Avgustov principat in začetki cesarstva

Rimsko državo so razjedala mnoga nasprotja (siromašenje in proletarizacija kmečkih množic, korupcija, zadolževanje …). Brez gospodarske in družbene probrazbe razmer ni bilo možno spremeniti. Vladajoči sužnjelastniški razred na to ni bil pripravljen. Prav tako senat, najvišji organ države, ni bil kos tem težkim nalogam svetovne države. Senat je imel veliko sovražnikov: ljudstvo, ki je bilo združeno v stranko popularov (ljudska stranka), vitezi, tisti, ki so se zavzemali za diktaturo, vojska. V vsej veliki rimski državi ni bilo nikogar, ki bi imel vso državo na svoji strani. Vendar so se vedno bolj pojavljale skupine in posamezniki, ki so želeli prevzeti oblast.

Nevarnejše je bilo združevanje trojice politikov in vojskovodij GAJA (rimski general in politik), MARKA KRASA (eden najbogatejših Rimljanov in predstavnik vitezov) in JULIJA CEZARJA (pripadal je ljudski stranki popularom, ki jo je izrabljal za napredovanje v politiki). Leta 60 pr. n. št. so sklenili neuradno zvezo treh mož - PRVI TRIUMVIRAT. Zavzeli so se, da bodo z vojsko prevzeli oblast in se medsebojno podpirali. Vsak med njimi je sicer sam želel priti do oblasti, vendar bi moral imeti na svoji strani vojsko, denarne mogočneže in ljudstvo. Vojaški ugled Pompeja, bogastvo Krasa in priljubljenost Cezarja med ljudstvom so bili osnova za prvi triumvirat. Ko je postal konzul Julij Cezar, je podprl proletarce, nastopil proti izžemanju provinc in dosegel, da je senat potrdil Pompejeva prizadevanja za plačilo veteranov in predlog opravljanju provinc. Cezarju je bila dodeljena v upravljanje Galija, Pompeju Španija in Krasu Sirija.

Kras je v boju s patri v Aziji kmalu padel. Boj za oblast med Cezarjem in Pompejem se je zaostril. Pompej se je vedno bolj zbliževal s senatom. Postal je prva politična oseba v državi.
Cezar je pokoril Galijo, zavrnil Germane na Renu in vdrl v Britanijo. Senat in Pompej sta se zbala naraščajoče vojske in politične moči Cezarja. Del senatorjev in Pompej so se zatekli v Grčijo, Pompej je nato zbežal v Egipt, kjer so ga ubili. Cezar pa je v Egiptu postavil na prestol Kleopatro. V Mali Aziji je zaustavil nove upore in dosegel mir na Vzhodu.

Cezarjeva diktatura:
Po utrditvi na oblasti je nastalo vprašanje, ali bo republika ostala ali jo bo odpravil. Senat je Cezarju podelil najvišji položaj v državi, postal je dosmrten diktator, dobil je dosmrtno oblast nekdanjih konzulov in s tem najvišjo upravno in sodno oblast. Odločal je o vojni in miru. Vendar sta še dalje obstajali stari republikanski ustanovi senat in ljudska skupščina. Na videz je še torej rimska država republika, dejansko pa že monarhija (vlada enega samega moža). Tako je Julij Cezar postal monarh. Uvedel je reforme, ki so imele politično, družbeno, upravno in kulturno naravo; npr:ustanavljal je kolonije v Italiji in izven nje, uvedel je velika gradbena dela za brezposelne, Rim je postal glavno mesto…Cezarja so ubili 15.3.44.pr.n.št.

2.) Drugi triumvirat:

V političnem življenju so vedno bolj prihajali v ospredje vojska in njeni poveljniki. Tako sta se začela uveljavljati Cezarjeva poveljnika Mark Antonij in Mark Lepid. Priključil se jima je tudi Cezarjev posinovljenec Gaj Oktavijan, ki ga je Cezar razglasil za dediča. S pristankom senata so leta 43. pr. n.št. zakonito sklenili drugi triumvirat. Med to zvezo in republikansko stranko, ki sta je stala načelu Brut in Kasij (ta dva sta bila tudi povezan z umorom J. Cezarja) je izbruhnila državljanska vojna. Do odločilne bitke je prišlo leta 42.pr.n.št. pri Filipinih v Makedoniji. Republikanci so bili premagani. Zmagovalci so si razdelili upravljanje države tako, da je Antonij dobil Vzhod, Lepid je odšel v Afriko, Oktavijan pa je dobil Italijo in zahodni del Balkana.

Iz trojice je bil kmalu izločen Lepid, ki je postal vrhovni svečenik. Med Oktavijanom in Antonijem pa se je začel boj za oblast. Do obračuna med njima je prišlo v boju proti Egiptu leta 31 pr.n. št. pri Akciju ob zahodni obali Grčije. Kleopatra in Antonij sta zbežala in naredila samomor. Oktavijan je osvojil Egipt, ki je postal rimska provinca.

Končal ose je obdobje republikanske rimske zgodovine. Oktavijan je vzpostavil novo ureditev rimske države - Principat, s katerim se je začelo obdobje cesarstva.

3.)Principat in vzpon rimskega cesarstva:

