Ustanovitev prve sovjetske državne varnostne službe, znane pod imenom CHEKA leta 1917 je prinesla sovjetski družbi daleč neslutene posledice. Ne samo, da je Sovjetska zveza s tem dobila prvi državni varnostni aparat, z njo so se začele tudi morije, strah, trpljenje in mnoge neprespane noči sovjetskih državljanov. Likvidacije, odvzemi premoženja, razlastninjenja, aretacije, hitra sodišča brez možnosti priziva, so vodila v smrt in obubožanje mnogih. Njen prvotni namen preiskovanja potencialnih nasprotnikov nove komunistične ureditve se je razširil na vsa možna področja družbenega življenja. Pod svoje okrilje je vsrkala vse omenjene naloge ter celotno kontrolo tako nad vojaškim kot tudi civilnim življenjem.

Z novim časom, koncem državljanske vojne in prevlado komunistov, so bile potrebne tudi posamezne spremembe, ki so vodile do tega, da je bila leta 1922 CHEKA odpravljena ter nadomeščena z GPU-jem: Državno politično upravo. V resnici je šlo le za kozmetično spremembo, saj se je GPU v vseh pogledih navezovala na predhodno CHEKA-o. Z federalizacijo se je GPU spremenila v OGPU: Združeno državno politično upravo. Leta 1934 se je OGPU preimenovala v GUGB: Vrhovni urad za državno upravo ter postala del NKVD-ja. Funkcije opravljanja se med NKVD-jem in GUGB-jem niso jasno razločevale, zato se je leta 1941 GUGB odcepila od NKVD-ja ter se preimenovala v NKGB: Ljudski komisariat za državno varnost¸. Leta 1946 sta NKGB in NKVD dobili status ministrstev. NKGB se je preimenovala v MGB: Ministrstvo za državno varnost, NKVD pa v MVD: Ministrstvo za notranje zadeve. Leta 1947 je ustanovitev KI-ja: Komiteja za informiranje napovedalo začetek hladne vojne. V letu 1948 je prišlo do obnovitve GPU-ja, kar je oslabilo delovanje KI. Leta 1954 je prišlo do ustanovitve KGB-ja: Komiteja državne varnosti, čigar osebje je igralo eno najpomembnejših vlog v obdobju hladne vojne, pa naj je šlo za obveščevalsko dejavnost, novačenje v tujini, širjenje komunističnih idej preko oceana, likvidiranje, vpletenost v najpomembnejše krizne točke na zemljevidu ali pa za opravljanje kontrole znotraj sovjetskih meja. KGB je od prve sovjetske varnostne službe nasledil skorajda vse in se tako in celo še bolj vtisnil v sovjetsko življenje. Njegova notranja organizacija ter neuradna ocena števil osebja, ki je bilo kakorkoli povezano z dejavnostmi KGB-ja, najrazličnejše naloge, povezanost ter popolno nadzorstvo Politbiroja nad njimi, kažejo na to.

Leta 1991 je prišlo do konca KGB-ja. Njegove naloge so se razdelile na vsaj šest različnih strani. Prav tako je prišlo do preusmeritve njegovih prvotnih dejavnosti v povezovanje in sodelovanje z enakimi organizacijami v drugih državah.

Ena prvih organizacij, ki je bila ustanovljena s prvo boljševiško vlado, 7.(20.) decembra 1917 je postala znana pod imenom CHEKA. Na ta dan se je rodil ruski državni varnostni aparat, ali z drugimi besedami, prva sovjetska varnostna služba¹. Njeno ime izhaja iz črk organizacije, njen poln ruski naslov pa se glasi: Vse - Rossiyskaya Chrezvychaynaya Komissiya Po Borbe S Kontrrevolitisiey I Sabotazhem; Vseruska izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in sabotaži². Aktualni naziv za komisijo je bil VECHEKA. To ime se je pogosto uporabljalo za razločevanje Vseruske ali centralne CHEKA-e od njenih lokalnih podorganizacij. Regionalne komponente VECHEKA-e so bile znane kot CHEKA-e. Termin CHEKA kaže na to, kako je celotna organizacija delovala tako na nacionalni kot tudi na regionalni ravni³.

