Vmesni prehod med republiko (senatom) in diktaturo so predstavljali triumvirati (Cezar, Kras, Pompej / Mark Antonij, Lepid, Oktavijan).Iz spopadov med člani drugega triumvirata je zmagovito izšel GAJ OKTAVIJAN (leta 29 pr.n.š.). Pri njegovem prihodu na oblast ga je kot svojega poveljnika - IMPERATORJA podpirala vojska. Toda petnajstletna izkušnja z državljansko vojno po uboju Cezarja je Avgustu preprečevala, da bi se razglasil za edinega vladarja,diktatorja in se tako uprl senatu. Raje se je razglasil za PRINCIPA (PRIMITS INTERPARES; principes = prvi med enakimi - v senatu), področje oblasti pa si je razširjal s kopičenjem služb:
- IMPERATOR- 13.1.27 pr.n.š. je ljudstvu slovesno vrnil izredna pooblastila in tako ohranil republiko,za kar mu je senat podelil naslov AVGUSTUS VZVIŠENI, ki ga je odslej nosil kot svoje ime.Ta naziv je izkazoval tudi elemente "božjega". Tako čaščenje je bilo močnejše v vzhodnih provincah, kjer se je dal častiti v svetiščih, manj prisotno pa v zahodnem delu imperija, ki so mu bile takšne navade manj blizu. Kljub temu je dobil Avgust tudi naziv DIVUS - božanski.

-	Imel je PROKONZULSKO poveljstvo nad najbogatejšimi cesarskimi provincami. Ta naslov je dobil najprej za 10 let, vendar so mu ga kasneje redno podaljševali.
-	Leta 23 pr.n.š. je postal dosmrtni TRIBUN, s čimer si j pridobil vpliv na zakonodajo,nastopal je kot zagovornik ljudstva. Kot tribun je prevzel tudi oskrbo z živili. Tako seje vse bolj uveljavljalo javno skrbstvo po geslom PANEM ET CIRCENSES.
-	Leta 12 pr.n.š.: PONIFEX MAXIMUS; s tem naslovom je dobil nadzor nad rimskim bogoslužjem.
-	Leta 2 pr.n.š.: PATER PATRIE; s tem- naslovom je nadaljeval najstarejšo rimsko tradicijo in se postavil ob ustanovitelja Romula.Ti številni naslovi - častni in taki; ki so mu dajali dejansko politično moč, pomenijo uveljavljanje centralne oblasti ob hkratni formalni ohranitvi republike in njenih institucij.

Tako delitev oblasti med senatom in Avgustom imenujemo DIARHIJA. Funkcionirala je na osnovi sodelovanja, čeprav je v praksi odločala cesarjeva volja. Čeprav je SENAT(skrčen na 600 članov) obdržal vrsto pristojnosti, pa je v praksi njegov položaj močno oslabel. Senat je še zmeraj upravljal z določenimi provincami (dohodke iz provinc je uporabljal za vzdrževanje javnih naprav) in imenoval njihove upravitelje - prokonzule. Nominalno je vladal Italiji in dobil celo povečano zakonodajno oblast (zakonov ni več potrjevala ljudska skupščina). Prevzel je tudi funkcije državnega sodišča.
Avgust je ustanovil tudi stalni zbor senatorjev (CONSILIUM PRINCIPS), s katerim se je posvetoval o zadevah, preden so bile le-te predložene senatu. Čeprav je magistrate še vedno volila ljudska skupščina, pa je Avgust vplival tudi na volitve le-teh.
Cesar se je opiral predvsem na vojsko in dobro plačano POKLICNO uradništvo.Uradništvo je izbiral iz EQUITES - vitezov, katerih položaj je bil vezan predvsem na njihovo premoženjsko stanje, pa tudi iz vrst senatorjev. Nižje uradništvo je rekrutiral iz vrst osvobojencev (Razvoj birokracije!).
Vojska je bila podrejena neposredno cesarju. Ta jo je plačeval, imenoval poveljnike in jih po lastni presoji postavljal v province, ki so jih upravljali LEGATI (pomembnejše)ali PROKURATORJI. Vojska - 10.000 pretorijancev - je skrbela tudi za njegovo varnost. Vojsko je v času principata sestavljalo 20 - 25 legij, v katerih so služili sami rimski državljani in pomožne čete-AUXILIA , v kateri so služili PEREGRIM - tujci, ki so po odpustu dobili rimsko državljanstvo. Tudi pomožnim četam so poveljevali rimski poveljniki.
Legija je štela 15.000 mož, vsa vojska skupaj pa je predstavljala 0,5 % prebivalstva. Pretorijanci so služili 16, legionarji 20 in pomožniki 25 let.Ob odpustu je cesar vojaka-VETERANA oskrbel z denarjem ali zemljo (kolonizacija),legaliziral zveze med priležnicami in vojaki ter pomožnikom dodelil rimsko državljanstvo. Disciplina je bila v vojski zelo stroga, k čemur je pripomogla stanovska zavest in rivaliteta med posameznimi deli vojske. Zvestoba častniškega zbora je temeljila tudi na dejstvu, da je cesar upravne uradnike jemal predvsem iz vojske in tako poskrbel za častniške kariere, hkrati pa je s tem v upravo vnašal vojaško disciplino. To je pospeševalo učinkovitost uprave in ustvarjalo razredno solidarnost, kar je ljudstvo postavljalo v podrejen položaj.