Po bitki pri Akciju je bilo konec državljanskih vojn. Prevladajoči vpliv v državi je bil v rokah Oktavijana in vojske. Plemstvo s senatom na čelu, z republikanskimi ustanovami in pravnimi predpisi se jima ni moglo upirati. Oktavijan je uvedel novo obliko vladanja, monarhijo ali cesarstvo (po Cezarju).
Krepitev centralne oblasti:
ker se je Oktavijan bal Cezarjeve usode je pritegnil aristokracijo (plemstvo) k novemu preurejanju države. Nastala je nad 200 let trajajoča oblika vladanja, imenovana Principat.
Oktavijan je vrnil senatu vsa pooblastila in v državno pravnem smislu navidezno obnovil republiko. Senat mu je v zahvalo podelil naslov Princeps, prvi državljan v državi, prvi državni uradnik in častni vzdevek "Avgustus" (vzvišeni). Senat in ljudska skupščina sta mu sčasoma predali vso oblast. Imel je cesarsko moč v državi, ki je temeljila nakopičenju republikanskih služb. Postal je dosmrtni tribun s pravico predlaganja zakonov in sklicevanja senata. Veljal je za nedotakljivega. Bil je večkrat izvoljen za konzula, postal je vrhovni svečenik, nadzornik nad državnimi dohodki in vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil. Za 10 let je dobil prokonzulsko poveljstvo nad provincami Španijo, Galijo, Sirijo in Egiptom, se pravi nad tistimi v katerih so bile že ves čas rimske legije, bodisi zaradi ogroženosti sli zato, ker bi bilo zaželjeno, da se razširijo. Pozneje so mu predali še poveljstvo nad najbogatejšimi provincami, ki so jih za zmerom razglasili za cesarske. Bil je imperator - cesar za vse življenje. Sam si je smel imenovati naslednika. Z uvedbo principata se je začel VZPON RIMSKEGA CESARSTVA.

S prehodom republike v cesarstvo so vladajoči izvedli politične, upravne, gospodarske in družbene spremembe.
Avgust je senat skrčil na 600 članov. Odslej je senat ponavadi potrjeval, kar je sklenil cesar. Kot tribun se je Avgust lahko uprl vsaki odločitvi senata. Ljudska skupščina je zgubila pomen, ker vladanje ni bilo več odvisno od njenih glasov. Nazadnje je povsem izginila. Upravitelji provinc in davčni zakupniki so le te kot "posest rimskega ljudstva" doslej brezobzirno izžemali in ropali. Avgust je to početje zavrl, tako da je posegal v premoženjske razmere plemstva, po drugi strani pa postavil ob upravitelje cesarskih provinc samostojno finančno upravo; to je vodil prokurator - največkrat iz viteškega stanu, ki je dajal obračun državni blagajni.

Rimski senat pa je upravljal državno zakladnico, kamor so se stekali presežki. Avgust je hotel izpeljati tudi natančno in pravično obdavčitev svojih podložnikov, zato je dal izvesti statistični popis stanja, ki je vključeval popis premoženja in ljudsko štetje.

Mnoga ozemlja pa še tedaj niso bila povsem vključena v rimsko državo. Tako je imel npr. tudi Egipt zaradi svoje gospodarske pomembnosti in prastare upravne ureditve poseben položaj. Tudi Galija je bila ena najdragocenejših provinc, zato so še posebej skrbeli zanjo, jo odpirali svetu in jo odpirali svetu in jo romanizirali.
Pri upravljanju države so se Avgust in drugi opirali na visoke plačane uradnike iz senatorskih in viteških vrst. Za delo so bili odgovorni vladarju. Razvijati se je začela birokracija - vladavina priviligiranega uradniškega sloja.

4.) Nadaljnji družbeni razvoj v dobi cesarstva:

Do temeljnih družbenih sprememb v principatu in pozneje sicer ni prišlo, vseeno pa so se družbena nasprotja omilila. Družbeni ustroj je bil tak, da je še naprej ščitil vladajoče. To je bila še zmeraj sužnjelastniška družba z aristokracijo in vladarjem na čelu.

Cesar Avgust si je s svojo blago notranjo in zunanjo politiko pridobil pri Rimljanih velik ugled. V njegovo čast je bilo posvečenih več svetišč. Po njem so imenovali mesec avgust. Zavzemal se je za ohranitev stare republike, oživljal je starorimski način življenja in poveličeval preprostost in preteklost. Cilj mu je bila številčno močna država, zato je poveličeval družino in pospeševal nataliteto.Bil je nasprotnik neporočenih in zakonolomcev. V poeziji je pospeševal oživljanje nekdanjih moralnih določil in čustev. Trajnejših posledic ta prizadevanja niso dala. Po smrti je bil razglašen za boga.

Poleg aristokracije so bili na vrhu družbene lestvice tudi vitezi. Obogateli so s trgovino, bančnimi posli, oderuštvom in vojnim plenom. Tudi vrste vitezov so se množile z uradniki, oficirji in bogataši iz provinc. Osnovna množica prebivalstva so bili sužnji, zakupniki, mali in srednji kmetje, obrtniki in delavci v manufakturah, pristaniščih in drugod. Dotok sužnjev je usihal, zato so ublažili njihov položaj. Nekdanje suženjsko pravo je bilo humanizirano; gospodarjem je bila vzeta pravica neomejenega razpolaganja s sužnji. Bogataši so rasi sužnje tudi osvobajali. Osnovna množica izkoriščanih so postajali od 3. Stol. dalje osebno svobodni KOLONI (obubožani kmetje in obrtniki, osvobojeni sužnji itd.). Ker so se bali, da bi zaradi povečanih obveznosti zapuščali zemljo in gospodarje, so jih z zakonom dedno vezali na zemljo. Tako so nastajali v pozni dobi rimske zgodovine že začetki novega fevdalnega reda.

5.) Vojska:

Glavna opora Avgustove moči je bila Vojska. Vojska, ki je bila nastavljena skoraj samo v cesarskih provincah, je dokončno postala poklicna, čeprav je ostal legionar rimski državljan in ni bil najemnik. V legijah je bilo 150.000 mož, večina so bili Italci. Poleg te redne vojske so delovale še pomožne čete, ki so jih sestavljali prebivalci provinc. Izraz "pomožna" je veljal za vse enote, ki niso bile legionarske, torej tudi za konjenico in lahko pehoto. Štele so po 1000 mož. Sprva je pomožna vojska služila za boj v domači deželi, vendar pa so tudi pomožne enote kmalu dobile standardno upravo in začeli so jih pošiljati daleč proč. Pošiljali so jo predvsem v boj na meje namesto legionarjev. Pomožni pešaki so služili petindvajset let. Po izteku službe so dobili rimsko državljanstvo.
V Avgustovi dobi so vojsko preuredili v armado, sestavljeno iz 28 legij poklicnih vojakov. V vojski so služili 20-25 let. V legije so se priglašali podeželski fantje iz ubobožanih področij. Po končani službi je imel legionar pravico, da se naseli v kolonije in dobi dot veteran obdelovalno zemljo. Cesarja Avgusta je varoval velika telesna straža 10.000 izbranih vojakov pretorijancev. Pretorijanci so dobivali veliko večjo plačo od legionarjev. Prejemali so tudi visoke nagrade, včasih vredne plači za deset let. Pretorijanci so imeli zelo značilna znamenja, na katerih so bili portreti samega cesarja in njegove družine. Njihova uniforma je bila kakor uniforme današnjih kraljevskih gard.