Oblikovanje CHEKA-e je bilo delo Felixa Edmundovich Dzerzhinsky-ga. Imenovan je bil za prvega načelnika CHEKA-e, bil je strog in neusmiljen mož, potomec poljske aristokratske družine, ki je svoje delo opravljal tudi do osemnajst ur dnevno. Svojo pisarno, ki jo je imel v Petrogradu, je marca 1918, skupaj z ostalo revolucionarno gardo preselil v zasedeno zgradbo Vseruske zavarovalniške družbe, v Moskvo⁴.

Preden je sploh prišlo do delovanja CHEKA-e, je Sovjet ljudskih komisarjev (Sovnarkom) prejel poročilo, ki je kazalo na približevanje splošne stavke državnih uslužbencev po celotni Rusiji. Sovnarkom je tako odločil, da je nujno potrebno ustanoviti posebno komisijo, ki bi preiskovala takšne upore kot je stavka in da bi jih preiskovala z najbolj energičnimi revolucionarnimi ukrepi ter poleg tega določila tudi metode, ki bi pripomogle do zrušitve zlonamernih sabotaž⁵.

7.(20.) decembra 1917 je Dzerzhinsky Sovnarkom-u naznanil:

"Naša revolucija je v jasni nevarnosti. Bili smo preveč zadovoljni v pogledu na to, kar se dogaja okoli nas. Opozicija si organizira svoje moči. Kontrarevolucionarji so aktivni na podeželju, na posameznih področjih zmagujejo nad našimi silami. Zdaj je sovražnik tukaj, v Petrogradu,…Na to fronto moramo poslati odločne, trdne in vdane tovariše za obrambo zmag revolucije. Predlagam, zahtevam organizacijo revolucionarnega nasilja nasproti kontrarevolucionarjem. In ne smemo ukrepati jutri, ampak danes, takoj⁶.

Komite je odobril njegove predloge in z hitim osnovanjem Protokola številka 21., ustanovil CHEKA-o. Navajam le nekatere naloge, ki jih je vseboval ta protokol:

1. Da zaduši in likvidira vse poskuse in dejanja kontrarevolucije in sabotaž po celotni Rusiji,…
   
2. Da prevzame na revolucionarnem sodišču sodne procese nad saboterji in kontrarevolucionarji,..
   
3. Komisija izvaja samo uvodno preiskavo in to tako dolgo, dokler je potrebno za zadušitev,… ⁷

CHEKA ni bila ustanovljena s kakršnokoli objavo in naznanilom. Sovjetske razlage so veliko kasneje sugerirale, da so želeli imeti ustanovitelji CHEKA-o za bistveno organizacijo v preiskovalnem telesu. Kljub njeni prvotni, preiskovalni nalogi, pa se je že v začetku januarja leta 1918 CHEKA pokazala kot teroristična organizacija, ki je v svoje roke dobila pooblastila za uničenje vseh komunističnih nasprotnikov. Sovnarkom je z ustanovitvijo CHEKA-e določil tudi ukrepe proti kontrarevolucionarjem: odvzem lastnine, razlastitev, depriviranost pri prejemu živilskih kart,… Ne glede na to, pa je bilo poglavitno orožje CHEKA-e teror⁸. Po razglasitvi ukaza 'v rdečem terorju', septembra 1918, si je CHEKA pridobila glavno avtoriteto nad uničevanjem ali obsojanjem osumljencev in to brez kakršnegakoli sklicevanja na neodvisno sodišče. Mnoge žrtve, ki so bile tako likvidirane, niso bile obsojene zaradi kakršnegakoli govorjenja ali delovanja proti, temveč zaradi njihovega socialnega izvora. Hitra prekrita dejanja, kaprice in brutalnost njihovih akcij, vsi ti elementi so ustvarili lasten psihološki efekt nad rusko populacijo⁹.