Med pravicami PRINCIPA je bila ena najpomembnejših tudi prosta izbira naslednika.

Avgust je umrl leta 14 n.š., star 77 let. ( Umrl je l9.8. - ime meseca.) V letu pred smrtjo je sestavil poročilo o svojem življenjskem delu: RES GESTAE DIVI AUGUSTI ali MONUMENTUM ANCYRANUM ANGORI. (Najpopolnejša verzija v grščini in latinščini je bila najdena v Angori.)Avgust ni imel neposrednih dedičev, imel pa je tudi nesrečo, da je preživel večino izbranih kandidatov: Kot edini naslednik mu je ostal TIBERIJ, sin njegove žene Livije iz prvega zakona. Bil je glavni poveljnik vojske v naši krajih. Avgust ga sicer ni maral, vendar ga je posinovil in tako je po njegovi smrti zavladala dinastija JULIJCEV:

TIBERIJ: (l4-37) je kmalu prišel v spor s senatom. Bil je nezaupljiv, mračnjak in je večino časa preživel na Kapriju. Namesto njega si je oblast privzel prefekt garde in pod pretvezo raznih zarot moril člane senata in cesarske rodbine. Tiberij se je trudil za sožitje s senatom z njimi je ravnal spoštljivo. Res pa so njegovi kritiki trdili, da je cesar neposredno vplival na marsikateri ukrep, zlasti na procesih vele-izdaje.

KALIGULA: ("vojaški škorenjček'): (37-41) je sprva je vladal zmerno in celo podelil političnim pregnancem amnestijo. Kasneje so se pojavljali spori s senatom, pojavi se cesarska blaznost, saj je hotel imeti celo konja za senatorja. Bil je ubit.

KLAVDIJ: (4l-54) je bil sorodnik iz Livijine družine. Vladanje prehaja iz rok senata v roke osvobojencev na dvoru. Ko je z romanizacijo skušal poenotiti cesarstvo. je njegova odločitev, da pripelje v senat tudi ljudi iz Galije, naletel na odpor. Nanj je zelo vplivala Mesalina, ki jo je sicer dal ubiti - njega samega pa je doletela enaka usoda, saj ga je zastrupila njegova četrta žena Agripina.

NERON: (54-68) je bil sin Agripine iz prejšnjega zakona. Bil je veliko upanje, saj ga je vzgajal Seneka (stoik), ki pa je ravno tako kot Agripina podlegel krvavi strahovladi. Požig Rima!

