiških oblik vladavine prek tiranije prehajali k demokratični politični ureditvi.

Šparta in Atene - njun politični gospodarski in družbeni razvoj

Med grškimi državami so bile najpomembnejše pomorsko - trgovske Atene in poljedelska Šparta. Državi sta v grškem svetu arhaične dobe izjemi. V primerjavi z drugimi polisi sta bili nenavadno veliki. Tudi po politični ureditvi nista bili tipični.
Špartanska država je dobila ime po glavnem mestu Šparti. Naselje je nastalo že v Mikenski dobi z združitvijo več srenj okoli utrdbe. Država je ležala v bogati poljedelski pokrajini Lakoniji ob reki Evrotas. Njen nastanek je bil tesno povezan s selitvijo Dorcev. Najvplivnejše dorsko pleme je sredi 8. st.pr.n.št. zasedlo in podjarmilo prvotne Ahajce. Prebivalci so se preživljali pretežno s poljedelstvom. Prišleki so prvotno ahajsko prebivalstvo deloma pobili, podjarmili ali asimilirali. Vse prebivalstvo so razdelili na 3 razrede: spartiate, perioike in helote.

Spartiati so bili vladajoči razred. Največ jih je živelo v Šparti. Bili so vojaki, lovci in politiki. Po številu jih je bilo 9.000 - 10.000. Upornim domačinom so odvzeli oblast in premoženje. V začetku so živeli v vojaški skupnosti in se ponašali, da so "občina enakopravnih". Zagotovljena je bila premoženjska enakopravnost. Zemlja je bila državna last, spartiati so dobili le majhne parcele v zakup. Z razvojem so se postopoma uveljavljali blagovno - denarni odnosi in spartiatska rodovna družba je razpadla. Zavladala je peščica najbogatejših in najvplivnejših plemičev med njimi. To imenujemo oligarhija.

Perioiki so bili osebno svobodni državljani z omejenimi političnimi pravicami. Ukvarjali so se z obrtjo in trgovino v primorskih krajih in s poljedelstvom in živinorejo v notranjosti Peleponeza. Spartiatom so plačevali davek in se udeleževali vojn kot težko oboroženi pešci.

Najštevilnejši so bili heloti. Bili so premagani ahajci, ki so jih spartiati spremenili v sužnje. Živeli so na svojih nekdanjih malih posestih, dajali dajatve zmagovalcem in zanje opravljali razna dela. Država je gospodovala nad njihovim življenjem in smrtjo. Ker so bili številčno močni, so se jih spartiati bali in jih v uporih po vaseh množično pobijali. Beden položaj teh sužnjev najbolj dokazuje lov na helote - kriptije. To so opravljali mladi spartiati.

V poznejši dobi grške družbe sta bile glede gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja vodilni Atenska in Špartanska država. Polisi so razvili gospodarsko in notranjo ter zunanjo politično neodvisnost. Z nastajanjem mestnih držav je nastajala v Grčiji množica samostojnih političnih tvorb.
Državna ureditev Šparte, kot jo poznamo s konca 6. st.pr.n.št., je rezultat stoletja trajajočega obsednega stanja, v katerem so se nahajali Špartiati zaradi številčne šibkosti v primerjavi s podrejenim prebivalstvom Lakonije in Mesenije. Glavne institucije špartanske države so bile naslednje: dva kralja - bazilevsa, svet starcev - gerousia (28 vsaj 60 let starih državljanov in oba kralja) in zbor Špartiatov (apella). Najvišji organ države, ki je odločal o predlogu geruzije, je bila ljudska skupščina. Sestavljali so jo polnoletni moški, špartiati. Delo kraljev in ljudske skupščine je nadzoroval eforat, sestavljen iz petih aristokratov. Državni uradniki, s kraljema na čelu, so bili izvoljeni za eno leto.