CHEKA je bila veliko več kol le budna organizacija, ki naj bi skrbela za odpravljanje prehodnih oziroma začasnih kriz revolucije in državljanske vojne. Tako kot je izšla znotraj legije okoli 31 000 mož, je prevzela karakteristike te institucije in postopoma začela izvajati funkcije, ki so postale permanentne značilnosti sovjetskega družbenega življenja. Njene divizije so vključevale Tajni politični oddelek, ki je skrbel za preiskovanje splošne populacije ter Posebni oddelek, ki je izvajal kontrolo nad vojaškimi silami. Tako imenovane vršilne (funkcionalne) CHEKA-e so bile oblikovane za nadzorovanje transporta in komunikacij¹⁰.

Prav tako so tudi časopisi prejeli ukaz, da za vsako svojo izdajo predložijo tri izvode, ki so šli k CHEKA-i v natančen pregled. Čekisti, ki so delovali v lokalnih komisijah so izvajali kontrolo in boj proti religiji. CHEKA je bila tudi tista organizacija, ki je ustanovila sistem koncentracijskih in delovnih taborišč. Oddelek za zunanje zadeve je imel za nalogo zbirati inteligenco v tujini ter sramotiti in demoralizirati antikomunistične emigrante. Vodja Chekistov se je novembra leta 1918 pobahal: "Ni ga področja našega življenja, kjer CHEKA nebi imela svojega orlovskega očesa"¹¹.
Ob koncu civilne vojne je bila CHEKA odgovorna za smrt najmanj 200 000 ljudi¹².

Komunisti so z lahkoto odpravili in celo osnovali kapital za tuj protest, ki je bil usmerjen proti grozodejstvom, ki jih je izvajala CHEKA. Kljub temu pa niso mogli z tako lahkoto ignorirati vseobsegajoče sovraštvo, ki ga je CHEKA zaplodila med sovjetskim prebivalstvom. S koncem državljanske vojne ter utrditvijo komunistične prevlade, je nastopil tudi čas, s katerim so se izvedle nekatere kozmetične spremembe v državnem varnostnem aparatu. V skladu z dekretom, ki je izšel 6.februarja 1922, je bila CHEKA odpravljena ter nadomeščena z GPU - jem: Državno politično upravo¹⁷.

GPU je bil podrejena, stranska divizija NKVD - ja, Ljudskega komisariata za notranje zadeve, ki je prav tako kontrolirala militio oziroma konvencionalno policijo. GPU-ju so bila odvzeta pooblastila nad obsojanjem osumljencev, kljub temu pa je ohranil vse svoje preiskovalne moči kot tudi administrativno avtoriteto, ki mu je omogočila, da je lahko v izgnanstvo pošiljal ljudi za dobo treh let. Ko se je leta 1923 Sovjetska republika federalizirala v obliko USSR, se je ime GPU spremenilo v OGPU oziroma v Združeno državno politično upravo¹⁸.

Te spremembe so same po sebi pomenile zelo malo. GPU/OGPU je v svojo organizacijo absorbiral večino osebja iz prejšnje CHEKA-e, Dzerzhinsky pa je ostal direktor aparata vse do svoje smrti leta 1926, ko ga je na njegovi funkciji nasledil Vyacheslav Rudolfovich Menzhinsky. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je OGPU nadgradil različne represivne aktivnosti predhodne CHEKA-e in sistematično razprostrl svojo informativno mrežo na vsa možna področja sovjetskega družbenega življenja¹⁹.

Stalin je z dekretom, ki ga je izdal 27.decembra 1929, naloge OGPU-ja namestil na njegovo delovanje nad kmečkim stanom. Stalin je imel kmečki stan za eno od levo usmerjenih skupin, ki je imel potencial za organiziranje opozicije aristokratom. Med procesi razlastninjenja in kolektivizacije približno desetih milijonov kmetov, je vsaj 3.5 milijonov ljudi zaradi tega propadlo.