Legionarji so prevzeli obveznost, da bodo služili 20 let. Po kakšni zmagi ali ob nastopu novega cesarja so dobivali znatne nagrade. Vojaki niso imeli pravice do poroke, vendar so jim to pravico pogosto spregledali. Ob upokojitvi je vojak prejel denarno vsoto, pozneje pa kos obdelovalne zemlje. Odsluženi legionarji so se najpogosteje naselili na področju, kjer so služili.

Legija je bila sestavljena iz devetih kohort (četna enota) po 500 mož. Prva kohorta je štela 800 mož in samo 5 centurij. Avgust je spremenil konjenico, ki je odtlej obsegala štiri ločene oddelke:
- mešane kohorte (1/4 konjenikov, 3/4 pešakov)
- legionarsko konjenico (izvidniki in kurirji)
- krilno konjenico (prostovoljci, državljani in provincialci)
- domorodci (po potrebi so izpolnili vrste prejšnjih)

Oprema vojske:
Poleg ščita in orožja je legionar nosil še žago, kramp, srp, košaro, vedro, verigo, usnjen jermen in nazadnje tudi hrane za tri dni. Mejna območja so varovali z nizom utrdb, ki so jih držali pomožni vojaki, podpirale pa so jih legionarske trdnjave, na splošno postavljene nekoliko bolj v notranjost imperija.

6.)Avgustovi nasledniki:

Po Avgustovi smrti leta 14 so se na položaju princepsa zvrstili vladarji iz Julijske, Klavdijske in Flavijske dinastije, cesarji posinovljenci, cesarji severske dinastije in vojaški cesarji. Med njimi je bilo neka velikih vladarjev, kakor so bili Trajan, Hasrijan in Mark Avrelij. Kot tirana so odstranili Kaligulo, Nerona in Domicijana. Pri postavljanju vladarjev je dobivala vedno večji vpliv vojska. Zato je lahko nastopalo tudi po več cesarjev hkrati, ki so se v krvavih državljanskih vojnah spopadali za oblast.

Julijsko Klavdijska rodbina (14.n.š.-68.n.š.):
Omejena dedna monarhija kot nova oblika suženjskega družbenega reda seveda ni bila nič trajnega. Predstavljala naj bi nekako zakonodajno sodelovanje med senatov ali princepsovim svetom in cesarjem. V notranji in zunanji politiki naj ne bi bilo nesoglasja med obema. Toda senat se je spreminjal v svetovalni organ, ki ga je usmerjal princeps. Ljudska skupščina je iz leta v leto izgubljala pomen. To se je že lahko opazilo pri prvih Avgustovih naslednikih iz dinastije Julijcev. Avgust je pred svojo smrtjo posinovil osornega Tiberija in ga določil za svojega naslednika. Tako je zavladala t.i. Julijsko-Klavdijska rodbina. Senat in ljudstvo sta slovesno prenesla oblast na Avgustove dediče. Tiberij se je zelo trudil, da bi v redu vladal. Po njegovi smrti je zavladal njegov pranečak Kaligula, zadnji Avgustov krvni sorodnik, ki je bil najbrž duševno bolan. Njegova vlada se je sprevrgla v t.i. "cesarsko blaznost". Toda takim vladarjem, ki bi radi hitro postali absolutisti (neomejeni vladarji) in odločali brez senata in mimo njega, se je le ta uprl in jih odstranil (npr. cesarja Kaligulo). Po Kaligulovi odstranitvi je cesar postal njegov stric Klavdij. Ta je vladal sicer vzorno, toda zadeve so vse bolj prehajale iz pristojnosti senata v roke osvobojencev na dvoru. Poleg tega je bil podložen svoji ženi Mesalini. Naposled jo je dal odstraniti, naslednja žena, častihlepna Agripina, pa je dala umoriti njega samega. S pomočjo garde je spravila na prestol svojega sina Nerona. Ob začetku njegovega vladanja so mnogi upali, da bo obnovil "zlato dobo", vendar pa je uvedel krvoločno strahovlado in se ni ustavljal niti pred umorom svoje matere. Ko sta se dvignila proti njemu senat in vojska, se je na begu dal zabosti.

Flavijci (69-96.n.š.):
Po novi državljanski vojni se je utrdila na prestolu dinastija Flavijcev. Izhajala je iz srednje italske družbe. Zunanjepolitično je v glavnem skrbela za to, da obdrži dotedanja državna ozemlja. Osvojitev Palestine in njena priključitev k Siriji je bil skoraj edini zunanji uspeh Flavijcev. Npr. predstavnik te dinastije je bil cesar Domicijan, ki pa so ga kot tirana odstranili. Ni sodeloval niti s senatom.