Temelj državnega življenja je bila špartanska vzgoja (agoge). Značilnost te je popolna odsotnost privatnega v življenju. Primitivne življenjske navade in trde razmere v času nenehnih vojn so vodile k izrazito vojaškemu skupnemu življenju. K takemu življenjskemu stilu je vodila zlasti velika stiska države v drugi mesenijski vojni sredi 7. st.pr.n.št. V nasprotju z vojaškim stilom življenja je bila Šparta v 7. in 6.st. pr.n.št. dojemljiva za tuje kulturne dosežke in se je tudi sama udeleževala kulturnega življenja v Grčiji. Od konca 7. st. pr.n.št. je življenje v Šparti začelo dobivati vse bolj temne poteze. Država je stopila na pot še bolj izrazite militarizacije. Enakost na bojnem polju, ki se je pojavila z nastankom falange,je zahtevala enakopravnost v državnem življenju in izenačevanje v življenjskih navadah. Udeleženci skupnih (vojaških) obedov so se imenovali "enaki"; kdor se teh obedov ni mogel udeleževati, je bil avtomatično izločen iz skupnosti polnopravnih državljanov. Z vzgojo v vojaškem duhu, gimnastiko, so že pri otrocih skušali doseči ideal brezpogojne ubogljivosti in odpovedi posvetnim dobrinam.
Dečki so bili s sedmimi leti izločeni iz družine, s štirinajstimi leti so postali "eirenes"-mladci, z dvajsetimi leti pa polnopravni vojščaki. Ob skorajda popolnem izrinjenju ženske iz družbenega življenja so se zlasti v Šparti uveljavile vezi med samimi moškimi.
Temne strani špartanskega življenja so nastopile v izraziti obliki v 6. st. pr.n.št. Tedaj se je Šparta kulturno osamila in osiromačila, izgnala tujce, ukinila uporabo zlatega in srebrnega denarja namesto tega je bil v uporabi železni) in vzdrževala številčno razmerje v državi z institucijo imenovano krypteia" (ki pomeni neke vrste lov na heliote; z njihovim ubijanjem so skušali preprečiti, da bi se številčno preveč okrepili in ogrozili oblast Špartiatov).
Šparta je stopila v klasično dobo, ki je prinesla vrh v grški zgodovini na vseh področjih družbenega in državnega življenja, kot skrajno militarizirana in domala v vseh ozirih neprivlačna država, ki ji je za ceno kulturnega padca in vse večje primitivnosti življenjskih navad prebivalstva uspelo obdržati in celo utrditi položaj "velesile" v grškem svetu.

Atenska država je nastala z združitvijo Jonske Atike pod vodstvom Aten. V začetku je bila poljedelska in živinorejska država. Prevladovala sta naturalno gospodarstvo in kmetijska družba. Obrt in trgovina sta bili slabo razviti. Potopno usmerjanje atenske države k blagovno - denarnem gospodarstvu so omogočili členovitost atiške obale, pristanišče Pirej v bližini Aten, rudnik srebra Laurion, nahajališče marmorja in kolonizacija. Težišče gospodarstva se je zato v Atenah zgodaj preneslo od poljedelstva na obrt, trgovino, pomorstvo in denarne posle. Vseeno je poljedelstvo še obdržalo svoj pomen.

Gospodarske spremembe na podeželju in v mestih so poglobile družbeno razlikovanje, zaostrile socialne napetosti in zahteve po političnih reformah. Atenska družba je bila razdeljena na rodovno aristokracijo - evpatride in na ljudstvo - demos.

Atenska država je bila sprva kraljevina. Kralj je skupaj z aristokratskim svetom - areopagom odločal o vse zadevah države. Ljudstvo s svojim predstavniškim telesom, ljudsko skupščino, večje vloge v političnem življenju še ni imelo. Zaradi prevelike moči kralja je plemstvo odpravilo dedno monarhijo in uvedlo oblast devetih visokih uradnikov- arhontov. Izvoljeni so bili iz vrst plemstva za eno leto.Atensko ljudstvo se je pokoravalo oblasti aristokracije, dokler se gmotno ni okrepilo. Prevlado plemstva so ogrozila družbena nasprotja na podeželju in zahteve ljudstva, da bi sodelovalo v političnem življenju.