OGPU si je posledično temu pridobila sloves izvajanja terorja, ki se je ujemal s CHEKA-o. Prav to dokazuje nekaj zadrege v tem obdobju, ko je Sovjetska zveza skušala doseči priznanje Društva narodov in ostalih organizacij mednarodnega slovesa. In zopet je bila, zaradi zunanjega videza, naslednja sprememba diktirana²⁰.

Po smrti Menzhinskyga leta 1934, je Stalin 10.julija OGPU preimenoval v GUGB: Vrhovni urad za državno upravo, ter ga ponovno naredil kot del NKVD-ja. Za predstojnika NKVD-ja je izbral Genrikha Grigorevicha Yagodo, ki si je kot Menzhinskyev zastopnik pridobil naklonjenost predvsem zaradi fantazme, s katero je usmerjal pokol kmetov, teroriziral inteligenco in zatiral politično manjšino²¹.

Poleg GUGB-ja, je NKVD kontrolirala konvencionalno policijo (militio), obmejne straže, notranje čete, koncentracijska in delovna taborišča, segmente transportnega sistema in gostitelje ekonomskih podjetij. Med obdobjem velikih čist in zasužnjevanja, ki so se začela leta 1934, sovjetska javnost ni bila zmožna razločevati vseh teh različnih segmentov od njihove izvirne organizacije. Čeprav se je tajna politična policija, v striktnem pomenu, utelesila v GUGB-ju, se je generalno gledano, nanašala tudi na NKVD²².

Stalin je leta 1936 odstranil Yagodo, domnevno zaradi tega, ker je čistke opravljal z nezadostno odločnostjo. Po predstavi, lahko bi rekli, paradi sodnega procesa, ki je potekal proti njem zaradi obdolžitve, da je morilec in tuj vohun, so Yagodo ustrelili. Njegov naslednik, Nikolai Ivanovich Yezhov, je bil izreden mož, celo po standardih tega obdobja. Klicali so ga "bloody dwarf" ("krvavi škrat"), čeprav je bil dejansko visok in ga je njegov značaj znamenito uvrstil za nalogo vseh časov. Služboval je v letih 1936-1938²³. Kakorkoli že, Stalin ga je dal decembra leta 1938 ustreliti in s tem odstranil eno od prič, ki je vedela o grozodejstvih čistk večino stvari. Čeprav njegova smrt ni bila naznanjena, je bil eventuelno ustreljen v kleti Lubyanka, kjer je umrl tudi Yagoda. Yezhova je kot šef NKVD-ja nasledil ambiciozen učenec Stalina, Lavrenti Pavlovich Beria²⁴. Kot direktor sovjetske varnostne službe je služboval v letih 1938-41, 1941-43 in leta 1953²⁵.

Kot rezultat vedno bolj razprostranjenih prisilnih delovnih programov (delovnih taborišč), je bil, da je NKVD v letu 1941 upravljala z velikim delom sovjetske industrije in z dejansko vso Sibirijo.
Te dejavnosti so bile tako nesorodne in oddaljene od osnovnega dela tajne politične policije, da je zato prišlo do odločitve, da se GUGB odcepi od izvornega NKVD-ja. Politična policija je tako ponovno postala neodvisna organizacija ter bila preimenovana v NKGB oziroma v Ljudski komisariat za državno varnost. Beria je po tem preoblikovanju še vedno ostal šef NKVD-ja. Poleg tega pa je ohranil dejansko kontrolo tudi nad novim NKGB-jem in to tako, da je prepričal Stalina, da je ta kot direktorja NKGB-ja imenoval enega od osebnih 'protégés' Berie, Vsevoloda Nikolaevicha Merkulova²⁶.