Posinovljeni cesarji:
Rim je skrbel za zavarovanje svojih meja v Evropi ob Donavi in Renu in na vzhodu še vse 2.stol.
Trajan (96-117) je zavzel Dacijo, edino deželo onstran Donave, in jo naglo poromanil. Tedaj sta postali rimski tudi Armenija in Mezopotamija. S tem je rimska država dosegla višek svojega obstoja. Trajan je skrbno varoval pravice senata. Prenapenjal pa je vojaške in finančne moči države. Zato je moral njegov naslednik Hadrijan (117-138) posvetiti večjo skrb notranjim stiskam in zmanjšati vojsko. Hadrijan je obdržal mejo v Aziji le ob Evfratu. Takrat je bil dozidan obrambni limes (utrjeno obzidje s posadkami) med Donavo in Renom.
Za Marka Avrelija (161-181) so vdrli germanski Markomani in Kvadi z ozemlja današnje Češke in prodrli v Italijo do Ogleja. Za njimi se je začelo "preseljevanje narodov". Obramba rimskih meja je terjala vedno več vojske in leta 212 je bil izdan zakon, po katerem so dobili rimsko državljanstvo vsi svobodni v imperiju. Izenačenje vseh svobodnih prebivalcev državi so narekovali ne le vojaški, ampak tudi davčni razlogi. Pri imenovanem zakonu je šlo tudi za to, da se združi ves vladajoči razred v imperiju.
Nova državna politika v provincah

Avgustove reforme o upravljanju provinc:
Za časa Avgusta se je začelo tudi podeljevanje državljanstva v provincah in poenotenje imperija. Središča uprave so bila mesta. Province so bile razdeljene na senatorske in cesarske. Senatorske so bile stare pomirjene province. Vse pomembnejše province, npr. Egipt in tiste, ki niso bile pomirjene, so bile cesarske province. V provincah je bilo odpravljeno ropanje in izžemanje, uvedena je bila enotna uprava, obdavčenje in pravna varnost prebivalstva. Iz provinc so začeli ljudje prihajati na senatorske in druge odlične položaje v upravi.

Zunanja politika v prvem obdobju principata

Izhodišče za nastanek rimske države je bilo mesto Rim. Razvilo so je od 8. do 6.stol.pr.n.š. v Laciju, na sedmih gričih nedaleč od izliva Tibere v Tirensko morje. Ustanovil naj bi ga Latini. Prebivali so v Laciju, agrarno razvitem zahodnem delu srednje Italije. Tu je bilo organiziranih 30 občin, med katerimi sta bili na prvem mestu Alba Longa in Rim.
O nastanku mesta Rim so mnenja različna. Po pripovedki naj bi mesto nastalo leta 753 pr.n.š. na griču Palatin. Po podatkih arheološkega gradiva so tu že okoli leta 1000 pr.n.š. živeli pastirji in kmetje latinskega rodu. V naslednjih stoletjih se je več naselij združilo v rimsko srenjo.
Občine so se razvijale in prihajale v medsebojne spore. Med njimi je zavzemal Rim posebno mesto. V 6. stol. pr.n.š. so Lacij zavzeli Etruščani in pospešili združevanje kmečkih naselij po gričih v občino Rim. Rim je postopoma dosegel prevlado nad občinami v latinski zvezi.
Rim je postal državno središče.

2.) Širjenje rimske države in meja v začetku 2. stol., uspehi in neuspehi, obrambna politika

Za prvo dobo principata je bila značilna razmeroma mirna zunanja politika, znana pod imenom Avgustov mir. Cesarjeva obrambna prizadevanja so vseeno povzročila v nekaterih delih imperija nekaj vojn.
Na vzhodu je meja potekala po Evfratu. S Parti se je Avgust dogovoril o spornih zadevah.
Na severu so Rimljani zavzeli alpske in predalpske dežele. Osvojili so ilirsko in keltsko ozemlje na Balkanu. Leta 16. pr.n.š. so Keltski Noriki prodrli v Istro. Rimljani so jih premagali in prodrli do Donave. Od leta 6. do 9. je potekal veliki ilirski upor. Po zlomu upora s težiščem v današnji Bosni in Slavoniji so Rimlani obvladali ves zahodni Balkan.
Na zahodu se Avgustu ni posrečilo zavzeti germanskega ozemlja med Renom in Labo. V Tevtoburškem gozdu so Rimljani doživeli usoden poraz. Meja rimske države je ostala na Renu. Vzdolž Donave in Rena je bil kasneje zgrajen limes, obrambni zid z stolpi.
Po Avgustu se je nekaj časa obseg države še večal. Na prehodu v 2. stol. so si za Trajana Rimljani priključili še Dacijo, ozemlje v današnji Romuniji, Armenijo in Mezopotamijo. Že za naslednika, cesarja Hadrijana, se je rimsko ozemlje v Aziji skrčilo in meja se je pomaknila s Tigrisa na Evfrat.
Ob koncu 2. stol. in v 3. stol. so zahodni del imperija že ogrožali vpadi germanskih ljudstev, npr. Kvadi in Markomani. Začelo se je "preseljevanje ljudstev".
V drugi polovici drugega stoletja so prvič resno ogrozili rimski imperij napadi Partov na vzhodu n germanskih Markomanov in Kvadov na zahodu (v območju srednjega Podonavja). Rimljani so zavrnili obe nevarnosti, vendar so vojne državo izčrpale, vojska je pa zanesla z vzhoda domov strašno kugo. Nove pritiske na meje v 3. stol. so Rimljani zavračali z vojnami, s pogajanji in z naseljevanjem barbarskih ljudstev na svojem ozemlju.
Vojaška kriza je poglobila politično neuravnovešenost, zmanjšala pravno varnost in zakonitost in poslabšala gospodarski in denarni položaj. Naraščala je korupcija, povečala so se davčna bremena in vmešavanje države v gospodarstvo. Gospodarstvo je dobivalo naturalno naravo. Kmečko prebivalstvo se je spreminjalo v podložniški stan. Bolezni in lakote so razredčile število prebivalstva.
Vojska in birokracija, osrednji ustanovi v poznorimski družbi, krize nista mogli rešiti. Vojska se je osamosvojila in ni bila več zanesljiva. Vedno bolj so jo sestavljali pripadniki ljudstev iz obrobnih delov imperija in na rimsko ozemlje priseljeni barbari. Legije so po svoji volji postavljale in odstavljale cesarje in se vmešavale v politično življenje. Obrambna sposobnost vojske je slabela. Često so moral ogrožena ozemlja neodvisno od Rima poskrbeti za svojo obrambo, to pa je pospešilo razpadanje imperija.