Kmetje na malih posestvih so sčasoma obubožali. Prodiranje blagovno - denarnega gospodarstva, visoki davki, drobitev kmetij in vojne so slabšali njihov gmotni in družbeni položaj. Zaradi zadolževanja so izgubljali kmetije in celo osebno svobodo. Zaradi neplačanih dolgov so jih smeli upniki zasužnjiti in z družino vred prodati v sužnost v tujino. Na podeželju se je zato pojavljalo gibanje za izboljšanje razmer, ponovno delitev zemlje, črtanje dolgov in boj za politično oblast.
Na zahtevo ljudstva je moralo plemstvo popuščati. V 5. in 6. st. pr.n.št. so uvedli vrsto reform, ki so
izrinile evpatride in privedle ljudstvo na oblast. Popisali so zakone, ki so poslej veljali za vse.

Arhont Solon je leta 594 - S93 pr.n.št. izvedel gospodarske, socialne in politične reforme. Odpravil je dolgove kmetov, ukinil je zasužnjenje zaradi zadolževanja in na državne stroške odkupil kmete, prodane v sužnost. Kmete je s tem začasno osvobodil.
Druga Solonova ustavna reforma je odprla pot v politično življenje Atencem, ki so se z obrtjo, trgovino, denarnimi posli in pomorstvom uveljavili v gospodarstvu. Po premoženju je razdelil državljane na 4 razrede. O političnih in vojaških pravicah je odločal obseg premoženja. Ustavno
obliko države, kjer razvrščajo ljudi v razrede in določajo državljanske pravice po premoženju in dohodku imenujemo timokracija. Ljudje brez premoženja niso dobili političnih pravic in tudi v vojski niso služili, ker se niso zmogli opremiti.
Tretji večji ukrep Solona je bil, da je ustanovil svet štiristotih- boule, iz vsake file po sto ljudi. Boule je odvzel areopagu nekaj pristojnosti.

Solonove reforme so plemstvu vzele privilegije po rojstvu, zavrle kopičenje posesti v rokah aristokracije in pospešile razvoj gospodarstva, predvsem obrti in trgovine. V novem redu so se začeli uveljavljati tudi ljudje, ki niso bili plemiškega rodu. Nadaljnjega naraščanja družbenih nasprotij reforme niso preprečile. Kmečko vprašanje ni bilo rešeno, ter veleposestniška zemlja ni bila razdeljena; politične pravice 4. Razreda so bile le simbolične; uradniške službe niso bile plačane in tujci niso bili razporejeni v razrede. Z reformami tudi plemiči niso bili zadovoljni.
Solonove reforme niso zadovoljile nobenega družbenega razreda. Srednji in nižji sloji prebivalstva so se potegovali za nove politične pravice, za poglabljanje reform.

V 6. st.pr.n.št. sta bila s socialnimi, gospodarskimi in političnimi ukrepi najpomembnejša atenska državnika tiran Peisistrat in reformator Kleisten.
Tiran Peisistrat je kmetom preskrbel cenena posojila, naprej je odkupil njihove pridelke, znižal kmečke davke, revne in propadajoče kmete je zaposlil pri javnih delih. Pospeševal je razvoj obrti, posebno atiške keramike itd.
Reformator Kleisten je nameraval zagotoviti mestnemu prebivalstvu prevlado v političnem življenju. Zato je kljub upiranju plemstva Atiko razdelil na 10 okrožij, fil, tako da je vsako sestavljalo mestno, obalno in podeželsko prebivalstvo. S tem je preprečil združevanje in prevlado veleposestnikov. Svet štiristotih je razširil v svet petstotih, iz vsake file po 50 članov. Svet je pripravljal predloge za ljudsko skupščino, ki je dobila večje pravice in sojo pogosteje sklicevali. Razširil je državljanske pravice na prebivalstvo, ki jih dotlej še ni imelo. Vojaško oblast je poslej upravljal posebej izvoljen državni uradnik, strateg.

Politične spremembe so načrtno vodile atensko državo v demokracijo. Na oblasti so se utrdili bogati meščani. Atenski polis je prešel od monarhije in aristokratske družbene ureditve do timokracije in prek vmesne faze tiranije do demokracije. K temu so pripeljali družbenogospodarski razvoj in reforme, ki so jih izvajali Solon, Peisistrat in Kleisten.