Sledilo je leto štirih cesarjev, nato pa je Julijce za kratek čas nasledila dinastija FLAVIJCEV (69-96):
VESPAZIJAN: ki so ga izbrale legije (Poetovio), je senat držal trdno v svojih rokah, uprava pa je bila urejena tako, da je bilo sposobnim, ne glede na družbeni položaj, omogočeno napredovanje.Nasledila sta ga sinova:
TIT: ki je osvojil Jeruzalem. V njegovem času je izbruhnil Vezuv (24.8. 79).
DOMICIAN: Obnašal se je precej diktatorsko. Zabosti ga je dala njegova žena. Senat si je po njegovi smrti pridržal nasledstvo z izbiro svojega kandidata NERVE, ki ni imel otrok. S tem se zdi, da je želel prekiniti načelo dinastičnega nasledstva. Tako je Nerva do senata kazal spoštovanje in obzirnost.

Sledi doba ADOPTIVNIH CESARJEV (96-180): cesar si izbere posinovljenca iz ofrcirskega kadra. Ti posinovljenci pogosto niso bili Rimljani, a so zelo skrbeli za varnost in blaginjo države:

TRAJAN: je bil prvi cesar iz provinc, vojak. Skušal je oživiti gospodarstvo v Italiji, rešiti poljedelstvo.Zato je prepovedal izseljevanje in senatorjem ukazal, da morajo vlagati v investicije na italskih posestvih. Prekoračil je Avgustov limes, osvojil Dacio (200 let) in Armenijo. Postaviti je dal pontonski most vzhodno od Smedereva in zidan most v Đerdapu.

HADRIJAN: je imel natančen nadzor nad upravo, ki so jo iz rok osvobojencev prevzeli vitezi. Veliko je potoval. Znan je Hadrijanov zid.

MARK AVRELIJ: (16l-180), filozof na prestolu, je moral vladati v nemirnem obdobju, vpadov na mejah, kuge ...

Nasledil ga je nesposoben sin KOMODOR, v boj za oblast so se ponovno vmešale legije. Največ vojske so imeli poveljniki iz Panonije : SEPTIMIJ SEVER (203-21l) je bil doma iz Libije, žena pa je bila iz Grčije in je nanj vplivala s helenistično filozofijo.
Dinastija Severov je vladala do leta 235, ko nastopi doba VOJAŠKIH CESARJEV. Pri Severih je potrebno omeniti še KARAKALA, ki je s CONSTUTIO ANTONIANA leta 2l2 vsem svobodnim prebivalcem rimskega imperija podelil rimske državljanske pravice.

Do konca principata, ki ga je Dioklecijan zamenjal z dominatom (leta 284), je cesarje nastavljala vojska. Izmed več kot tridesetih cesarjev je le eden umrl naravne smrti. Izbranec legije je moral v Rim, kjer pa je vojake razočaral. Sledili so notranji nemiri, mnogo-vladje. Prihajalo je do močnih nasprotij med senatom in legijami, ki so jih sestavljali večina Germani, senat pa je podpiral cesarske kandidate Grke in Afričane. Tako se je zgodilo, da je leta 247/248, ob 1000 letnici obstoja Rima vladal Filip Arabec.

Principat je kot nova ureditev kljub cesarjevi volji aristokraciji pravno zavaroval razredni položaj. Res pa je bilo vse odvisno od tega, če je cesar spoštoval pravne omejitve, ki so mu bile naložene. Vsekakor je imel za kršenje pravne ureditve dovolj dejanske moči. Cesarji, ki so tako pravno ureditev kršili (Gaj, Neron, Domicijan,Komod), so se zapletali s senatom, središčem aristokratskega upora, ki jih je smatral za tirane. Avgustovi manj zmožni nasledniki so le težko ločili absolutno oblast od principatske ureditve. Protesti aristokracije sicer niso imeli velike teže, a dokler je še nosila državno upravo, je večkrat pripomogla k padcu tiranov. Če ne drugače - so bili po smrti kaznovani z DAMNATIO MEMORIAE.Cesarja, kot formalno-pravno oblast magistrata, je kot funkcionarja določal senat kot vir pravne oblasti. V nasprotju s tem, pa so si cesarji prizadeval za dinastično ureditev.
 Poleg tega so se v izbore cesarjev močno vmešavali vojaki, ki so si obetali koristi od cesarske družine. Kompromis med pravicami senata in dinastično ureditvijo je uveljavil že Avgust, ki je že za življenja poskrbel, da je senat na želenega naslednika prenesel odločilne dele cesarske oblasti (vojaška in tribunska oblast). Če cesar ni imel neposrednega dediča, se je pač odločil za posvojitev kakšnega člana cesarske družine oz. kakšnega drugega aristokrata (ni nujno, da najbolj sposobnega).