V zunanji politiki so si Rimljani od 5. do 3. stol. pr.n.š. utrdili premoč v Latinski zvezi in osvojili Apeninski polotok. Spopadali so se še z Etruščani za ozemlje ob Tiberi, s Samniti za bogato Kampanijo, z Galci za Rim, z Etruščani, Umbri in Galci za severni del polotoka. Na jugu Italije so po trdovratnih bojih premagali Grke in zavladali na vsem polotoku, po zmagi nad Galci ( Kelti ) tudi v severni Italiji. Rimske zmage so omogočili:
- premoč rimskega orožja, vojaška disciplina, vojaška organizacija in vojaška tehnika
- številčna premoč Rimljanov nad nekaterimi nasprotniki
- neenotnost nasprotnikov
- način ravnanja s premaganimi. S premaganimi ljudstvi so različno ravnali. Enim so pustili notranjo samostojnost, druge so priključili rimski državi. Izvajali so načelo "deli in vladaj", da so lažje obvladali nasprotnika. Na osvobojenem ozemlju so Rimljani ustanavljali rimske državljanske kolonije, kamor so naselili nekaj vojske in brezposelno siromašno prebivalstvo iz svojih mest.

Po utrditvi na Apeninskem polotoku so se Rimljani spustili v osvajanje Sredozemlja. Bojevali so se s Kartažani ali Punci na zahodnem Sredozemlju, z ilirskimi plemeni na vzhodni obali Jadranskega morja, z Makedonci, Grki in z ljudstvi v deželah Bližnjega vzhoda.
Po osvojitvi Apeninskega polotoka so gospodarsko politični razlogi navajali Rim za boj za izhod na morje in za utrditev Italije v Sredozemlju. Rimsko ljudstvo in vladajoče sloje so v nova osvajanja gnali pohlep po davkih , vojnem plenu, novih obdelovalnih površinah in prizadevanja velikih patricijskih družin po razširitvi in utrditvi politične moči. Vojno je omogočila vedno močnejša in bolje organizirana vojska. Povod za rimsko - kartažanska nasprotja je bilo širjenje Kartagine v južno Španijo, na Korziko, Sardinijo in Sicilijo.

Punske vojne so trajale v presledkih od leta 264 do 146 pr.n.š. Sovražnost se je začela na Siciliji, kjer so živeli Grki in Kartažani. Spori med njimi so bili povod, da so se v odnose vmešali Rimljani in so spustili v boj proti Kartažanom na strani Grkov. V vseh treh punskih vojnah je bilo na obeh straneh veliko človeških žrtev in gmotne škode. Rimljani so večkrat doživeli poraz, vendar so je pokazalo, da so bili vojaško, politično in diplomatsko močnejši.
Rimljani so obračunali z odpadniki in poglobili razmerja z zavezniki na Apeninskem polotoku. Dokončno so premagali Kartažane v 3. punski vojni, uničili njihovo državo in si prisvojili njeno ozemlje. Med punskimi vojnami so Rimljani premagali tudi uporna keltska plemena v Padski nižini in obračunali z ilirskimi plemeni na zahodni Jadranski obali. Rimljani so prisilili Ilire na področje današnje Črne Gore in Albanije s središčem v Skodri in nato v Rizonu, ki so bili združeni v Ilirsko Kraljestvo s kraljico Tevto na čelu, da so sprejeli po prvi in drugi ilirski vojni (229/8-219 pr.n.št.) mirovne pogoje. Ker so se zanimali za ilirsko kraljestvo tudi Makedonci, je prišlo do vojne med Rimom in Makedonijo. Makedonija se je po vojni leta 197 pr.n.št. morala omejiti na svoje območje, grške države so postale svobodne. Prisotnost rimskega vpliva na vzhodni jadranski obali, v Makedoniji, v grških mestih in Mali Aziji, je ogrožala neodvisnost tega sveta. Povezovanje Grkov in Makedoncev je spodbudilo Rimljane na novo vojno na vzhodu (168 pr.n.št.). Podredili so si Makedonijo in Ilirsko kraljestvo in osvojili nekatere grške polise, druge pa leta 146 pr.n.št. V 1. stol. pr.n.št. so spravili pod svojo zaščito še maloazijske dežele, Sirijo s Palestino in kot zadnjo helenistično državo ptolemejski Egipt.
Po prvi punski vojni (264-261 pr.n.št.) kartažanski vojskovodja in politik Hanibal razmejitvene črte z Rimsko posestvijo v Španiji ni spoštoval. Začela se je druga punska vojna (218-202 pr.n.št.). Hanibal je s 60.000 vojaki in sloni prišel prek Alp v Italijo in v več bitkah potolkel Rimljane. Najhujša bitka je bila pri Kanah, v jugovzhodnem delu Italije. Hanibal je zmagal, Rima pa ni napadel. Medtem je naraščala rimska politična in vojaška moč. Kartažani so bili v Afriki pri Zami premagani. Hanibala prištevamo med najpomembnejše osebnosti Antike, prehod čez Alpe pa za vojaško mojstrovino. Bitka pri Kanah sodi med največje bitke.
Rim je po zmagah na vzhodu, v Afriki in Španiji zavladal nad vsem Sredozemljem. Rimska oblast se je razširila nad nekdanjim kartažanskim ozemljem, Makedonijo, Grčijo, Malo Azijo, Sirijo in Palestino. Slednji sta bili pod rimskim protektoratom. Rimska država je postala svetovna država - imperij.