Atenska demokracija je bila sužnjelastniška. To pomeni, da je izvršna, sodna in zakonodajna oblast
pripadala vsem 20 let starim polnopravnim moškim državljanom. Organizirani so bili v ljudski skupščini. Sestavljali so le 20 - 30% vsega prebivalstva. Ženske, tujci in sužnji v politiki niso odločali.

Življenje v Atenah in Šparti

Ker so Perzijci ogrožali Grčijo, so Grki leta 478 pr.n.št. ustanovili obrambno zvezo pod atenskim vodstvom s sedežem v Delosu, v katero se je včlanilo več egejskih otokov in grške državice v Mali Aziji. Zgradili so mornarico, ki so jo članice vzdrževale s prispevki v denarju in v ladjah. Atene so kot najmočnejša grška država sčasoma prevzele vodstvo delavske zveze in postale pod vodstvom svojih državnikov Timona in Perikleja pomorski imperij.
Periklej je izpopolnil demokratični sistem. Z dohodki iz trgovine so zrasli kulturni dosežki, s katerimi so Atene zaslovele.
Atenska moč je seveda izzvala zavist in strah, zlasti v Šparti, ki si je še naprej podrejala peloponeške državice, in pa v Korintu, drugem velikem trgovinskem središču.

V petdesetih letih 4. st.pr.n.št. so se vedno znova vnemali spopadi; Atene so zato zgradile velik imperij v Megari, Beociji in Ahaji, ki pa je 445 pr.n.št. propadel.
Med zaveznicami so 431 znova izbruhnile sovražnosti, in Atene, varne za dolgim obzidjem, ki jih je povezovalo s Pirejem, so prepustile Špartancem Atiko, same pa so poskušale izkoristiti svojo moč na morju.
Perikleja je leta 429 pokosila kuga; njegovo strategijo je nadaljeval Kleon.
Nobena od sprtih strani ni mogla prizadeti nasprotniku odločilnega poraza, zato so leta 421 sklenili mir. Trajal je le dve leti, nato pa so se sovražnosti začele znova. Leta 415 je vojna stranka v Atenah pregovorila ljudstvo, da bi poslalo veliko vojaško odpravo na Sicilijo, da bi zavzela Sirakuze. Poskus pa se je popolnoma izjalovil in leta 413 je bila uničena glavnina atenske vojske in mornarice. Kljub tej katastrofi so Atene nadaljevale boj, čeprav so njihove sovražnike zdaj denarno podpirali Perzijci in čeprav se je več atenskih zaveznikov uprlo. Leta 405 so Špartanci pod poveljstvom Lisandra pri Egospotamih uničili ostanek atenske vojske,Atene so se leta 404 vdale, demokracijo je zamenjala oligarhija, oblast pa so prevzeli Špartanci.

Politična razdrobljenost in kulturna enotnost Grškega sveta

Religiozni vezni člen Helenov so različne kultne zveze prebivalcev, ki žive okoli kakega svetišča, na primer v okolici Delosa, rojstnega kraja Apolona, ali delfijskega preročišča, kjer častijo posebno boga svetlobe in vedeževanja. Tu se ljudje zbirajo ob mnogoterih praznikih, ob katerih se med seboj sprta mesta držijo nekakšnega "božjega miru".

Kultna tekmovanja že zgodaj stopnjujejo privlačno moč olimpijskega Zeusovega svetišča. Seznam
tekmovanj se začne leta 776 pr.n.št. Sčasoma je tekmovanj več: peteroboj, konjske dirke, rokoborba, boks in tek v orožju. Zmaga pomeni najvišjo čast za zmagovalca in njegovo družino; za vse čase ga vpišejo v seznam zmagovalcev, lahko pa tudi postavi svoj kip v olimpijskem gaju. Pred začetkom iger morajo vsi udeleženci s prisego priznati veljavnost tekmovalnih pravil. Sodelovati smejo le svobodni Grki, katerih sloves je neoporečen. Od leta 720 pr.n.št. dalje se tekmovalci borijo goli. Kadar kateri od tekmovalcev podleže prehudim telesnim naporom, vidijo v tem milost bogov, ki ga pokličejo k sebi v trenutku največje sreče.
Od 5. st.pr.n.št. so prirejali ne le športne igre, temveč tudi gledališke predstave, govore in umetnostne razstave, predvsem razstave keramike. Olimpijske igre postanejo pravi panhelenski praznik.