Po drugi svetovi vojni, leta 1946, sta NKGB in NKVD dobili status ministrstev. NKGB je postala MGB: Ministrstvo za državno varnost, NKVD pa MVD: Ministrstvo za notranje zadeve. Beria je bil povzdignjen v Politbiro in zopet uspel kot glava MVD-ja, s postavitvijo generala Sergeja Nikiforovicha Kruglova²⁷.
 
Sovjetska povojna strategija je bila intenzivno usmerjena v tajne dejavnosti v inozemstvu, še posebej proti Združenim državam Amerike. Sovjetski zunanji minister Vyacheslav M. Molotov je sklepal, da je lahko takšna strategija najboljše sredstvo le tako, da pride do koncentracije vseh njenih dejavnosti pod kontrolo ene same organizacije. Merkulov, ki je bil odstavljen in nadomeščen z Berio se glede tega ni strinjal, ker se je bal, da bo MGB zaradi tega izgubila vse svoje odgovornosti, ki so se nanašale na tujino. Stalin je nato Merkulova nadomestil z Viktorjem Semonovichem Abakumovom, ki je vodil SMERSH²⁸.
Leta 1947 je bila ustanovljena nova in neodvisna organizacija, imenovana KI: Komite za informiranje. Njeno oblikovanje je naznanilo začetek hladne vojne²⁹.

KI je absorbiral vse zunanje, oziroma inozemske sekcije, ki jih je prej vodil MGB, nekatere enote Ministrstva za zunanje zadeve in prevzel nasilje, značilno za vojsko. Svoja krila je prav tako razpel nad GRU-jem, oziroma nad vojaško obveščevalsko službo. KI, ki je bil odgovoren direktno Stalinu, so vodili Molotov, Valerian Aleksandrovich Zorin ter Andrei Yanuarevich Vishinsky. Reprodukcija sovjetskega vohunstva ter prevratov v poznih štiridesetih letih, je izoblikovala potrebo po številnem osebju v tujih, oziroma inozemskih službah. To osebje je pridobil KI večinoma iz notranjih divizij MGB-ja. Ti veterani prvotnih čistk, okrepljeni z gangsterskim slovesom sovjetskih agentov, ki so si ga pridobili v tridesetih letih, so se razkropili pa zahodnih glavnih mestih, z visečimi oblekami in bojevitimi manirami³⁰.

Beria je Abakumova in KI-jo ocenjeval kot grožnjo lastnemu vplivu. Njegovo sovraštvo do obeh je pripeljalo do njunega uničenja. Vojska je z njegovo podporo leta 1948 obnovila GPU in s tem oslabila KI. Leta 1951 je Beria, ki ga je podprl Georgi Malenkov, prepričal Stalina, da je Abakumov zamolčal nek dokaz, ki se je tikal zarote. Stalin je Abakumova aretiral in odpravil KI. Jeseni leta 1941 je direktor MGB-ja postal Semen Denisovich Ignatiev, ki je od tedaj dalje ponovno pridobival pod svoje okrilje prejšnje odgovornosti za tajne operacije v inozemstvu³¹.

S Stalinovo smrtjo leta 1953 se je začel frakcijski oziroma strankarski boj, ki je bil omejen na ozek del vodstva. Ta bi namreč odločil, kdo bo načeloval Partiji in s tem direktno celotni Sovjetski zvezi. Beria je v tem boju odstranil tako Ignatieva kot Kruglova ter spojil MGB v MVD. S tem je Beria prevzel osebno odgovornost ter pod svojo direktno kontrolo zbral politično policijo, njihove inozemske operacije, militio, približno 300.000 posebnih enot, koncentracijska taborišča in njihove sotrpine ter znaten segment sovjetske industrije, vključujoč nuklearni in strelsko-orožni program³².

Ostali člani Politbiroja, še posebej Khrushchev, Malenkov in Molotov, so zelo dobro vedeli, kaj jih v bodoče čaka, če ne bodo hitro odstranili Berie. Zato so 26.junija organizirali njegovo aretacijo. Na božični večer leta 1953 je Pravda naznanila, da so Berio ustrelili, med drugim tudi zaradi tega, ker je bil tuj vohun³³.