3.) Napredek gospodarstva v celotnem imperiju omogočijo notranje politični mir

Vojne in njihove posledice so občutno spremenile gospodarske, družbene, politične in kulturne razmere in navade Rima, podjarmljenih dežel in ljudstev. Rimljani so osvojene dežele izven Apeninskega polotoka spremenili v province. Te so bile raztresene po Evropi, Aziji in Afriki. Upravljali so jih visoki odslužani rimski uradniki. Upravniki so imeli vojaško, upravno in sodno oblast. Province so bile za Rim bogat vir dohodkov.
Na zasedenih ozemljih so dobili Rimljani velika bogastva kot vojni davek ali tribut, carine, davke, dohodek od prodaje vojnih ujetnikov in cvetoče pomorske trgovine. Po zmagi je dobil Rim mnogo zemlje. Na tej zemlji so ustanavljali rimske kolonije in jo dodeljevali revnim odsluženim vojakom. Do preobrazbe je prišlo tudi med mobiliteto. Bogastvo jo je zavajalo v razvratno življenje in v razkroj. Politične položaje v državi so imeli trdno v rokah, v družbenem in poslovnem življenju pa so dobili tekmece v novi vrsti bogatašev, v vitezih ("equites").
Nad poraženci so se Rimljani kruto maščevali. Do tal so porušili Kartagino, jo oropali, požgali in zaorali čez razvaline. Mnogo Kartažanov je v zadnjem junaškem boju za obrambo domovine padlo, druge so odvedli v sužnost. Požgali so mesto Korint, pobili so mnogo Grkov ali so jih odvedli v sužnost in za talce. Tudi pri upravljanju izven italskega ozemlja so se držali načela "deli in vladaj" in dali nekaterim mestom več, drugim manj).
Osvobojena ozemlja so izgubila politično neodvisnost, gospodarsko samostojnost in kulturno samoniklost. Začela sta se romanizacija zavzetih dežel in širjenje grškega vpliva v Italiji. Trdna državna organizacija, vojska in diplomatske zveze so omogočile, da se je Rim v kratkem razdobju povzpel k oblasti nad svetom. Osvajanja so bila v interesu veleposestnikov, trgovcev in kmečkih množic. Dohodki iz provinc so postajali denarna osnova države. Vojne so povzročile še pomembne družbene in duhovne spremembe.
Gospodarsko je bil imperij različno razvit. S političnim povezovanjem je nastajala tudi trdnejša gospodarska enotnost Sredozemlja. Razlike med gospodarsko razvitostjo Italije in provinc so se v prvi dobi principata zmanjšale, nato so se province gospodarsko hitreje razvijale. Mirno obdobje je v celoti ustvarilo možnost za razcvet vseh panog gospodarstva.
Do 2. polovice 2. stol. se je država mirno razvijal. Enoten pravni in upravni red je zagotavljal varnost državljanom, svobodo gibanja, razvoj trgovine, obrti, mest in kulture. Vendar je blagostanje izviralo predvsem iz dohodkov provinc, vojnega plena in izkoriščanje suženjskega dela. Odpor provinc proti takemu sistemu, naraščanje brezdelja v Italiji, majhna proizvodnost suženjskega dela, stroški za upravljanje in za obrambo so privedli v imperiju ob koncu 2. stol. do notranjih neredov.

4.) Kmetijstvo, osnova rimskega gospodarstva (veleposest - latifundiji, srednje in male kmetije, zakupniki)

Gospodarske in družbene posledice vojn je čutil zlasti kmečki stan. Krvni davek in gospodarska škoda, ki so ju povzročile vojne, sta osiromašila deželo. Opustela polja in zadolžene kmetije so poljedelci po vrnitvi z vojn opuščali, se zatekali v mesta in spreminjali v proletariat. Kmečki položaj je slabšal še uvoz cenenega žita s Sicilije in iz Egipta. Urbanizacija, naseljevanje kmečkega prebivalstva v mesta je sprožila nova gospodarska in družbena vprašanja v državi.
Na račun propadanja poljedelcev in protizakonitega prilaščanja državnega zemljišča so se začela razvijati zemljiška veleposestva - latifundije. Zemljo so obdelovali s ceneno delovno silo in postajali vedno nevarnejši tekmec drobnemu kmečkemu gospodarstvu. Osnova gospodarstva je bilo kmetijstvo, razdeljeno na zemljiško veleposest, na srednje in male kmetije. V času vojn je precej upadlo, zato je Avgust določil obnovo kmetijstva. Nastajale so znanstvene razprav o umnem gospodarjenju in celo pesniki so opevali idilo kmečkega in pastirskega življenja. Prizadevanja, da bi postale osnova kmetijstva spet srednje in male kmetije s svobodno delovno silo, se niso posrečila.Konkurenca uvoženega žita in cenena suženjska delovna sila sta še naprej uničevali drobno kmečko posest. Rešile je niso niti veteranske kmetije. V Italiji in provincah so naraščale latifundije in razrešena državna posestva. Upravljanje suženjske delovne sile je sicer proizvodnjo nekaj časa dvignilo, zaviralo pa tehnični razvoj in zaposlovanje propadajočih svobodnjakov. Z upadanjem dotoka sužnjev že od 2. stol., še bolj pa po 3. stol. se je začelo zlasti pojavljati zakupništvo - kolonat. Zakupniki ali koloni so bili obubožani kmetje in obrtniki, osvobojeni sužnji, vojni ujetniki, veterani. Veleposestnikom so plačevali dogovorjeno zakupnino v denarju in pridelkih. Tako so se latifundisti spreminjali v rentnike .Plantažno gospodarjenje je propadlo, uveljavljalo se je ekstenzivno kmetijstvo, zaradi povečanega davčnega pritiska na kolone in kmete je podeželje prehajalo v krizo, začel se je beg svobodnega prebivalstva z zemlje.
V provincah je bilo v poljedelstvu zaposlenih manj sužnjev, zato so bolj izpopolnjevali orodje in razvili celo neko vrsto obdelovalnih strojev, kakršni so bili vinska stiskalnica, mlini na veter ali vodo, žetvene naprave z živalsko vprego…
Spreminjanje gozdnatih, zamočvirjenih in puščavskih območij v rodovitno zemljo je povečalo obdelovalne površine. Tudi razvoj veteranov je pospešilo razvoj poljedelstva, čeprav ti niso kazali povsod veselja za to delo.