Za razmah naše kulture pomemben korak je bil storjen v Joniji: tu so prevzeli abecedo, ki zaradi svoje preprostosti ne zahteva pisarskega stanu. Je namreč na analizi glasov utemeljen sistem soglasnikov. Sistem glasovnih vrednosti razširijo s potrebnimi znamenji za samoglasnike.

Grška religija razodeva dve komponenti, ki izvirata iz dveh kulturnih območij in razkrivata obe korenini grškega naroda:
l. Staromediteranska religija.
Preden so se na Balkan priselili Indoevropejci okoli leta 2000 pr.n.št., so obstajali tam različni kulti duš in fetišizem (čaščenje posameznih kamnov in dreves). Izpred mikenskega časa se je ohranila vera v demone.

2. indoevropejska komponenta.
To prepoznamo v humanem svetu bogov, kakor ga prikazuje predvsem Homer. Majhno število antropomorfnih olimpijskih bogov ima že razločne poteze razsvetljenega viteštva. Olimpijci živijo v aristokratsko-patriarhalni družinski državi kot jasno zarisani, s sorodstvom povezani posamezniki z določenimi področji dejavnosti in s tem ustreznimi atributi (Atena, boginja modrosti, s sovo); njihova "človeškost" je tudi v njihovih slabostih. Mnogi krajevni bogovi zgodnjega časa se polagoma enačijo z Olimpijci ali dobivajo nižjo vlogo polbogov, herojev.

Glede na ti komponenti razlikujemo v svetu grških bogov teriomorfizem in antropomorfizem - bogovi so predstavljeni bodisi v živalski bodisi v človeški podobi. 7. stoletje pr.n.št. je eno najbolj ustvarjalnih v grški umetnostni zgodovini. To obdobje zajame vse umetniške izrazne možnosti. V tem času nastaneta dorski in jonski slog in se dosledno razvijeta da]je. Po očitni krizi v začetku stoletja se izoblikuje za grško antiko značilna monumentalna umetnost s čvrstim in izrazitim slogom. O monumentalnem stenskem slikarstvu lahko postavljamo le domneve, ne moremo pa ga dokazati. To stoletje ustvari osnovne tipe grške umetnosti, katerih se oklepajo naslednja stoletja v svoji močni zavesti o tradiciji, kljub vsej duhovni prilagodljivosti in nagnjenju do individualizma. Grški duh je do kraja gospodaren: celotno življenje, odnos do človeka in narave povzame v določenih tipih in jih potem zmeraj spet tolmači nanovo. "Človek kot mera vseh reči"je osnovna formula grškega mišljenja in grškega umetniškega ustvarjanja.
Homer, eno največjih imen v svetovni književnosti, ostaja še vedno v senci. Ne vemo, ali sta njegova epa sestavljena iz posameznih pesmi, zapisa dveh ali več potujočih pevcev, ali pa sta mojstrovini enega samega, vse druge presegajočega genija. Nesporno pa je, da sodita Iliada in Odiseja med največje literarne mojstrovine vseh časov. Sestavljeni sta bili v 8. st.pr.n.št. in opisujeta napol legendarne osebnosti, k.i naj bi živele 500 Iet prej.
Iliada slika dogodke, ki so se pripetili proti koncu trojanske vojne. Zgodba ima resnično podlago, čeprav je v bistvu čudovit dosežek pesniške domišljije.
Krajša Odiseja opisuje Odisejeva doživetja na poti z vojne domov. Nekaj kasneje od Homerja je Hesiod napisal dva epa z močnimi didaktičnimi prvinami, to sta Dela in dnevi in Tegeonija. Poleg njiju je bil edini omembe vreden grški epik še Apolonios iz Rodosa.

Avtor: Svarog