Že Avgust je težil k poenotenju imperija in centralizaciji. V provincah se je njegova politika naslanjala na privilegirane domače prebivalce, ki jih je varoval sam imperator.Province so se lahko obračale neposredno na cesarja. Starih provinc niso več tako zelo izkoriščali Rimljani, pač pa domača aristokracija. Vojska je bila nastanjena skoraj samo v cesarskih provincah. Ob upravitelje starih senatskih provinc, kjer je že bil mir, oz.legate, je postavil samostojno finančno upravo, ki jo je vodil prokurator. Ta je bil ponavadi viteškega stanu in ne več senatorskega, saj jim je cesar tako lažje ukazoval in jih odstavljal. Prokurator je dajal obračun državni blagajni. Tako je bilo odpravljeno ropanje in izžemanje provinc pod enotno upravo in obdavčenjem (državni zakup so nadomestili z neposredno obdavčitvijo); zagotovljena je bila tudi pravna varnost prebivalstva. Tako so province v procesu romanizacije postajale sestavni del imperija.
Gospodarsko pomembne province, kot sta Egipt in Galija, so imele poseben položaj.Pravna varnost je omogočala gospodarski razmah, zato se je tudi samo prebivalstvo provinc lažje indetificiralo z rimskim imperijem kot svojo domovino. Občutek enotnosti države je krepilo dejstvo; da je Rim razvijal MESTO kot podlago družbeno-politične ureditve in poskrbel, da se je mestna uprava v veliki meri poenotila. Ker si je Rim prizadeval za enotnost in nadzor, je pospeševal URBANIZACIJO, območja pa so razdelili v mestne teritorije. Mestne oblasti so volili prebivalci sami, kar jim je dajalo samozavest, s katero so nadomeščali politično pobudo iz časov republike. Enotna uprava je pripomogla tudi k zmanjševanju razlik med raznimi skupinami prebivalstva.Že od Cezarja dalje, še posebej pa od Avgusta, so se po zaslugi urbanizacije zabrisale meje med rimskim in peregrinskim prebivalstvom. K temu je pripomoglo tudi širokosrčno podeljevanje rimskega državljanstva, ki ga je hitro pridobila vrhnja plast mestnega prebivalstva, nato pa sploh celotno prebivalstvo kakega mesta. Hitro sprejemanje latinskega jezika in rimske družbene oblike je zagotavljalo vzpon na družbeni lestvici, dostop do državnih služb itd.Višek je ta proces dosegel leta 212.
Ta proces pa se je močno odražal tudi v vojski. Ker so bile pri nabiranju vojakov med rimskim prebivalstvom težave (načeloma so nabirali prostovoljce) in se je prebivalstvo naglo romaniziralo, so se razlike med legionarji in pomožniki naglo zabrisovale. To se je stopnjevalo še posebej tedaj, ko podelitev rimskega državljanstva ni mogla biti več motivacija za vojaško službo. Čeprav je bila vojska eden izmed temeljev Avgustove oblasti, pa sam v bistvu ni bil vojak. Vojaška poveljstva je predajal prijatelju Agripi in pastorkoma Tiberiju in Druzu. Težil je predvsem k zavarovanju meja, za kar pa je bilo večkrat potrebno tudi širjenje države:

- Na vzhodni meji se je s Parti dogovoril po diplomatski poti. Pri tem so Parti vrnili rimska bojna znamenja in ujetnike (leta 20 pr.n.š.), ki jih je izgubil,v bitkah s Parti Kras. 'Meja seje ustalila na Evfratu.