5.) Razvoj trgovine (notranje in zunanje), obrti in manufaktur

Obrt, trgovina in promet so bili gospodarsko manj pomembni. Domača obrt je bila razvita na podeželju. V mestu se je razvila obrt kot posebna panoga gospodarstva. Svobodni obrtniki so bili povezani v obrtna združenja- kolegije. Člani združenj so se gmotno podpirali, se združevali v verska in pogrebna društva. Država je njihovo delo vedno bolj nadzirala in usmerjala. Razvita je bila proizvodnja keramike, uveljavljeno je bilo kovinarstvo, tkalstvo, zlatarstvo, steklarstvo, kožarstvo in druge obrti. Obstajale so zasebne in državne manufakture ali obrtne delavnice. V delavnicah so delali sužnji in svobodni. Obrt je bila bolj razbita v vzhodnih delih imperija kakor na zahodu.
Obdobje mirnega razvoja v principatu in svoboda gibanja po imperiju sta ustvarjala možnosti za razvoj notranje in zunanje trgovine. Rim je ves čas več uvažal, kakor izvažal. Za trgovino je odtekalo iz države vedno več zlata in srebra. Država se je s carinsko in denarno politiko veliko vmešavala v trgovino. Trgovina je veliko državo s pomočjo dobrega cestnega omrežja tesneje povezoval v celoto in pospeševala romanizacijo.
Rimljani so uvažali razne luksuzne proizvode in začimbe iz Kitajske, Indije in Arabije; kovino, kože, volno in les iz Španije, Britanije, Afrike in dežel ob Črnem morju; sužnje iz Galije, Germanije in Vzhoda; žito iz Sicilije, Sardinije, iz Španije in Egipta. Za uvoz so bile določene carine. Trgovina z žitom je bila namenjena tudi za brezplačno oskrbo proletarcev, zato je bila pod državnim nadzorstvom.
Glavni dohodki so izvirali iz davkov, carin in vojnega plena. Največ izdatkov je šlo za vojsko, uradništvo, za javna dela, za vzdrževanje dvora in za brezposelne. Z rastočo zunanjo nevarnostjo je nastopila gospodarska kriza in vrednost denarja je padla. Tudi obrt in trgovina sta začeli od konca 2. stol. dalje zaostajati v razvoju. Na to so vplivali vedno slabša kupna moč prebivalstva, pomanjkanje suženjske delovne sile, visoki davki, zastarela proizvodnja in nerazviti delovni načini.

RIMSKA DRUŽBA

Rimska družba je bila strogo razslojena po pravicah in imetju. Do 2. stol. pr.n.št. je razvila pravno delitev meščanov - državljanov v dva razreda: homestiores in humiliores. V prvo kategorijo so se prištevali senatorji, vitezi, magistrati, vojaki in veterani. V pravnem smislu so bili privilegirani in tudi če jim je bil dokazan kak prestopek, je bila kazen mila in brez poniževanja. Humiliores pa so lahko kaznovali brez omejitve z mučenjem, smrtjo sli zasužnjenjem. Če so bili rimski meščanski državljani deležni tako poniževalnega ravnanja, so smeli nedržavljani in sužnji toliko manj pričakovati milosti. Sužnji so bili "živa lastnina" in brez vsakih osebnih pravic. Zaposlovali so jih v ogromnem številu. V 1. Stol. n.št. je bila četrtina ali celo tretjina rimskega prebivalstva sužnjev. Nič čudnega, da so predlog, naj bi uvedli posebno obleko za sužnje, odklonili z utemeljitvijo, češ, da bi bilo prenevarno sužnjem na viden način kazati, kako veliko je njihovo število. Bogata družina je imela kakih 500 sužnjev, kdor pa ni mogel pokazati vsaj osem sužnjem, je v družbi le malo veljal. Sužnji bogatega človeka so bili razdeljeni v de skupini: ena je delala na posestvih na deželi, druga v hiši v mestu ta pa se je spet delila na osebje v hiši sami in na sužnje zunaj hiše. Če je bilo 500 sužnjev za bogatega človeka že veliko, pa Plinij Starejši poroča o nekom, ki jih je imel prek 4000 in cenijo, da jih je cesar imel petkrat toliko. Za del sužnjev, zlasti za tiste, ki so delali na posestvu, je bilo življenje zelo trdo.

V svojem Navodilu za kmetovalce Katon Starejši poudarja da je za ohranitev donosnega gospodarstva upravljanje s sužnji gotovo prav tako v važno kot prehrana in skrb za domače živali. Ker je tudi menil, da so vzrok slabega obnašanja sužnjev njihove spolne strasti, je skrbel, da so moški lahko občevali z ženskami - za določeno ceno. Če pa je postal suženj za delo prestar, so ga prodali kot žival. Drugi, kot npr. Seneka, so mislili bolj človeško.

Sužnju, ki je bil privajen svojim opravilom, se je v kaki bolj razumni in kulturni hiši godilo v bistvu bolje kot večini mestnim revežem. Prepad med bogatašem in revežem je v zgodnjem cesarstvu zavzel strahovite razsežnosti : tretjina do polovice mestnega prebivalstva je živela od državne podpore. Za časa Trajana (98-117) je lahko- ne da bi prištevali k temu sužnje in ljudi brez polnih državljanskih pravic- samo kakih 12 odstotkov mestnega prebivalstva skrbelo zase brez državne podpore.