Novi politični vodje so tako reorganizirali celotno državno varnost ter policijske sile. In to tako, kot je imel to prvotno v načrtu Beria. Reorganizacija je svoj višek dosegla 13.marca 1954, ko je bil ustanovljen KGB.³⁴ KGB so začetnice organizacije: Komitet Gossudarstvennoj Bezopasnosti, v prevodu gre za Komite državne varnosti³⁵. KGB si je pod svoje okrilje pridobil tradicionalna politično policijske funkcije, odgovornost nad vsemi tajnimi operacijami v tujini, razen nad tistimi, ki so bile dodeljene GRU-ju. KGB si je pridobil tudi dolžnost varovanja sovjetskih meja. MVD-ju je preostala konvencionalna policija, 'firefighting personnel' in nekatere odgovornosti, ki so se nanašale na nadzorovanje transportnega sistema in industrijskih položajev. Večina njenih funkcij je bila razporejenih na ostala ministrstva. Razvpita Posebna komisija, ki je sodelovala s politično policijo, in ki je preiskovala in obsojala politične zapornike od tridesetih let dalje, je bila ukinjena. Odgovornosti oziroma pravice sojenja so tako prešle na Ministrstvo za sodstvo³⁶.

KGB si je nato do Politbiroja pod Brezhevom, izboril enak odnos, kot ga je imela CHEKA do Sveta Ljudskih Komisarjev, pod Leninom. Predhodnika za dejansko vse KGB-jeve nadaljnje operacije, lahko vidimo v CHEKA-i. Razlika je v tem, da se je KGB vsekakor veliko bolj trdno zasidral v sovjetsko družbo, kot se je pred njim CHEKA³⁷.

Leta 1973 je sovjetsko vodstvo pokazalo, kako velik je njen položaj v čaščenju KGB-jevega predsednika Andropova, ki je imel tudi popolno članstvo v Politbiroju. Najvišji komunistični svetnik, Andropov si je pridobil moč in vpliv in je reprezentativnost sovjetskega državnega varnostnega aparata užival vse od časa Stalina in Berie³⁸. Vodja KGB-ja je bil v letih 1967-1982³⁹.

20.avgusta 1991, ne dolgo po neuspelem državnem prevratu, se je množica 20 000 Moskovčanov zbrala okoli monumentalnega kipa Felixa Dzerzhinsky-ega ter zahtevala uničenje "železnega Felixa". Ko sta dva žerjava v centru krožnega križišča pred štabom KGB-ja, iz piedestala vzdigovala dvanajst tonsko bronasto monumentalnost je ta množica vzklikala: "Dol s KGB-jem".⁴⁸

Presenetljivo je bilo to, da je ravno element KGB-ja igral ključno vlogo v porazu sil, ki so poskušale izgnati Mikhaila Gorbacheva. Dan poprej je bilo vodji skupine Alfa, KGB-jeve Sedme uprave, ukazano s strani vodje KGB-ja, Vladimirja Kryuchova, da napade rusko parlamentarno zgradbo ter aretira Borisa Jelcina. Major general Viktor Karpukhin se je odločil, da povelja ne bo izvršil. Ta odločitev je prisilila državne zarotnike, da so odpovedali napad.⁴⁹