- Na severu je dal mejo utrditi na Renu-LIMES. Med letom 15 in 12 pr.n.š. sta Tiberij in Druz vključila Alpe s predgorjem do Rena in Gornjo Švabsko. Da bi mejo proti Germanom prestavili na Labo, je preprečil poraz v Tevtoburškem gozdu leta 9 n.š.(izguba treh legij).

- Ilirsko-Keltska plemena na Balkanu so pokorili šele kasneje, po uporu ilirskih plemen v Panoniji in Dalmaciji leta 6-9 n.š., čeprav so prostor alpskih in predalpskih dežel do zgornje Donave vojaško zavzeli že leta 15 pr.n.š.
- Med tem je Avgust osebno vodil zasedbo še svobodnega dela Iberskega polotoka ter njegovo upravno reorganizacijo. Tako je postala Španija najmočneje romanizirano območje rimske države zunaj Italije.

V dobi po Avgustu je Klavdij osvajal Britanijo, intenzivno osvajanje pa se je nadaljevalo v času Flavijcev. Kljub temu je za čas po Avgustu značilen mir. Rim se je ustalil na naravnih mejah:
- morje na zahodu,
- puščava na jugu,
- gozdovi in močvirja proti Germaniji in
- stepe proti Južni Rusiji.

Kljub temu so rimski cesarji opazovali dogajanja in krepitev moči onkraj meja. Tako je Trajan (l0l/102, 105/106) osvojil Dacio ter nekaj ozemlja proti Partom (Armenija,Mezopotamija), vendar se je že njegov naslednik Hadrijan odpovedal tako rekoč vsem osvojitvam te vojne.Uspešna zunanja politika, mir v državi in izboljšana uprava provinc ter enoten gospodarski prostor Sredozemlja so ustvarili možnosti za gospodarski razvoj vseh delov različno razvitega imperija. S tem so se ublažila tudi notranja nasprotja med različnimi sloji prebivalstva, ki jim je bila zagotovljena pravna varnost, čeprav se družbeni položaj množic ni bistveno spremenil. Tega je bilo krivo dejstvo,da se je rimska centrala, tako kot v republiki, opirala na premožnejše plasti:
- nobiliteta je obdržala svoj gospodarski položaj in dostojanstvo,
- v viteštvo so še naprej vstopali novi bogataši,
- Avgust si je ohranil in uredil navade brezplačne delitve žita iz Grakhovih časov.

Osnovo rimskega gospodarstva je predstavljalo kmetijstvo, razdeljeno na VELEPOSESTI, srednje in male kmetije. Slednji so prevladovali le v severni in deloma tudi v srednji Italiji. Avgust je želel kmetijstvo, ki je v času vojn upadalo obnoviti. Pri tem so mu pomagali tudi rimski pesniki, ki so opevali kmečko življenje, nastajala pa so tudi znanstvena dela s področja kmetijstva. Kljub temu, da je država srednjim in malim kmetom nudila 5 % posojilo, pa so te kmetije zaradi poceni žita iz provinc in latifundij s suženjsko delovno silo propadale.
Takemu položaju ni pripomogla niti delitev zemlje med veterane, ki niso bili več vajeni kmečkega dela.
Veleposest ni naraščala le zaradi brezobzirnega nakupovanja kmečke zemlje, pač pa tudi zaradi prostovoljnega zakupništva, ko so svobodni kmetje, da bi bili rešeni skrbi za obstoj, postajali zakupniki - KOLONI. Koloni so postajali obubožani kmetje in obrtniki, osvobojenci, vojni ujetniki, veterani. Tak način organizacije kmetijstva je pospeševalo tudi pomanjkanje SUŽENJSKE delovne sile (ni več velikih osvajalnih vojn). Koloni so gospodarju plačevali vnaprej določene dajatve - veleposestnik je postal rentnik. Tako je intenzivno plantažništvo zamenjalo ekstenzivno poljedelstvo.Zaradi povečanega davčnega pritiska na kolone in kmete je podeželje prehajalo v krizo: pričel se je beg v mesta. Ker tudi ljudje v mestu niso našli zaposlitve, se je večal delež brezposelnih - proletariata. V času Marka Avrelija jih je bilo že več kot 300.000, namesto žita pa so dobivali kruh in včasih olje, vino, denar. Tako so brezposelni zelo obremenjevali državne finance - torej davkoplačevalce, kar je vodilo v začaran krog.