Ni lahko ocenjevati življenjskega standarda na osnovi kupne moči, vendar vemo, da je bilo mogoče srednje skromno živeti z 20.000 sesterci letno, to je približno ustrezalo višini plače centurja in dohodku od kapitala kakih 400.000 sestercev, kar je bila najmanjša premoženjska raven za člana viteškega stanu. Da je človek lahko postal senator, je moral imeti najmanj dvainpetdesetkrat toliko. Petit bourgeois s svojim 400.000 sesterci je bil astronomsko oddaljen od človeka, kot je bil Plinij Mlajši, uspešni odvetnik z dvajset milijoni dohodka, in vendar se Plinij ni imel za posebno premožnega.
Mestni reveži pa so životarili v tesnih lesenih četrtih, na veliko izpostavljeni požarom in epidemijam, so imeli bogataši več stanovanj. Sijajna hiša, ki jo je načrtoval sloveč arhitekt, je predstavljal vseskozi sramotno nasprotje najemniškim, zanemarjenim hišam, v katerih so živeli izkoriščani siromaki v mestu. Kot razlaga Virtunij, so bile večnadstropne najemniške hiše posledica nadrasti mestnega prebivalstva. Seveda, če so bili ti stanovanjski bloki smotrno zasnovani, so družinam lahko dajali primerno bivanje. "Ker mestno obzidje krog, ki ga zajema lahko širi in povečuje v višini z različnimi nadstropji, prihaja rimsko prebivalstvo brez težav do odličnih stanovanj". Včasih je bilo vsekakor res, kakor pravi Virtunij, toda misel na možnost velikih dohodkov iz najemnin je lastnike zavajala, da so gradili slabe stavbe in vanje natlačili koliko mogoče veliko stanovalcev. Hišni lastniki so tudi radi preganjali najemnike iz starejših bivališč, podirali in na istem zemljišču gradili obsežnejše in višje bloke. Kadar se stanovanjska stiska, zaradi rasti prebivalstva veča, reveži vedno nujno postanejo žrtev špekulantov.
Osnova najstarejše rimske družbeno ureditve je bil rod sli gens. Več rodov je sestavljalo bratstvo in več bratstev pleme ali tribus. Rod je štel okoli 100 ljudi. Sestavljale so ga velike družine - familije, ki so se vedno bolj osamosvajale. Disciplina, delavnost spoštovanje starejših in druge kreposti so urejale odnose v družini in bile osnova rimske vojske in zakonodaje v času nastajanja rimske države.

Rimska družina
Rimska družba je bila v najstarejšem obdobju razdeljena na patricije in plebejce. Patriciji so bili člani rimskih plemiških vasi, ki so bile priključene rimski občini, nadalje varovanci in klienti patricijev in obubožani meščani. Preživljali so se kot mali poljedelci, obrtniki in trgovci. Političnih pravic niso imeli. Gospodarsko, družbeno, politično in pravno so bili stoletja zapostavljeni. Prepovedan jim je bil vstop v uradniške službe, na verske položaje, prepovedana je bila poroka med patriciji in plebejci. Sodili so jim patriciji po nepisanih zakonih.
Kralju Serviju Tuliju pripisujejo, da je v 6. Stol. pr.n.št. razdelil vse prebivalce rimske države na pet davčnih razredov po premoženju. Izven uvrstitve so ostali revnejši ljudje, ki so jih imenovali proletarci. S tem ukrepom je odpadla razdelitev na plemena. Odslej sta bila odločilna za družbeni položaj človeka posestvo in dohodek, premoženje in neplemiški rod. Davčna in vojaška bremena in politične pravice so bili poslej odvisni od uvrščenosti v razred in s tem v vojaško enoto - centurijo. Ker so bili patricije bogatejši, ta reforma spornih zadev plebejcev še ni rešila. Nasprotja med obema socialnima slojema so se še poglabljala.
Boj s plebejci za politično in družbeno enakopravnost se je od začetka 5. Do 3. Stol pr.n.št. postopoma razvijal. Gmotni in socialni položaj plebejcev je postajal vedno težji. Aristokracija se plebejskih vprašanj ni nameravala lotiti. Zato so jih začeli plebejci sami reševati na svoj način. Skrivno so se organizirali in začeli izseljevati iz mesta. Patriciji so začeli popuščati. Boj se je končal z zmago plebejcev. Bogatejši plebejci so zahtevali politično enakopravnost, drugi so postavljali predvsem gospodarske in družbene zahteve.
Mali in srednji kmetje in obrtniki so postajali siromašnejši, zadolževali so se, zgubljali so zemljo in zaradi dolgov so jih spreminjali v sužnje. V politiki niso mogli sodelovati. Davčna bremena in vojne, v katere so jih pritegnili patriciji, so jih dodatno obremenjevali. Pri delitvi državnega zemljišča, to je odvzete zemlje premaganih, jih niso upoštevali. Zmaga plebejev v stanovanjskih bojih je odprla vrata bogatim plebejcem na oblast. Prepad med temi in patriciji ter ljudstvom je ostal še nadalje nerešen in se je celo poglabljal.
Z upadanjem dotoka sužnjev že od 2. Stol. še bolj pa po 3. Stol. se je začelo zlasti na cesarskih veleposestih, predvsem v rimskih provincah, pojavljati zakupništvo - kolonat. Zakupniki ali koloni so bili obubožani kmetje in obrtniki, osvobojeni sužnji, vojni ujetniki in veterani.
Do temeljnih družbenih sprememb v principatu in pozneje sicer ni prišlo, vseeno pa so se družbena nasprotja omilila. Družbeni ustroj je bil tak, da je še naprej ščitil vladajoče. To je bila še zmeraj sužnjelastniška družba z aristokracijo in vladarjem na čelu. Poleg aristokracije so bili na vrhu družbene lestvice tudi vitezi. Obogateli so s trgovino, bančnimi posli, oderuštvom in vojnim plenom. Tudi vrste vitezov so se množile z uradniki, oficirji in bogataši iz provinc.
Osnovna množica prebivalstva so bili sužnji, zakupniki, mali in srednji kmetje, obrtniki in delavci v manufakturah, pristaniščih in drugod. Dotok sužnjev je usihal, zato so ublažili njihov položaj. Nekdanje suženjsko pravo je bilo humanizirano, gospodarjem je bila vzeta pravica neomejenega razpolaganja s sužnji. Bogataši so sužnje tudi osvobajali. Osnovna množica izkoriščanih so postajali od 3. Stol. dalje osebno svobodni koloni. Zaradi bojazni, da ne bi zaradi povečanih obveznosti zapuščali zemlje in gospodarjev, so jih z zakonom dedno vezali na zemljo. Obrtnike z njihovimi družinami so prav tako z zakonom prisilili, da so ostali v svojem poklicu. Tudi lastniki zemlje niso smeli zapuščati kmetijskih gospodarstev. Tako so nastajali v pozni dobi rimske zgodovine že začetki novega fevdalnega reda.

Avtor: Svarog