Ob Gorbachevovi vrnitvi v Moskvo, so se v KGB-jevem vodstvu in strukturi izvedle drastične reforme. Reforma se je pričela z reformatorjem Vladimom Bakatinom, ki je postal vodja KGB-ja ter imenovanjem pomočnika Yevgenyja Maksimovicha Primakova, ki je postal vodja KGB-jeve Prve uprave, za kar je sovjetski predsednik dejal, da mora postati ločena agencija.
Enainšestdeset letni Primakov je v času perzijsko-zalivske vojne služil kot Gorbachevov diplomat v Bagdadu. Preden je postal novinar za Pravdo, je verjetno v šestdesetih letih delal za KGB. Na novinarski konferenci, dva dni po njegovem imenovanju je povzel svoje poglede na to, s čim se naj bi ukvarjala nova agencija; preprečila naj bi povratek hladne vojne, ustavila širjenje jedrskega orožja, se borila proti mednarodnem terorizmu in trgovini z mamili, zagotovila ugoden položaj za ekonomski in znanstveni razvoj ter zaustavila ekonomske manipulacije, ki bi škodovale sovjetski ekonomiji.⁵⁰

Oktobra istega leta so ustanovili štiri nove agencije, ki so bile zunaj obsega KGB-ja. Od prvotnega KGB-ja je kontrolo nad več kot 300 000 obmejnimi četami, prevzel Komite za varnost Sovjetskih državnih meja. KGB-jeve protiobveščevalne in protiteroristične funkcije so bile dodeljene novi Notranje-republikanski varnostni službi⁵¹ (MBS), katere vodja je postal Bakatin. Tajnopisje in misije SIGINT, ki so bile poprej odgovornosti KGB-jeve Osme uprave in Oddelka šestnajst Prve glavne uprave, so se dodelile Sovjetskemu Predsedniškemu komiteju za vladne komunikacije.⁵² Primakovova Prva glavna uprava je postala Central Intelligence Service (TSSR).⁵³

Z razpadom Sovjetske Zveze konec leta 1991, sta se kmalu dve novi službi kmalu vključili v okvire Jelcinove ruske vlade. Vladni komite za komunikacije je postal Zvezna agencija za državne komunikacije in informacije.⁵⁴ (FAPSI). Central Intelligence Service je postala Russian Foreign Intelligence Service Sluyhba Vneyhnez Rasvedki: SVR. Vodja je postal Primakov. Poleti leta 1922 so bile z zakonom določene naloge SVR-ja. Zakon jih je definiral kot zbirko: "političnih, ekonomskih, znanstveno-tehničnih in ekoloških nalog".⁵⁵

V kratkih besedah bi pod tem poglavjem želela prikazati nekaj primerov besednjaka, ki so se ga posluževali obveščevalci KGB-ja, predvsem zaradi varnosti njihovih operacij. Navajam le nekaj najbolj aktualnih primerov žargona:

- Bolnica - zapor
- Center - glavni štab KGB-ja, ki je bil na Trgu Dzerzhinsky-ega številka 2 v Moskvi
- Čekist - član KGB-ja (po CHEKA-i, prvi sovjetski varnostni službi)
- Doktor - policija
- Linija X - operativna sekcija KGB-ja na področju znanstvenega in tehnološkega vohunstva
- Ljubeznivi dobri dečki - v žargonu CIA-e, pri čemer je šlo za operativce KGB-ja (Kind Good Boys)
- Mokro delo - ubiti, preliti kri v obveščevalski akciji ali v atentatu
- Varuške, bolniške sestre in pastirji - osebje KGB-ja, ki je zasledovalo sovjetske državljane preko oceana (na turističnem, športnem, kulturnem, gospodarskem področju).⁵⁶

v

Poenostavljen diagram organizacije KGB-ja
Vir: Barron, John: KGB: The Secret Work of Soviet Secret Agents, Reader's Digest Press, New York, 1974.

• BARRON, John: KGB: The Secret Work of Soviet Secret Agents, Reader's Digest Press, New York, 1974.
  
• RICHELSON, Jeffrey T.: A Century of Spies: Intelligence in the Twentieth Century, Oxford University Press, New York, Oxford, 1995.
  
• VIŠNAR, Fran: Špijunaža i kontrašpijunaža: od KGB-a do UDBE, Alfa, Zagreb, 1991.
  
• VOLKMAN, Ernest: Spies: The Secret Agents who changed the course of history, John Wiley & Sons, Inc., New York, 1994.