Mir, predvsem pa neomejena svoboda gibanja za vse prebivalce, so omogočila razvoj trgovine, tako notranje kot zunanje. K temu so prispevale tudi dobre ceste in varnostna morju. Rimljani so uvažali razne luksuzne izdelke in začimbe iz Kitajske, Indije in Arabije, kovine, kože, les, volno iz Španije, Britanije, Afrike, obal Črnega morja,sužnje iz Galije, Germanije, Vzhoda, žita iz Sicilije, Sardinije, Španije in Egipta. Za uvoz so bile določene carine, trgovina z žitom pa je bila pod državnim nadzorom. Neomejene trgovinske povezave so dajale tudi velike možnosti za izvoz. Zato so se predvsem v mestih (poleg stare domače obrti na podeželju) razvile manufakture, ki so delale za izvoz. Te obrtne delavnice so bile zasebne in državne, v njih pa so delali sužnji in svobodnjaki. Tako je Italija dajala TERRO SIGILATO (fina lončenina), Sirija izdelke iz stekla, druga področja izdelke obdelovanja kovin in tekstil. Svobodni obrtniki so bili povezani v KOLEGIJE, obrtna združenja, ki so skrbela za gmotno varnost članov, hkrati pa so bila tudi verska in pogrebna društva. Do tretjega stoletja so bile to zasebne strokovne organizacije, ki pa so imele v vojnem času določene dolžnosti do države.

Predvsem zaradi carin in negativne trgovske bilance ter nazadovanja obrti (slabo razvita tehnologija, nesvobodna delovna sila, majhna kupna moč), se je gospodarski položaj na prehodu iz prvega v drugo stoletje močno poslabšal in to ravno takrat, ko je država potrebovala največ denarja. Naglo širjenje uprave in vojne so zahtevale vse večje obdavčitve. Ta kriza je še povečala razlike med posameznimi sloji rimske družbe.Na čelu države je bila poleg cesarja še:

- ARISTIOKRACIJA: plemstvo-senatorji-veleposestniki (dedna, plačilo za službo,cesarsko darilo).

- VITEZI: tudi ti so bili na vrhu družbene lestvice. Položaj so si pridobili z bogastvom(pridobljenim s trgovino, bančnimi posli, oderuštvom, vojnim plenom). Njihove vrste so se krepile z uradniki, oficirji in bogataši iz provinc, dekurioni - veliki in srednji zemljiški lastniki, ki so imeli v mestih sredi agrarnega okolja privilegiran položaj. V njihovih rokah je bila mestna uprava. To je bila municipijalna aristokracija.

- Med privilegirane so sodili tudi vojaki in veterani. Ti so bili privilegirani v pravem smislu te besede. Če jim je bil dokazan kak prestopek, je bila kazen mila in brez poniževanja.

Osnovna množica prebivalstva so bili sužnji, zakupniki, mali in srednji kmetje, obrtniki in delavci v pristaniščih, manufakturah...
Sužnji so bili ŽIVA lastnina brez osebnih pravic. V prvem stol. n.š. je bilo sužnjev od četrtine do tretjine vseh rimskih prebivalcev. Bogataši so imeli kakšnih 500 sužnjev, Plinij starejši pa poroča o nekom, ki jih je imel več kot 4000, cesar celo petkrat toliko.Sužnji so se delili na tiste s posestev na podeželju in na tiste v mestih, ki so delali po hišah. Sužnji so morali zelo trdo delati, vse do časa principata so z njimi tudi ravnali zelo kruto in nečloveško. Res pa se je marsikateremu sužnju v mestu godilo bolje kot mestnim revežem. Še posebej, ko jih je po koncu ekspanzije in osvajalnih vojn začelo primanjkovati in je njihova cena zrasla, suženjsko pravo pa je bilo humanizirano.
Mestni reveži so v času Avgusta predstavljali od tretjine do polovice mestnega prebivalstva in živeli od državne podpore. Za časa Trajana (98-117) je lahko (če ne.štejemo sužnjev) le 12 % mestnega prebivalstva skrbelo zase brez državne podpore. Osvobojenci, predvsem cesarski, so bili pomembni v nižji državni in upravni službi.Mnogi so postali lastniki delavnic, podjetniki, trgovci in zakupniki. Bogateli so in predstavljali veliko gospodarsko silo.
Poleg sužnjev so bili odvisni prebivalci tudi koloni-zakupniki, katerih število je v času principata hitro naraščalo. Od tretjega stol. dalje so jih z zakonom vezali na zemljo, ki so jo sicer množično zapuščali zaradi visokih dajatev in davkov. Podobno so prisilili tudi obrtnike, da so ostali v svojem poklicu (tudi dediči). Tak položaj pomeni začetek fevdalnega reda.

Centralizacija države, enakopravnejši položaj provinc (enaki davki, uradniki iz provinc) in dodelitev državljanskih pravic vsem svobodnim prebivalcem imperija je pospeševalo tudi ROMANIZACIJO: širjenje rimske kulture, prava in rimskega načina življenja v province. Prepletale so se različne kulture, toda s prevlado romanskega vpliva, ki ga je zagotavljalo favoriziranje italskega prebivalstva pri vzponu na družbeni lestvici. Nosilci romanizacije so bili kolonisti, trgovci, vojaki in uradniki. Vladajoči razred provincialnega življenja in mesta (pomen cest) so se prej poromanili kot podeželje.
Proces romanizacije ni zajel vseh provinc enako močno:
- hitreje so se poromanile zahodne province, zlasti Galija in Španija;
- v Afriki je bila romanizacija šibkejša;
- vzhodne province so bile kulturno bolj razvite od Rima in Italije. Čeprav je bil tudi tu uradni jezik latinski, se je kot občevalni jezik ohranila grščina.
Pri romanizaciji pa ne gre samo za širjenje latinščine, pač pa tudi za pronicanje rimske likovne umetnosti, posebej arhitekture, pa tudi druge rimske kulture in prava v province. Zaradi etničnih razlogov, počasne kolonizacije in počasnega podeljevanja rimskega državljanstva so se sestavine kultur podjarmljenega prebivalstva mešale z rimsko kulturo.Zaradi razlik v gospodarski, družbeni, politični in kulturni razvitosti ter jeziku je tako prišlo do ločitve imperija v:

a) vzhodni, HELENISTIČNI del:

-	Grčija ni v dobi Rima ne napredovala ne nazadovala. Čeprav je Rim prevzel kulturo poraženca, pa so Grki ostali brez politične moči in samozavesti...
-	V Mali Aziji in Siriji se je na predgrških osnovah razcvetela nova mestna kultura.Kljub vojnam, nemirom in uporom so bile gospodarsko najmočnejši del imperija.Bogata središča so razvijala likovno umetnost, filozofijo, literaturo. Tu se je najprej utrdilo krščanstvo.
-	Egipt in vzhodna Libija

b) zahodni, ROMANSKI del :
-    Dacia, ki se je pod rimskim vplivom romanizirala
-    Hispania, kjer so se razvila pomembna mesta ob obali in v notranjosti
-    Galija, kjer se je kljub frankovskem imenu ohranil latinski značaj na keltskih osnovah
-    keltska Britanija, kjer je bil romanski vpliv zelo šibak
-    zahodni del severne Afrike, kjer pa so rimski vpliv izničile naselitve Arabcev.

Avtor: Svarog